VSL sodba in sklep II Cp 504/97

Jedro

Odmera odškodnine za telesne bolečine, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in duševne bolečine zaradi skaženosti.

 

Izrek

Pritožbi tožnic se v celoti, pritožbam prve toženke in druge tožene stranke pa delno ugodi in se odločba o stroških postopka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sicer se pritožbi prve toženke in druge tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

Zahtevek prve toženke in druge tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Prva toženka in druga tožena stranka morata v 15 dneh solidarno povrniti tožnici L. A. 31.365,00 SIT (enaintrideset tisoč tristo petinšestdeset 00/100), enak znesek pa tudi tožnici M. Š. kot stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki zavezalo, da morata tožnici L. A. solidarno plačati 4.896.900,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.2.1997 dalje, prvo toženko pa še, da mora tožnici poleg tega plačati še 203.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.2.1997. Toženi stranki je tudi zavezalo, da morata tožnici M. Š. solidarno plačati 4.273.325,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.2.1997 dalje, prvo toženko pa še, da mora poleg tega tožnici M. Š. plačati 176.675,00 SIT odškodnine. Višje zahtevke je zavrnilo, tožnici pa zavezalo, da morata toženima strankama povrniti stroške postopka in sicer L. A. prvi toženki 3.352,00 SIT in drugi toženki 5.355,00 SIT, tožnica M. Š. pa prvi toženki 2.926,00 SIT, drugi toženi stranki pa 4.674,00 SIT.

Zoper odločbo o stroških postopka se iz vseh razlogov pritožujeta tožnici in predlagata spremembo, podrejeno pa razveljavitev.

Zatrjujeta, da izračun uspeha strank ni pravilen ter da je v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nepravilna in krivična je delitev stroškov tudi glede na višino postavljenih zahtevkov. Tako razmerje ne pokaže tistega, kar ZPP predpisuje in ob pravilni uporabi materialnega prava druga tožena stranka ne bi bila upravičena do povrnitve stroškov. Treba je namreč upoštevati, da je druga tožena stranka vseskozi zavračala plačilo odškodnine, čeprav je polnih 5 let razpolagala z zavarovalno vsoto.

Če bi se pri drugi toženi stranki kaj lahko upoštevalo, bi bili to stroški za sodne takse za odgovor na tožbo, in to le v tistem delu, kolikor sodna taksa odpade na del zahtevka, ki je bil zavrnjen.

Bistveno za odločanje o stroških postopka v konkretnem primeru pa je to, da je tožena stranka sama zakrivila stroške, ker se je neupravičeno pravdala. Zmoten je tudi izračun stroškov, saj je sodišče stroške obeh toženih strank seštelo. Stroškov ne bi smelo seštevati, ampak bi jih moralo obravnavati posebej, saj gre za povsem drugačen uspeh ene in druge stranke. Ugotavljati bi bilo treba tudi, kateri stroški so bili sploh potrebni in kateri so bili povzročeni po krivdi tožnic (to so le takse, kolikor so bile plačane s strani toženih strank od zneska, ki je bil zavrnjen).

Zoper tisti del sodbe, s katerim je tožnici L. A. dosojena odškodnina, ki presega 2.000.000,50 SIT, tožnici M. Š. pa odškodnina, ki presega 2.225.000,00 SIT, se iz vseh razlogov pritožuje prva toženka in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da je druga tožena stranka predložila nek izračun preostale revalorizirane zavarovalne vsote, ne da bi priložila tudi ustrezno dokumentacijo o izplačilih odškodnine S. N. Sodišče prve stopnje je nekritično sprejelo ta izračun, čeprav očitno tudi samo dvomi vanj.

Močno vprašljivo je tudi, po kakšnem tečaju je bilo izplačano 20.500.000,00 HRD S. N. Po izračunih prve toženke bi moralo še vedno ostati dovolj zavarovalne vsote, da bi bili tožnici v celoti izplačani. Sodišče je tožnicama dosodilo previsoke odškodnine za negmotno škodo. Zneski namreč bistveno odstopajo od sodne prakse, pa tudi med njimi ni pravega razmerja. L. A. je imela dolgotrajnejše in hujše bolečine, ki so bile povezane tudi z operativnimi posegi, vendar to ni prišlo do izraza pri odmeri odškodnine. Tudi odškodnini za strah sta v popolnem neskladju s sodno prakso, razen tega pa sodišče pri L. A. te oblike negmotne škode niti ni obrazložilo dovolj natančno. Napisalo je le, da je tožnica ob nesreči doživljala zelo intenziven, vendar kratkotrajen strah. Sklicevanje na tisto, kar je napisal izvedenec v svojem mnenju nikakor ni dovolj, predvsem pa je potrebno izvedensko mnenje temeljito analizirati in nato obrazložiti.

