<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep I Cp 42/2004

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2004:I.CP.42.2004
Evidenčna številka:VSL47415
Datum odločbe:21.01.2004
Področje:civilno procesno pravo
Institut:razsojena stvar - res iudicata - rei vindicatio

Jedro

Gre za že razsojeno stvar glede lastništva na stvari, katere vračilo je bilo tožniku v tej pravdi naloženo s pravnomočno sodbo na podlagi vindikacijske tožbe (kot tožencu v predhodni pravdi), čeprav v izreku sodbe ni bilo izrecno ugotovljeno, da je tožnik (toženec v tej zadevi) lastnik stvari.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom pod 1. točko izreka zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev lastninske pravice, pod 2. točko izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izročiti homologacijsko listino za osebni avtomobil znamke Citroen 1,8, leto izdelave 1996, pod 3. točko izreka pa je tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 141.861,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila. Zoper odločbo sodišča prve stopnje se je v roku pritožila tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodiče odločbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da so razlogi sodbe v nasprotju z listinskimi dokazi (pritožbeni razlog iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožba pojasnjuje dejstva, na podlagi katerih je tožnik postal lastnik predmetnega osebnega avtomobila, bodisi z nakupom le-tega od registriranega prodajalca, bodisi s priposestvovanjem še pred vložitvijo tožbe v tem pravdnem postopku. Čeprav je bilo z zamudno sodbo po nasprotni tožbi naloženo tožniku, da je dolžan tožencu izročiti predmetni osebni avtomobil, to ne pomeni, da tožnik v tem postopku ne more uveljavljati svojega zahtevka na ugotovitev lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko meni, da je z nasprotnim zahtevkom bilo odločeno o lastninski pravici na osebnem avtomobilu. Zahtevek tožeče stranke po naravi je stvarnopravni zahtevek, ki ne zastara. V sodbi po nasprotni tožbi pa ni bilo odločeno o stvarnopravnem zahtevku, temveč le o obligacijskem, saj je bil tožnik po sodbi zavezan le k izročitvi osebnega avtomobila, ničesar pa ni bilo odločenega o lastnini tega avtomobila. Torej je povsem zgrešeno pravno stališče prvega sodišča, češ da gre za ugovor res iudicata, ker gre za zahtevek, o katerem je že bilo odločeno in da je sodišče vezano na svojo prejšnjo odločitev. Pritožba se sklicuje na 33. člen Ustave RS, po katerem je zagotovljena pravica do zasebne lastnine. Meni, da je to določilo Ustave RS s sodbo prvega sodišča kršeno, ker je kratena pravica tožniku do uveljavljanja lastninske pravice. Meni še, da je bila tožniku kršena tudi ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS, po kateri je vsakemu zagotovljeno varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem. Tožnik namreč v tem postopku varuje svojo lastninsko pravico. Pritožba ni utemeljena. Ni slediti pritožbi o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu. Pritožbeno sodišče namreč v celoti sprejema kot pravilne razloge in na podlagi njih sprejete zaključke prvega sodišča, da je bilo o tožbenem zahtevku po ugotovitvi lastninske pravice na predmetnem osebnem avtomobilu že pravnomočno odločeno z zamudno sodbo istega sodišča prve stopnje, opr. št. P 47/98, z dne 2.3.2001 (pravnomočna dne 1.8.2001). Na razloge prvega sodišča v tej smeri se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje. Pri tem je potrebno izrecno povdariti, da je vindikacijska tožba (rei vindicatio) v smislu 1. odstavka 37. člena v času odločanja po nasprotni tožbi veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) prava lastninska tožba na vrnitev stvari, s katero lastnik zahteva, naj mu posestnik vrne individualno določeno stvar. Da je prava lastninska tožba, pomeni, da jo lahko uspešno vloži samo lastnik stvari zoper posestnika te stvari. Nedvomno je bila nasprotna tožba v postopku sodišča prve stopnje pod opr. št. P 47/98 rei vindicatio, saj je v njej tožeča stranka po nasprotni tožbi (tu tožena stranka) zahtevala vrnitev njej lastnega avtomobila od tožene stranke po nasprotni tožbi (tu tožeče stranke), katera ga je imela v posesti. Res postane pravnomočen samo izrek sodbe. Če pa se na podlagi abstraktne vsebine izreka, kot je naprimer le dolžnost izročitve avtomobila, ne da ugotoviti, na katerem pravnem ali dejanskem temelju temelji sodba, je to potrebno ugotoviti iz njene obrazložitve. V takem primeru torej obrazložitev sodbe prispeva k razumevanju in ugotavljanju istovetnosti zahtevka. Vindikacijska tožba oziroma na njeni podlagi izdana sodba, čeprav je njen izrek abstrakten - le na izročitev stvari, po svoji vsebini predstavlja in obsega med drugim tudi odločitev, da je tožeča stranka, ki je z vindikacijsko tožbo uspela, njen lastnik in da se šteje o stvari že razsojeno tudi po tem vprašanju. Zakonska znaka tožbenega zahtevka po vindikacijski tožbi sta lastništvo stvari, katere izročitev se zahteva, na strani tožnika in posest te stvari na strani toženca. Če ta dva zakonska znaka nista podana kumulativno, ne moremo govoriti o vindikacijski tožbi kot pravni lastninski tožbi in tožnik ne more uspeti s tožbo. Zato glede vprašanja lastništva pri vindikacijski tožbi ne moremo govoriti o predhodnem vprašanju v smislu 3. odstavka 181. člena ZPP in je to dejstvo molče zaobseženo že v izreku sodbe kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Z gornjim odgovorom na pritožbeno zatrjevano kršitev določb postopka je obenem podan tudi odgovor na pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je predmetni tožbeni zahtevek po ugotovitvi lastninske pravice na avtu res iudicata, je bila tožba v tem delu utemeljeno zavržena in posledično temu zavrnjen zahtevek po izročitvi homologacije, ker ni materialnopravne podlage zanj. Z izpodbijano odločitvijo sodišča prve stopnje niti ni bila tožeči stranki kršena ustavna pravica po 33. in 22. členu Ustave RS. Tožeči stranki je namreč zagotovljena pravica do zasebne lastnine in ji je zagotovljeno varstvo njenih pravic v postopku pred sodiščem, vendar vse ob upoštevanju pravic do zasebne lastnine drugih in v okviru pozitivno pravnih procesnih določilih. Zahtevek tožeče stranke je sodišče obravnavalo, o njem odločilo, na vse odločitve pa ima tožeča stranka možnost do v zakonu predvidenih pravnih sredstev. Pritožbeno sodišče je zato, ker niso podane v pritožbi zatrjevane kršitve, poleg tega pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

 


Zveza:

ZTLR člen 37, 37/1, 37, 37/1. ZPP člen 319, 319/2, 319, 319/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMzAzMg==