VSL sklep I Cp 542/97

Jedro

Starši lahko zahtevajo povečanje dednega deleža samo, če dedujejo skupaj z zakoncem.

 

Izrek

Pritožba O. M. se zavrne kot neutemeljena.

Pritožbi R. M. se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni: 1.) v točki II. izreka sklepa tako, da se le-ta sedaj glasi: "R. R. se s terjatvijo do zapuščine napoti na pravdo." 2.) v točki IV. 1. odst. tako, da besedilo te točke odpade.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, kaj spada v zapuščino. Ugotovilo je tudi terjatev zapustničinega starega očeta R.

R. in sicer iz naslova danega posojila za nakup osebnega avtomobila in plačilo prispevkov za invalidsko in zdravstveno zavarovanje. Kot dediča po pokojnici je sodišče določilo O. M., zapustničino mater, in R. M., polbrata zapustnice, vsakega do 1/2. S sklepom je sodišče naložilo dedinji O. M., da po pravnomočnosti le-tega izplača sodediču R. M. 1/2 vrednosti osebnega avtomobila reg. št. ..., ki ga sme dedinja registrirati na svoje ime. Odločilo je, da sme po pravnomočnosti sklepa O. M. prevzeti 95, R. M. pa 94 delnic K. d.d., prav tako pa smeta vsak do 1/2 razpolagati z zapustničinim 1/2 deležem na stanovanju, opisanem pod tč. I. 1. odst. tega sklepa. Ker zapustnica ni napravila oporoke, je bilo uvedeno zakonito dedovanje.

Zapustnica ni imela potomcev in tudi ne zakonca ter sta tako po njej dedovala njena mati in njen polbrat, na podlagi vstopne pravice po zapustničinem očetu, ki je umrl pred njo. Sodišče pa ni upoštevalo predloga dedinje O. M. za povečanje dednega deleža, ki ga je uveljavljala tekom zapuščinskega postopka. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da dedinja O. M. ne izpolnjuje pogojev za takšno povečanje, ki služi predvsem pravičnosti, ker ima svoje premoženje, prav tako pa ni z ničemer izkazala delovne nezmožnosti kot opravičila za brezposelnost. Da pa R. M. ni živel z zapustnico in ni prispeval k povečanju njenega premoženja, ne more vplivati na to, da po njej ne bi smel dedovati.

Zoper ta sklep sta se pravočasno pritožila oba dediča in sicer se dedinja O. M. pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, dedič R. M. pa sklep izpodbija zaradi bistvene kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava.

Dedinja O. M., zapustničina mati, v pritožbi trdi, da se sodišče I.

stopnje ni ukvarjalo z njenim predlogom za povečanje dednega deleža, v katerem je opisala svojo življenjsko situacijo, saj je v kratkem izgubila moža in edino hčerko, zaposlitve pa kljub številnim prošnjam ne dobi. Opozarja tudi na to, da je prvo sodišče izročilo dedni delež R. M., ne da bi se on osebno ali njegova pooblaščenka izjavila o tem, ali sprejme dedni delež ali ne. Iz navedenega je razvidno, da je sodišče površno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da celotno zapuščino deduje zakonita dedinja O. M., podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Dedič R. M., zapustničin polbrat, v pritožbi meni, da je sodišče storilo očitno pomoto, ko je pod tč. II. izreka sklepa ugotovilo, da obstaja do zapuščine terjatev v višini 1.911.420,00 SIT, še zlasti zato, ker je pritožnik v postopku ni priznal in bi sodišče moralo, kakor je to storilo v obrazložitvi sklepa, upnika napotiti na pravdo.

S pritožbo pa R. M. napada tudi IV. tč. izreka sklepa, ker je v tem delu sklep nezakonit in neizvršljiv. Sodišče namreč ne določa vrednosti avtomobila, niti roka, do katerega je sodedinja O. M.

dolžna izplačati 1/2 te vrednosti. Prav tako pa med strankama ni bilo nobenega dogovora, da naj se avto registrira na ime O. M.. Pritožnik se strinja tudi s tem, da bi se avto registriral na njegovo ime, sam pa bi potem izplačal O. M. 1/2 njegove vrednosti. Sodišču prve stopnje predlaga, da sklep popravi tako, da odloči, da terjatev pod tč. II. sklepa ne obstaja in da dopolni odločitev pod tč. IV. 1. odst. sklepa tako, da se določita vrednost avta in rok, v katerem je sodedinja dolžna izplačati 1/2 te vrednosti. Če sodišče sklepa ne bo popravilo, pa naj pritožbeno sodišče sklep spremeni in odloči v smislu zgoraj navedenega.