Enako velja za odškodnino za strah, ki jo je sodišče prisodilo M. Š.

V obeh primerih pa je prezrlo, da izvedenci kirurgi niso strokovno usposobljeni podajati strokovna mnenja o duševnih bolečinah zaradi prestanega strahu. Odškodnini za duševne bolečine za skaženost bistveno odstopata od sodne prakse. Prav tako tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica L.

A. je bila ob nesreči stara 7 let in zato bodo posledice s časom same po sebi izginile. To velja tudi za tožnico M. Š. Pri njej je sodišče bržkone prezrlo, da ni profesionalna športnica, ampak le rekreativna.

Končno je nepravilna tudi odločba o stroških postopka. Sodišče namreč ni navedlo, katere stroške je priznalo prvi toženki. Navedba, da je specifikacija stroškov razvidna iz stroškovnikov pa ne predstavlja obrazložitve, saj sodišče stroškovnikov ni priložilo sodbi.

Zoper ugoditveni del sodbe (in to glede zneskov 1.446.900,00 SIT in 1.323.325,00 SIT) se iz vseh razlogov pritožuje druga tožena stranka in predlaga spremembo. Zatrjuje, da je sodišče tožnicama dosodilo previsoke odškodnine za negmotno škodo. Tožnica L. A. bi bila upravičena le do 1.000.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine in do 1.800.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Oškodovanka lahko še vedno opravlja vse aktivnosti, tako športne kot tudi šolske, zlasti, ker iz izpovedbe njenega očeta izhaja, da tudi po nesreči tekmuje v tenisu. Tekmovalno igranje tenisa kaže tudi to, da so zmotne ocene izvedenca o glavobolih, manjših sposobnosti izpostavljanja soncu ter večjim fizičnim naporom. Z vsem tem je namreč povezano tekmovalno igranje tenisa. Previsoka je tudi odškodnina za strah, saj tožnica ni doživljala dalj časa trajajočega intenzivnega strahu. Iz tega naslova bi bila upravičena le do 200.000,00 SIT odškodnine. Tudi njena skaženost ni tolikšna, da bi pri drugih vzbujala odpor. Tožnica bi gotovo opustila vse dejavnosti, ki so povezane z večjo opaznostjo brazgotin, če bi jo sprememba zunanjosti res tako motila. Ker pa igra tenis, kar je povezano z nošenjem kratkega krila, je očitno, da ji brazgotina ne povzroča tolikšnih duševnih bolečin, da bi se odpovedala športu. Iz tega naslova bi bila zato upravičena le do 400.000,00 SIT odškodnine. M. Š. bi bila upravičena do 800.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine in do 1.600.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Kljub nesreči je namreč odličnjakinja, dejstvo, da je manj sposobna za intenzivnejše ukvarjanje s športom in za športno rekreativno dejavnost, ki vsebuje elemente skoka, pa ne pomeni, da tožnica ni več sposobna za šolsko telovadbo. Brez podlage v izvedenem dokaznem postopku je tudi ocena, da tožnica zaradi brazgotine, ki je velika 2 cm x 3 cm na levi goleni, duševno trpi. Odškodnina za strah je v popolnem nesorazmerju s težo poškodb in presega zneske, ki jih je verificirala sodna praksa. Sicer pa je glavna pomanjkljivost sodbe v tem, da je ostala nerazčiščena subjektivna plat telesnih in duševnih bolečin. Druga tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških postopka, pri čemer opozarja, da bi morali tudi stroški za izvedenca deliti usodo ostalih stroškov.

Tožnici sta odgovorili na pritožbi. Opozarjata, da sta dolga leta čakali na odškodnini ter da škoda tožnice L. A. še ni definitivna.

