VSL sodba in sklep II Cp 1610/98

Jedro

Ker je v zadevi sodilo okrožno sodišče, ni podana bistvene kršitev določb pravdnega postopka po 4. točki 2. odstavka 354. čl. ZPP, četudi bi šlo za gospodarski spor, saj je za sojenje v gospodarskih sporih stvarno pristojno okrožno sodišče.

Zaradi pravde, do katere je prišlo po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, se ne more med istimi strankami o istem zahtevku začeti nova pravda ali v drugi pravdi uveljavljati pobotni ugovor. Ker je podana litispendenca, sodišče pobotni ugovor zavrže (3. odst. 194. čl. ZPP v zvezi s 3. odst. 333. in 3. odst.

338. čl. ZPP).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati glavnico v znesku 2.400.719,74 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.4.1994 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče je nadalje zavrglo pobotni ugovor tožene stranke, tej pa je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v višini 274.780,00 SIT z obrestmi.

Zoper sodbo (in sklep) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je v predmetni zadevi odločalo sodišče, ki ni bilo stvarno pristojno, saj je šlo v predmetni zadevi za gospodarski spor, reševalo ga je sodišče po pravilih, ki veljajo za civilne spore. Tožena stranka je pravna oseba po 1. tč. 489. čl. ZPP, tožeča stranka pa je posameznica, ki opravlja gospodarsko dejavnost, kar izhaja iz najemne pogodbe, je pa tudi registrirana za opravljanje gostinske dejavnosti.

Glede na tako opredeljeni stranki, gre za gospodarski spor po 489.a čl. ZPP, zato je sodišče pri odločanju kršilo 4. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, poleg tega pa tudi 1. odst. 17. čl. ZPP.

Tožena stranka v pritožbi tudi navaja, da je sodišče nepravilno zavrglo pobotni ugovor tožene stranke s sklicevanjem na litispendenco. Zahtevka obeh strank sta v medsebojni zvezi, zato je sodišče imelo vse pogoje, da odloči o pobotnem ugovoru in bi moralo zadevi združiti in skupno obravnavati.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka zanika utemeljenost sklicevanja tožene stranke na 489.a čl. ZPP, ki ga v zakonu ni in poudarja pravilno zavrnitev pobotnega ugovora. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 4. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, češ, da je o tožbenem zahtevku odločilo stvarno nepristojno sodišče. Ta trditev je neutemeljena, kajti v zadevi je sodilo in odločilo Okrožno sodišče v Kranju, v kolikor pa bi šlo za gospodarski spor, kot zatrjuje tožena stranka v pritožbi, bi bilo po 3. tč. II. 1. odst. 101. čl. Zakona o sodiščih prav tako pristojno okrožno sodišče. V tej zadevi je torej vsekakor sodilo sodišče, ki je bilo stvarno pristojno in zato kršitev 4. tč.

2. odst. 354. čl. ZPP ni podana. Iz istega razloga ni kršitve 1. odst. 17. čl. ZPP, ki ga tudi zatrjuje pritožba (da mora vsako sodišče ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost).

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je prvostopno sodišče nepravilno zavrglo pobotni ugovor tožene stranke. Odločitev in razlogi prvostopnega sodišča so pravilni. Zahtevek, ki ga je tožena stranka hotela uveljavljati s pobotnim ugovorom, tožena stranka že sodno uveljavlja v drugi pravdi, do katere je prišlo po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine opr.št. I Ig 249/95. O istem zahtevku, o katerem teče pravda, se ne more začeti nova pravda med istimi strankami (3. odst. 194. čl. ZPP), z novim zahtevkom pa je izenačen tudi zahtevek, ki ga tožena stranka ugovarja v pobot (3. odst. 333. čl. in 3. odst. 338. čl. ZPP). Ko je podana litispendenca, novo tožbo ali pobotni ugovor sodišče zavrže (3. odst.

194. čl. ZPP) in je prav vseeno, če sta zahtevek po osnovni tožbi in zahtevek iz pobotnega ugovora v medsebojni zvezi. V primeru litispendence procesna pravila onemogočajo kakršnokoli združevanje zahtevkov.

Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da ni podana nobena kršitev postopka, ki jo zatrjuje tožena stranka v pritožbi, prav tako pa ni bilo kršitev postopka, ki bi jih bilo pritožbeno sodišče dolžno upoštevati po uradni dolžnosti. Glede uporabe materialnega prava pa je preizkus pokazal, da z delno ugoditvijo tožbenemu zahtevku ni bilo kršitve materialnega prava. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo oz. sklep prvostopnega sodišča potrdilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 1076/2001
• VSL sodba I Cp 116/99
• VDS sklep Pdp 834/2005