Pritožba O. M. ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki ni upoštevalo zahtevka O. M., je pravilna, vendar ne iz razlogov, ki jih je ugotovilo. V 1. odst. 24. čl. Zakona o dedovanju je določeno, da lahko sodišče na zahtevo staršev, ki nimajo potrebnih sredstev za življenje, pa dedujejo z zapustnikovim zakoncem, odloči, da dedujejo tudi del tistega dela zapuščine, ki bi ga po zakonu dedoval zakonec, lahko pa tudi odloči, da dedujejo starši vso zapuščino, če je njena vrednost tako majhna, da bi starši zašli v pomanjkanje, če bi se delila, medtem ko ostale določbe tega člena natančneje določajo elemente, ki jih mora sodišče pri odločanju o tem upoštevati. V tem postopku je bilo ugotovljeno, da zapustnica ni imela zakonca in da dedujeta njena mati in njen polbrat, zato ta inštitut ne pride v poštev, ker ne gre za dedovanje staršev skupaj z zakoncem.

Prav tako ni upravičen pritožničin očitek prvemu sodišču, da je izročilo dedni delež R. M., na da bi se on osebno ali njegova pooblaščenka izjasnila, ali sprejema dedni delež. Res je, da bi sodišče 1. stopnje moralo na zapuščinski obravnavi zapisati dedne izjave strank, česar pa ni storilo. Samo po sebi pa to ne pomeni takšne kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izdanega sklepa, saj je dedno izjavo o sprejemu dediščine v takem primeru mogoče predpostavljati. To je mogoče zaključiti tudi iz tega, da se je sodedič R. M. odzval vabilu na prvo zapuščinsko obravnavo z opravičilom odsotnosti zaradi bolezni, v nadaljevanju pa je njegova pooblaščenka opravljala vsa v postopku potrebna procesna dejanja.

Pritožbeni razlogi pritožnice tako niso podani.

Pritožba R. M. je utemeljena.

Pritožnik utemeljeno opozarja na nepravilnost sodišča prve stopnje pod tč. II, ko je v sklepu ugotovilo terjatev R. R., zapustničinega starega očeta, v višini 1.911.420,00 SIT, ki jo uveljavlja do zapuščine. Ker terjatev ni bila priznana in ker je R. R. tretja oseba in tako ni stranka v tem postopku, bi moralo sodišče 1. stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava R. R. napotiti na pravdo, ne pa ugotavljati terjatve do zapuščine, ki po navedbah pritožnika R. M. ni priznana. Pritožbeno sodišče je zato sklep spremenilo tako, da se R. R. s svojim zahtevkom napoti na pravdo.

R. M. se utemeljeno pritožuje tudi zoper IV. tč. 1. odst. izreka sklepa, ko je sodišče določilo, naj se po pravnomočnosti sklepa avto, ki je predmet zapuščine, registrira na ime O. M. in je le-ta dolžna izplačati 1/2 vrednosti avta sodediču R. M.. V podatkih spisa ni podlage za odločitev, kakršno je sodišče prve stopnje sprejelo. Iz spisa ne izhaja, da bi dediča sklenila dedni dogovor, na podlagi katerega bi lahko sodišče 1. stopnje sprejelo odločitev o registraciji avta in izplačilu 1/2 njegove vrednosti. Ker torej takega dogovora ni bilo, je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, zato je bilo treba tudi v tem delu zaradi napačne uporabe materialnega prava sklep spremeniti tako, da je ta del (IV. tč. 1. odst.) odpadel, iz odločitve sodišča prve stopnje pod tč. III pa je razvidno, da torej omenjena dediča smeta tudi z osebnim avtom razpolagati vsak do 1/2. Na čigavo ime bo registriran, pa se bosta dediča morala dogovoriti.

Odločitev pritožbenega sodišča je utemeljena na določbah čl. 368 ZPP in 373 čl. ZPP v zvezi s členom 380 tč. 2 in 3 ZPP ter členom 381 ZPP v zvezi s čl. 163 ZD.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 3066/2010
• VSL sodba in sklep II Cp 2842/2005
• VSL sklep I Cp 2621/2012