Čakajo jo še najmanj tri operacije. Toženima strankama očitata zavlačevanje postopka s pritoževanjem zoper odločbo o odmeri izvedenine ter menita, da ju druga tožena stranka glede na oškodovanca S. N. ni enakopravno obravnavala.

Pritožbe so utemeljene v spodaj navedenem obsegu.

Prva toženka v pritožbi zatrjuje, da je "močno vprašljiv izračun revalorizacije zavarovalne vsote, ki naj bi do konca meseca januarja 1997 znašal 9.170.225,00 SIT." Vendar je ta njen pomislek (ter nadaljnje navedbe, s katerimi ga utemeljuje) irelevanten. Kajti pritožuje se le zoper tisti del sodbe, "kjer razsojeni odškodninski zahtevek za mld. L. A. presega 2.000.000,50 SIT in za mld. tožnico M. Š. 2.225.000,00 SIT", torej ne tudi zoper zavrnilni del sodbe, kolikor se ta nanaša na drugo toženo stranko (kar je tudi razumljivo, saj ni prijavila intervencije na strani tožnic glede njunih zahtevkov zoper drugo toženo stranko).

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da dosojena zneska odškodnin za telesne bolečine pravično odsevata trajanje in intenzivnost telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem ene in druge oškodovanke (ob nesreči 8 letna tožnica L. A. je utrpela odprt ali kompliciran zlom leve golenice, prelom nosnih kosti in prelom leve črevnice, zaradi česar je imela hude bolečine 10 dni in občasne hude bolečine 3 tedne oziroma skupno hude bolečine 31 dni, lahke bolečine pa je imela skupno mesec in pol, in sicer stalne lahke 14 dni, občasne lahke pa mesec dni, ob večji aktivnosti in obremenitvah pa bo imela bolečine tudi v bodoče, razen tega je bila 22 dni hospitalizirana, trikrat operirana, dvanajstkrat rentgensko slikana, 2 meseca je nosila mavec, 2 meseca in pol je hodila s pomočjo bergel, bila dvanajstkrat na zdravniških pregledih, 4 mesece pa je obiskovala fizioterapijo; tožnica M. Š. pa je utrpela prelom leve črevnice, nepopolen izpah sklepa med križnico in črevnico ter udarnino in odrgnino leve goleni in stopala, zaradi česar je trpela 3 tedne hude bolečine in sicer stalne hude 1 teden, občasne hude pa 2 tedna, razen tega je imela skupno lahke bolečine 5 tednov in sicer 2 tedna stalne lahke ter 3 tedne občasne lahke, občasne lahke pa še vedno trpi ob naprezanjih, spremembah vremena in pri pouku telesne vzgoje, poleg tega pa je bila 17 dni hospitalizirana, petkrat rentgensko slikana, bila na sedmih zdravniških pregledih, dva meseca si je pri hoji pomagala z berglami in imela 3 mesece fizioterapije). Dosojena zneska odškodnin (1.300.000,00 SIT tožnici L. A. in 1.000.000,00 SIT tožnici M. Š.) sta tudi v skladu s sodno prakso v podobnih primerih negmotnih škod, pri čemer velja v zvezi s pritožbo prve toženke še opozoriti, da sta zneska odškodnin za telesne bolečine sorazmerna obsegu te oblike negmotne škode pri eni in drugi oškodovanki.

