VSL sodba II Cp 129/2002

Jedro

I. Ni mogoče govoriti o tem, da je izpolnjen dejanski stan, ki bi bil analogen tistemu iz 69. člena ZTLR, marveč je podan dejanski stan, ki je analogen običajni, pravno dopustni hipoteki. Iz tega razloga zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodb ne more biti utemeljen. II. Iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, pa pogodbi tudi nista dovolj navidezni. Obe pogodbi, vsaka zase, predvsem pa obe skupaj, imata namreč zaznavne pravne posledice. Na te pravne posledice pa so stranke pristale, obenem pa je od njihovega ravnanja odvisno tudi to, katere s pogodbenimi pravili predvidene pravne posledice bodo nastopile oziroma ne bodo nastopile. Pritožnikom je zato mogoče odgovoriti le to, da niso uspeli dokazati, da pogodbene stranke takšnih pravnih posledic v resnici in soglasno niso želele.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Toženi stranki sami krijeta stroške za odgovor na pritožbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarne kot podredne tožbene zahtevke. S primarnimi zahtevki je tožeča stranka terjala ugotovitev, da sta prodajna pogodba med tožniki in prvotoženo stranko z dne 24.6.1999 ter prodajna pogodba s pridržkom lastninske pravice med istima strankama, le da v drugačnih vlogah, z dne 15.7.1999 nični. V okviru zavrnitve primarnega zahtevka pa sta bila zavrnjena tudi denarna zahtevka na plačilo zneska za prometni davek (604.686,00 SIT) ter za stroške notarskega zapisa v znesku 53.550,00 SIT in manipulativne stroške v znesku 59.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki je bil naperjen zoper prvotoženko ter na plačilo 4.500.000,00 SIT, ki naj bi jih, vsakemu eno tretjino, plačal drugotoženec. Podredni tožbeni zahtevki, ki jih je sodišče prve stopnje prav tako zavrnilo, pa se nanašajo: a.) na ugotovitev, da je potrdilo o plačani kupnini po prodajni pogodbi z dne 24.6.1999 v znesku 14.965.548,00 SIT nično, dalje b.) na to, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožnikom kupnino v znesku 14.965.548,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.1999 dalje ter c.) da je prvotožena stranka O. Ltd. d.o.o. dolžna povrniti tožnikom plačani prometni davek v znesku 604.686,00 SIT ter stroške notarskega zapisa v znesku 53.550,00 SIT in manipulativne stroške v znesku 59.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Sodišče prve stopnje je tožnikom ob tem naložilo, naj toženima strankama nerazdelno povrnejo njune pravdne stroške v skupnem znesku 138.460,00 SIT ter še 19% DDV od zneska 62.700,00 SIT.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Pritožniki uvodoma izpostavljajo, da je sodišče zanemarilo dejstvo, da so tožeče stranke v odnosu do tožene stranke neuke prava in pravnega poslovanja. Tožeče stranke so sporno prodajno pogodbo podpisale v prepričanju, da gre za zavarovanje kreditne terjatve prvotožene stranke in ne kot prodajno pogodbo, o kateri je presojalo sodišče. Pogodbe o prodaji s pridržkom lastninske pravice pa tožeče stranke sploh niso podpisale same, marveč jo je v njihovem imenu podpisal pooblaščenec - drugotoženec. Pooblastilo se nahaja na zadnji strani zapisa pogodbe in to je vse, kar so tožniki sklenili in podpisali. Tako ni razumljivo, od kot sodišču zaključek, da so tožeče stranke pogodbo notarsko overile. Dalje navajajo, da je dejstvo, da so neuke stranke, razvidno tudi iz tega, da so potrdile prejem plačila, ki ga niti niso prejele. Da so tožeče stranke popolnoma zaupale obema toženima strankama, da gre pri teh pogodbah zgolj za zavarovanje kredita, sledi tudi iz tega, da so najprej podpisale pooblastilo za sklepanje pogodbe z drugotožencem, ne da bi sploh vedele, kakšna bo dejanska vsebina sklenjene pogodbe. Pogodba o prodaji nepremičnine je nasprotno navidezna, saj so z njo hoteli zgolj jamčiti za terjatev iz naslova danega posojila. Dalje pritožba izpostavlja, da naše pravo ne ureja fiduciarnih poslov kot prenosa lastnine v zavarovanje terjatve. Takšni posli so dopustni le, če se upnik iz kupnine naposled poplača, ne pa da stvar obdrži ter da gre za premičnine. Dalje pritožba trdi, da je želela tožena stranka s spornimi pogodbami izgirati zakon, takšna poedlaga pogodbe pa je nična. Predvsem pa ponavlja, da pogodba nasprotuje 69. členu ZTLR, torej prepovedi lex commissorie.

Na pritožbo sta odgovorila toženca, ki predlagata zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje ter sprejema tako dejanske kot materialnopravne razloge, ki takšno odločitev utemeljujejo. Na te razloge se pritožbeno sodišče tudi sklicuje ter bo v nadaljevanju tako predvsem odgovorilo na pritožbne navedbe.

