VSL sklep I Cp 1195/98

Jedro

Za zaključek, da litispendenca ne obstoji, ne zadošča ugotovitev, da v pravdni zadevi XX tožeča stranka vtožuje drugačen znesek na podlagi posojilne pogodbe z drugačnim datumom, sklenjene med istima pravdnima strankama, temveč je potrebno ugotoviti tudi dejansko podlago obeh pravdnih zadev. Le to pa je mogoče ugotoviti tudi z izvedbo novih dokazov.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 20.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 20.4.1995 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.4.1995 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Obenem mora tožena stranka plačati tudi pravdne stroške tožeče stranke v višini 74.855,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 15 dneh pod izvršbo.

Proti sodbi se je pritožila tožena stranka. V pritožbi navaja, da sta s tožečo stranko dne 19.1.1995 podpisali posojilno pogodbo za znesek 20.000 DEM za dobo treh mesecev. Denar je bil nakazan dne 23.1.1995 na račun družbe M. d.o.o. Vsak mesec je tožena stranka tožeči stranki osebno plačevala mesečni znesek obresti. Dne 1.3.1995 sta se nato stranki v stanovanju D. Š. ob prisotnosti toženkine sestre L. D.

dogovorili še o posojilu 50.000 DEM s 5% mesečno obrestno mero in to zapisali na prvo pogodbo oziroma sta se dogovorili, da se za oba kredita napiše enotna pogodba za 70.000 DEM za dobo 6 mesecev z možnostjo podaljšanja in s 5% mesečno obrestno mero. Vsak mesec je tožeča stranka toženi plačevala po 3.500 DEM, kolikor so znašale mesečne obresti. Pri izročitvi denarja je bila večkrat prisotna tudi toženkina tajnica M. V. Dne 5.5.1995 sta pravdni stranki napisali posojilno pogodbo, v kateri je tožeča stranka upoštevala oba predmetna zneska in obresti za pet mesecev, torej 87.500 DEM. Vsak mesec (skupno pet mesecev) je tožena stranka tožeči izročila 3.500 DEM, kolikor so znašale mesečne obresti, kar je razvidno iz predmetne pogodbe. Pred iztekom posojilne pogodbe pa je tožečo stranko prosila za podaljšanje roka vračila posojila in za zmanjšanje mesečnih obresti, saj so bile le te oderuške. Takrat pa so se med strankama začeli spori. Tožeča stranka je pristala na podaljšanje roka za vračilo posojenega denarja do 1.9.1995 (za en mesec) s tem, da je na pogodbi popravila znesek posojila na 91.000 DEM, kar je za 3.500 DEM več, kolikor predstavljajo obresti za mesec september. Tožena stranka se je strinjala, da tožeči stranki vrne še 73.500 DEM, ker takrat še ni vedela, da sodišče tako visokih obresti ne priznava. Tožeča stranka ji je pričela tudi groziti, da bo o kombinacijah z denarjem povedala njenemu možu in to tudi storila. Za vse navedeno je vedela tudi njena sestra. Slednja je tudi vedela, da bo imela toženka težave s svojim možem, zaradi česar so temu rekli, da si je denar sposodila sestra. Pritiski so bili vse hujši, zato sta se s sestro dogovorili, da bo ta njen porok in dne 11.10.1995 so tožeča stranka, toženkina sestra in sestrin mož podpisali dogovor, da se slednja obvezujeta poravnati toženkin dolg. Pri tem pa nihče ni bil pozoren na to, da bi razveljavil pogodbo z dne 19.1.1995 za 20.000 DEM, ki so bile že zajete v novem dogovoru. Zaveda se, da tožniku dolguje 20.000 DEM in 50.000 DEM in mu je ta znesek tudi pripravljena vrniti, vendar z normalnimi obrestmi, s takimi, kot jih zahteva sodišče.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta pogodbeni stranki posojilne pogodbe z dne 19.1.1995 pravdni stranki, saj sta prav ti dve podpisnika sporne pogodbe, to pa ne glede na to, da je bil denar, kot izhaja iz pritožbi priloženega izpiska Agencije za plačilni promet, nakazan na račun družbe M.

d.o.o. Ne glede na to pa se v obravnavani zadevi kot temeljno postavlja vprašanje obstoja litispendence.

Litispendenca je negativna procesna predpostavka, na katero pazi sodišče ves čas po uradni dolžnosti. Nastopi, ko začne teči pravda, to je z vročitvijo tožbe toženi stranki, in dokler pravda teče, se o istem zahtevku ne more začeti nova pravda med istimi strankami; če pa se taka pravda začne, sodišče tožbo zavrže (194.člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77, ZPP). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje po vpogledu v spis Okrožnega sodišča v Kopru I P 749/95 zaključilo, da v omenjeni zadevi tožeča stranka vtožuje drugačen znesek denarja (73.500 DEM) in na podlagi druge posojilne pogodbe (z dne 5.5.1995), kot pa v obravnavani zadevi, poleg tega pa poleg tožene stranke v koprski zadevi nastopata še njena sestra in sestrin mož, zato po njegovi oceni med istimi strankami istočasno ne tečeta dve pravdi o istem tožbenem zahtevku.

Pritožnik sme v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze. Ko se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala, ko predlaga nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih želi z njimi dokazati (1.odstavek 352.člena ZPP). Z ozirom na pritožbene novote tožene stranke je po mnenju pritožbenega sodišča dejansko stanje v smeri ugotovitve obstoja litispendence ostalo nepopolno ugotovljeno.

Ob tem, ko tožena stranka v pritožbi podrobno obrazloži, na kakšen način naj bi bilo posojilo v višini 20.000 DEM zajeto v posojilni pogodbi z dne 5.5.1995, in za vse te trditve prilaga tudi dokaze, od katerih je nekatere sodišče vpogledalo že v postopku na prvi stopnji, nekateri pa so novi (posojilna pogodba z dne 19.1.1995 s pripisom z dne 1.3.1995, izjava M. V., dogovor med tožečo stranko, L. in N.

D. z dne 11.10.1995 o prevzemu poroštvo za toženkin dolg) in ob tem, da se dajo te njene pritožbene navedbe tudi računsko preizkusiti, je po oceni sodišča druge stopnje zaključek prvostopnega sodišča, da v obravnavani pravdni zadevi ne gre za identičen tožbeni zahtevek med istima strankama kot v zadevi I P 749/95, preuranjen. Sodišče prve stopnje bo moralo za ugotovitev, ali litispendenca obstoji ali ne, preveriti tudi dejansko podlago v pravdni zadevi, ki je v teku pred koprskim sodiščem, saj različnost vtoževanih zneskov po posojilnih pogodbah in različna datuma posojilnih pogodb še ne zadoščajo za pravilnost te ugotovitve. V ta namen bo moralo izvesti v pritožbi navedene dokaze, zlasti pa zaslišati tajnico tožene stranke M. V. in toženkino sestro L. D., po potrebi pa tudi druge ter nato ob ponovni presoji že izvedenih in novih dokazov o zadevi ponovno odločati.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ti niso bili priglašeni.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Kp 93/2003
• VSK sklep I Cpg 29/2005
• VSK sodba I Cpg 24/2005