Tudi kar zadeva odškodnini za strah, pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje. Res je, da izvedenci kirurgi niso usposobljeni za strokovno proučevanje duševnega fenomena strahu. Vendar iz vsakodnevne medicinske prakse zdravljenja telesnih poškodb bržkone dobro poznajo duševne reakcije pacientov med zdravljenjem. Zato pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve prvostopnega sodišča o trajanju in intenzivnosti strahu (ki temeljijo tudi na mnenju izvedenca kirurga, pri čemer velja v zvezi s pritožbenimi očitki prve toženke še dodati, da je sodišče prve stopnje obrazložilo dokazno oceno izvedenskega mnenja - glej 6. stran sodbe) ene in druge tožnice, posebej še, ker imajo oporo v izpovedbah njunih zakonitih zastopnikov ter končno tudi v splošno znanem dejstvu, da so otroci za strah (zlasti, če je posledica hudih telesnih poškodb, katerih zdravljenje zahteva hospitalizacijo) bolj občutljivi kot odrasli. To v konkretnem primeru ilustrira tudi dejstvo, da je M. Š. potrebovala pomoč psihiatra ter poseben tretman doma. Zelo intenziven primaren strah ter nato mesec in pol trajajoč strah za izid zdravljenja, tako tožnico L. A. upravičuje do 400.000,00 SIT zadoščenja, tožnico M. Š. pa zelo intenziven primaren strah (zaradi katerega je potrebovala pomoč psihiatra in poseben tretman doma) ter intenziven strah za izid zdravljenja (ki je presegal običajne okvire) upravičuje do zadoščenja v znesku 650.000,00 SIT (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Dosojeni odškodnini sta tudi v skladu s sodno prakso v podobnih primerih negmotnih škod in sta v sorazmerju z obsegom te oblike negmotne škode (tožnica M. Š. je kljub sicer nekoliko lažjim poškodbam utrpela bistveno intenzivnejši strah kot tožnica L. A.).

Odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti pravično odsevata tako objektivna kot subjektivna merila te oblike negmotne škode.

Dejstvo, da L. A. kljub dvema 7 x 5 cm velikima brazgotinama na zgornjem delu levega stegna ter 20 x 12 cm velikem brazgotinskem polju na notranji strani leve goleni igra tenis, nikakor ne pomeni, da je ta sprememba zunanjosti ne moti (kot zmotno meni druga tožena stranka). To, da je aktivna igralka tenisa, kaže kvečjemu na večjo intenzivnost te škode, saj je zaradi ukvarjanja s tem športom sprememba njene zunanjosti še bolj izpostavljena očem. Ob tem, da ima tožnica L. A. kot posledico nesreče tudi opazno ukrivljen nosni hrbet v desno, je ob upoštevanju njene starosti in spola ter sodne prakse v podobnih primerih, dosojena odškodnina za to obliko negmotne škode (600.000,00 SIT) v skladu s standardom pravične odškodnine (200. in 203. člen ZOR). Enako velja za odškodnino M. Š. Znesek 300.000,00 SIT pravično odseva tako stopnjo spremembe zunanjosti (gre za 2 cm x 3 cm veliko brazgotino na sredini leve goleni) kot tožničin duševni odziv na njo. Očitek druge tožene stranke, da izpodbijana sodba nima razlogov za zaključek, da tožnica zaradi brazgotine duševno trpi, ni utemeljen. Kajti sodišče prve stopnje je navedlo, da je brazgotina opazna, to pa ob tožničinem spolu in starosti že samo po sebi govori o vplivu spremembe tožničine zunanjosti na njeno duševno ravnotežje.

Končno sta neutemeljeni tudi pritožbi zoper odločbo o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prva toženka le pavšalno oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje o obsegu te oblike negmotne škode ter meni, da sta dosojeni odškodnini prenizki. Glede M. Š. sicer pojasnjuje, da bi bilo zmanjšanje sposobnosti za ukvarjanje s športom relevantno le, če bi bila poklicna športnica. Vendar neutemeljenosti takega stališča niti ni treba posebej pojasnjevati: duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti predstavljajo namreč obliko negmotne škode (200. člen ZOR), ne pa morda škodo zaradi izgube zaslužka. Druga tožena stranka se sklicuje na tekmovalno aktivnost tožnice L. A. kot okoliščino, ki kaže, da njeno zmanjšanje življenjske aktivnosti ni tolikšno, da bi bila upravičena do dosojene odškodnine. S tem pomislekom ne more uspeti. Kajti izvedenec je ugotovil, da je tožnici L. A. kot trajna posledica poškodb ostala občutljivost levega kolena, zaradi česar je manj sposobna za intenzivnejšo športno vadbo, pri večjih fizičnih naporih, povezanih s hojo oz. tekom, pa mora nositi nadkolenčnik. Pritožnica (druga tožena stranka) sicer oporeka tem ugotovitvam, češ da jih izključuje tožničina tekmovalna aktivnost.