Točnost pritožbene navedbe, da naše pravo fiduciarnih poslov v zavarovanje terjatve ne ureja, ne pomeni obenem tudi tega, da bi bili takšni posli sami po sebi prepovedani. V skladu z načelom svobodnega urejanja pogodbenih razmerij (10. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) je udeležencem v obligacijskih razmerjih prepovedano le to, da bi sklepali takšne pravne posle, ki nasprotujejo prisilnim predpisom, ustavnim določilom ali morali. V obravnavani zadevi je tožeča stranka svoj zahtevek gradila predvsem na trditvi, da sklenjeni pravni posli nasprotujejo 69. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR (prepoved lex commisoriae). Pravilo, vsebovano v tej določbi, izrecno določa, da je nično določilo pogodbe o hipoteki, s katerim si hipotekarni upnik izgovarja pravico, da bo v primeru, če dolg ne bi bil plačan, poplačan za svojo terjatev s tem, da bo pridobil lastninsko pravico na zastavljeni nepremičnini, da bo pobiral plodove, ki jih daje nepremičnina, ali da bo nepremičnino kako drugače izkoriščal. V obravnavani zadevi sicer ne gre za hipoteko, vendar pa je učinek v bistvenem enak, še več: prvotoženi stranki lastninske pravice niti ni treba pridobiti, saj je le-to že pridobila na podlagi prodajne pogodbe. V kolikor pa je učinek tako sestavljenega pravnega posla v bistvenem enak oziroma z vidika upnika celo močnejši kot pri prepovedani hipoteki po 69. členu ZTLR, se takšna prepoved v skladu z argumentom a fortiori nanaša tudi na takšen pravni položaj.

Navzlic povedanemu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da obravnavan sestavljen pravni posel (prodajna pogodba in povratna prodajna poogodba s pridržkom lastninske pravice) ne ustvarja tistih posledic, ki jih onemogoča kogentna norma 69. člena ZTLR. Navedeno pravilo skuša onemogočiti, da bi upnik v položaju, ko mu je bil že izplačan določen del dolga, ne glede na višino za plačilo preostale terjatve obdržal tudi zastavljeno nepremičnino. To bi namreč predstavljalo kršitev ekvivalentnosti dajatev ter predstavlja tako hudo kršitev moralnih ter splošnih obligacijskih načel, da je zakonodajalec uveljavil kogentni predpis s sankcijo ničnosti takšnega posla. Vendar pa, kot rečeno, takšna kršitev prisilnih predpisov v obravnavani zadevi ni podana. 9. člen prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice z dne 28.6.1999, namreč prodajalcu omogoča, da v primeru, ko kupci zamujajo s plačilom dveh obrokov in le-teh ne plačajo v 30-ih dneh, ko jih je prodajalec na to pismeno opozoril, odstopi od pogodbe. Odstopno upravičenje pa je bilo dogovorjeno tudi v korist kupcev in to brezpogojno, saj lahko ti odstopijo od pogodbe tudi iz razlogov, za katere proedajalec ne odgovarja. Sežeto povedano: obe stranki, predvsem pa kupci, imajo možnost od pogodbe odstopiti. Odstop od pogodbe bi sam po sebi sicer povzročil, da lastninska pravica na nepremičnini ostane prodajalcu, kar bi predstavljalo prepovedano lex commisoriae. Vendar pa so se stranke ravno za primer odstopa dogovorile za posebno pravno posledico, ki predvideva, da mora prodajalec kupcem morebitno razliko med pogodbeno kaznijo, nastalo škodo in že plačanimi obroki, plačati v osmih dneh po prejemu plačila celotne kupnine od drugega kupca, kateremu bo nepremičnino, ki je predmet te pogodbe, prodal po odstopu od pogodbe. Takšna pravna posledica pa pomeni, da prodajalec ni upravičen obdržati niti lastninske pravice na nepremičnini, niti tistega dela denarne protivrednosti nepremičnine, ki presega dolg kupcev. Ob takšnem materialnopravnem pogodbenem položaju pa ni mogoče govoriti o tem, da je izpolnjen dejanski stan, ki bi bil analogen tistemu iz 69. člena ZTLR, marveč je podan dejanski stran, ki je analogen običajni, pravno dopustni hipoteki. Iz tega razloga zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodb ne more biti utemeljen.

Iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, pa pogodbi tudi nista dovolj navidezni. Obe pogodbi, vsaka zase, predvsem pa obe skupaj, imata namreč zaznavne pravne posledice. Na te pravne posledice pa so stranke pristale, obenem pa je od njihovega ravnanja odvisno tudi to, katere s pogodbenimi pravili predvidene pravne posledice bodo nastopile oziroma ne bodo nastopile. Pritožnikom je zato mogoče odgovoriti le to, da niso uspeli dokazati, da pogodbene stranke takšnih pravnih posledic v resnici in soglasno niso želele.

Nazadnje pa pritožbeno sodišče odgovarja še na vprašujoč očitek pritožnikov, od kod sodišču prve stopnje zaključek, da so stranke pogodbo overile. Iz listin v spisu je razvidno, da so bile pogodbe sklenjene v notarski obliki. Prodajna pogodba je notarsko overjena, prodajna pogodba s pridržkom lastninske pravice pa je sklenjena v obliki notarskega zapisa. Prav tako pa je notarsko overjeno tudi pooblastilo drugotožencu. Slednje med strankami ves čas postopka ni bilo sporno (navedba o overjenem pooblastilu je podana celo v tožbenih navedbah), takšna ugotovitev je vsebovana tudi v uvodu notarskega zapisa prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice, pooblastilo pa je vsebovano na hrbtni strani te pogodbe.

Iz navedenih razlogovo je pritožba neutemeljena. Ker ob tem niso podani niti tisti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker tožena stranka z odgovorom na pritožbi ni pripomogla k razrešitvi zadeve, ji sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP stroškov za to vlogo ni priznalo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 1079/99
• VSL sodba II Cp 1195/99
• VSL sklep II Cp 1899/99