VSL sodba II Cp 1782/94

Jedro

Ker je posestnik spornega zemljišča umrl leta 1976, on pa ni bil dobroveren, tožniki niso mogli priposestvovati zemljišča.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta zemljišči parc.št. 355 travnik v izmeri 896 m2 in parc. št. 343 njiva v izmeri 1187 m2, vpisani pri vl.št. 1102 k.o.

M., last tožnikov in sicer vsakega do 1/4, in da sta toženca dolžna izstaviti tožnikom za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo pri omenjenih parcelah vknjižila solastninska pravica v korist tožnikov, za vsakega do ene četrtine in sicer v 15. dneh, sicer bo takšno listino nadomestila sodba. Prvostopenjsko sodišče je štelo za nesporno, da so tožniki v posesti omenjenih nepremičnin od leta 1966 dalje, torej najmanj takšen čas, kot se po zakonu zahteva za priposestvovanje, da pa niso bili dobroverni, kar je drugi pogoj, ki mora biti izpolnjen za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, kot to določa člen 28 ZTLR (ZTLR - Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 42.600,00 SIT v 15. dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka izpodbija omenjeno sodbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlaga Višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se, da so v postopku pred sodiščem prve stopnje vse priče, celo tiste, ki jih je predlagala tožena stranka, potrdile, da tožniki s svojim prednikom uživajo navedeni parceli že od leta l966 dalje, kljub temu pa sodišče prve stopnje meni, da niso bili v dobri veri, kar je zmoten zaključek. Morda je mož prve tožnice kot pravni prednik res vedel, da sta sporni parceli namenjeni bratu iz Amerike, če bi se vrnil, gotovo pa tega niso vedeli tožniki in so parceli obdelovali kot svoji. Vsaj po smrti pravnega prednika v letu 1976 so bili na podlagi sklepa o dedovanju prepričani, da so poleg ostalega posestva podedovali tudi sporni parceli, zaradi česar so izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice v smislu 2. odstavka 28. člena ZTLR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče sprejema razloge in odločitev sodišča prve stopnje in k tem razlogom glede na pritožbene trditve še dodaja: To, da so tožniki oz. njihov posestni prednik imeli nepremičnine, o katerih je govora, v posesti več kot dvajset let, ni sporno. Sporno je le, ali so bili tudi dobroverni. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da o dobrovernosti ni mogoče govoriti. Zakaj tako šteje, sodišče prve stopnje obrazloži, pritožbene trditve pa niso prepričljive in tudi logične ne. Po 1. odstavku 30. člena ZTLR začne teči priposestvovalna doba tisti dan, ko je posestnik dobil stvar v posest, konča pa z iztekom zadnjega dne te dobe. V 2. odstavku istega člena je določeno, da se v priposestvovalno dobo všteva tudi čas, ko so predniki sedanjega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni in zakoniti posestniki oz. kot dobroverni posestniki. Pritožba pravi, da so po smrti F. K. v letu 1976 bili prepričani, da so po sklepu o dedovanju podedovali tudi obravnavani parceli. Ta pritožbena trditev in tudi trditve v tožbi torej kažejo, da je do smrti v letu 1976 F. K. sporno zemljišče užival in je bil torej prednik sedanjih posestnikov. On je bil tisti, ki je z materjo sklepal pogodbo o razdružitvi skupnosti in izročilno pogodbo. Jasno je tedaj, da je on vedel, da parceli nista njegovi, čeprav ju je užival. Torej ni bil dobroveren. Sicer pa pritožniki tudi ne trdijo, da bi F. K. tega ne vedel. Kakor hitro pa je tako, do leta 1976 ne more biti vštevanja v priposestvovalno dobo.

Za obdobje po letu 1976 pritožba trdi, da so bili tožniki prepričani, da so poleg ostalega podedovali tudi sporni parceli. Na čem je tako prepričanje temeljilo, če v sklepu o dedovanju ti dve parceli nista bili vpisani, pritožba ne pove. Celo če bi bilo res, kar trdijo pritožniki, pa od leta 1976, ko je F. K. umrl, ni pretekla doba, potrebna za priposestvovanje, to je 20 let (člen 28/4 ZTLR) Tožba je bila namreč vložena pred potekom roka, v tožbi pa tožniki niti ne povedo, kdaj in kako naj bi zvedeli, da parcela ni njihova. ZTLR se namreč uporablja tudi za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred njegovo uveljavitvijo, če do tega trenutka niso potekli. ZTLR je namreč začel veljati 1.9.1980. Pritožba sicer govori o 10 letnem roku, ki velja za dobrovernega in zakonitega posestnika, ko trdi, da so parceli priposestvovali po členu 28/2 ZTLR, vendar je ta pritožbena trditev nova, z ničemer podprta, brez podlage v spisu, pa tudi v nasprotju s trditvijo v tožbi, katere podlaga naj bi bilo dvajsetletno dobroverno uživanje.

Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena ZPP), je pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (člen 368 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1668/94
• VSL sodba II Cp 1434/2003
• VSK sodba in sklep I Cp 708/2004