Toda izvedenec (in prek njega nato sodišče) ni nikjer izključil možnosti za tožničino športno udejstvovanje. Trajna posledica poškodb je namreč tu "le" opravljanje aktivnosti s povečanimi napori. Ker pa tudi to predstavlja podlago za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (primerjaj stališče sodne prakse - poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča RS II/86, stran 9), je ob upoštevanju tožničine starosti (škoda jo je doletela na pragu telesno najbolj aktivnega obdobja v človekovem življenju) in dejstva, da se aktivno ukvarja s tenisom (torej s športom, pri katerem so kolena še posebej obremenjena) ter sodne prakse v podobnih primerih negmotnih škod, upravičena do dosojene odškodnine (200. in 203. člen ZOR). Slednje velja tudi za M. Š. Zmanjšanje sposobnosti za ukvarjanje s športom otroci še posebej težko občutijo. Četudi se tožničin šolski uspeh ni poslabšal (na kar se sklicuje druga tožena stranka v pritožbi), to ne izključuje ugotovitev, da je manj sposobna za intenzivnejše ukvarjanje s športom, za športno rekreativno dejavnost, ki vsebuje elemente skoka ter za hojo po neravnem terenu.

Upoštevaje tudi tožničino starost in sodno prakso v podobnih primerih negmotnih škod, dosojena odškodnina pravično odseva tožničino duševno trpljenje kot posledico omejitev njene življenjske aktivnosti (200. in 203. člen ZOR).

Združitev pravd zaradi skupnega obravnavanja (313. člen ZPP) ne ustvarja sosporništva. Zato tedaj tudi ne prihajajo v poštev določbe 161. člena ZPP o delitvi stroškovnega bremena med sosporniki. Tako tožnici utemeljeno opozarjata, da bi moralo sodišče njune stroške, prav tako pa tudi njun uspeh ločeno obravnavati in posebej odločati o stroških ene in o stroških druge tožnice. Sicer pa iz razlogov stroškovne odločbe niti ne izhaja, kako je prišlo sodišče prve stopnje do zaključka, da znaša uspeh tožnic ravno 54,57 %. Ker zaradi te pomanjkljivosti in obravnavanja tožnic kot eno(tno) stranko (sodišče prve stopnje je namreč stroške tožnic seštelo in jih pobotalo s stroški toženih strank) izpodbijane stroškovne odločbe ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbam ugodilo, stroškovno odločbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 380. člena ZPP). Sicer pa je iz razlogov, ki so navedeni v prejšnjih odstavkih, pritožbi toženih strank zavrnilo kot neutemeljeni in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Ob ponovnem odločanju o stroških postopka naj sodišče prve stopnje ločeno odloča o stroških postopka v eni in v drugi pravdi (t. j. v pravdi po tožbi tožnice L. A. in v pravdi po tožbi tožnice M. Š.), pri tem pa na strani toženih strank (ker sta ti sospornici) upošteva določbe 161. člena ZPP. Opozoriti velja, da tudi stroški za izvedenca delijo usodo ostalih stroškov, zlasti, ker je prav izvedba dokaza z izvedencem odločilnega pomena za oceno višine zahtevkov. Zato druga tožena stranka utemeljeno opozarja, da ni razloga, zakaj bi morala tožena stranka v odškodninskih pravdah vselej, ne glede na izid, trpeti stroške za izvedbo dokaza z izvedencem.

Ker je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi toženih strank zoper odločbe o glavnih stvareh, je zavrnilo tudi njuna zahtevka za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (1. odst. 166. člena ZPP). S pritožbama zoper stroškovno odločbo jima namreč niso nastali prav nobeni dodatni stroški (3. odst. 154. člena ZPP). Ker sta tako toženi stranki v pritožbenem postopku glede odločb o glavnih stvareh propadli, morata tožnicama povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 166. člena in 1. odst. 154. člena ZPP). Ti predstavljajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na pritožbo (57.375,00 SIT) in za končno poročilo (5.355,00 SIT) ter znašajo skupaj 62.730,00 SIT.

Ker je bilo za obe (sicer samostojni, "nesporniški") tožnici opravljeno eno procesno dejanje, se med njiju delijo stroški na pol.

Tako morata toženi stranki solidarno (3. odst. 161. člena ZPP) vsaki od njiju povrniti polovico, t. j. 31.365,00 SIT.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1828/99
• VSK sodba I Cp 390/2003
• VSL sodba I Cp 1482/2004