VSL sklep II Cp 2154/99
| Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
|---|---|
| Oddelek: | Civilni oddelek |
| ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2000:II.CP.2154.99 |
| Evidenčna številka: | VSL41950 |
| Datum odločbe: | 05.01.2000 |
| Področje: | stvarno pravo |
| Institut: | posest stvarne služnosti |
Jedro
Posest služnosti ima po 3. odst. 70. čl. ZTLR tisti, ki nepremičnino drugega uporablja v obsegu in na način, ki ustreza vsebini te služnosti. Izvrševati posest stvarne služnosti poti zato pomeni pot dejansko uporabljati in ne imeti pravico to početi. Ni torej pomembno, da o služnostni pravici v korist parcele tožnikov in v breme parcele tožencev še ni odločeno.
Izrek
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Obrazložitev
Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta ter kdaj in na kakšen način sta toženca tožniku motila v njihovi soposesti pravice vožnje po dovozno - izvozni poti na parc. št. 988/6 k.o. S. (zahtevek na ugotovitev motenja pravice hoje je zavrnilo in je odločba v tem delu pravnomočna), toženca zavezalo z motilnimi dejanji takoj prenehati in ju zavezalo opustiti jih tudi v bodoče ter jima povrniti 143.566,00 SIT pravdnih stroškov.
Toženca takšen sklep izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata njegovo spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajata, da postopek, v katerem toženci (očitno pravilno tožniki) uveljavljajo ugotovitev obstoja služnostne pravice poti še ni končan in se tako sploh ne ve, ali jim ta pravica pripada ali ne. Toženca je tožnikom ne priznavata. Za ugotavljanje motenja posesti pravice pa mora biti nujno najprej ugotovljen obstoj pravice same, saj nihče ne more biti moten v posesti neobstoječe pravice.
Sodišče bi zato moralo z odločitvijo v tej zadevi počakati do pravnomočnosti sodbe o obstoju ali neobstoju služnostne pravice.
Pričevanja prič potrjujejo, da tožniki služnostne pravice niso na sosednjem zemljišču nikoli izvrševali, ampak so za vsak prehod morali izrecno zaprositi tožence, da so odmaknili svoja vozila in s tem prehod sploh omogočili. Zmotna je zato trditev, da so s priposestvovanjem pridobili služnostno pravico.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je podan, če je sodišče kakšno odločilno dejstvo napačno ugotovilo oz. če ga ni ugotovilo (340. čl. ZPP). Odločilno je tisto dejstvo, ki vpliva na odločitev sodišča, zato materialnopravni predpis pove, katera dejstva so v vsakem posameznem primeru odločilna. Tožniki so svoj zahtevek, sodišče pa izpodbijani sklep oprli na določbo 3. odst.
70. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), po kateri ima posest stvarne služnosti tisti, ki nepremičnino drugega uporablja v obsegu in na način, ki ustreza vsebini te služnosti.
Izvrševati posest stvarne služnosti poti zato pomeni pot dejansko uporabljati in ne imeti pravico to početi. Ni zatorej pomembno, da o služnostni pravici v korist parcele tožnikov in v breme parcele tožencev še ni odločeno (če bi bilo temu tako, bi zahtevali varstvo služnostne pravice in ne varstva pred motenjem posesti), ampak samo - glede na objektivno koncepcijo posesti v našem pravnem redu - ali so tožniki pot uporabljali za vožnjo nad 30 dni pred nastalim motenjem.
Ugotovitve sodišča prve stopnje, da so tožniki temu pogoju zadostili, ki je prepričljiva in glede na razmere na kraju samem življenjsko logična, pritožba ni uspela omajati. Verzija tožencev, da so smeli tožniki pot uporabljati le tako, da so za vsak prihod sproti prosili za dovoljenje, ob upoštevanju dejstev, da vsaj prva dva tožnika vsak s svojim vozilom večkrat dnevno prevozita sporno pot, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni verjetna. Zato so izvrševali posest služnosti (in nista za prekarij, kot smiselno uveljavlja pritožba), toženca pa sta jih s svojim v prvem odstavku izreka sklepa opisanim ravnanjem, ki ga pritožba ne zanika, to posest motila. Materialnopravno pravilen je potemtakem zaključek prvostopnega sodišča, da so tožniki upravičeni do pravnega varstva, ki jim ga je z izpodbijanim sklepom zagotovilo (80. čl. ZTLR).
Ker je torej sodišče prve stopnje vsa pravno relevantna dejstva ugotovilo pravilno in pravilno ugotovilo materialno pravo, zagrešilo pa ni nobene od tistih bistvenih kršitev procesnih pravil iz 2. odst.
339. čl. ZPP, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep prvostopnega sodišča potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009
