VSL sklep I Cp 1523/2003

Jedro

Premoženja, katerega podlaga je 145. člen ZIKS ni mogoče enostavno razdeliti med dediče obsojenca na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, zlasti ne v primeru, ko ta sklep ne temelji na tistih določilih ZD, ki urejajo dedovanje na podlagi zakona. O tem je bilo na občni seji Vrhovnega sodišča RS v letu 1994 sprejeto tudi načelno pravno mnenje (Pravna mnenja št. 1/94). Z vlogo v tej zadevi predlagatelj predlaga, da se ga glede vrnjenega premoženja upošteva kot dedič. Ne glede na nepravilnosti, ki jih navaja predlagatelj, je odločba v zadevi opr. št. x pravnomočna. Predlagatelj lahko svoje pravice uveljavlja le v pravdi ob pogojih iz 223. in 224. člena ZD. Po določilu 223. člena ZD pa zapuščinsko sodišče osebo, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku in po pravnomočnosti sklepa o dedovanju uveljavlja kakšno pravico do zapuščine kot dedič, napoti, da lahko uveljavlja svojo pravico v pravdi.

 

Izrek

s k l e n i l o :

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da lahko predlagatelj pravico do zapuščine kot dedič pokojnega F.H. uveljavlja v pravdi zoper B.H. in dediče pokojne D.S., to je M.S. in I.S.

Predlagatelj se je zoper sklep pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče ni opravilo z zakonom predpisanega zapuščinskega postopka, čeprav bi ga po zakonu moralo. Sodišče je izdalo sklep o dedovanju, pri čemer ni upoštevalo, da je bilo dedovanje utemeljeno na povsem drugem pravnem temelju, aktu, ki nima nikakršne zveze z nepremičnino v C. Sodišče je uporabilo kot pravni temelj sklep o dedovanju D 402/82 z dne 12.1.1983 Temeljnega sodišča v ..., enote v ..., ki je za zakonita dediča v skladu z oporoko pokojnega očeta F.H. ugotovilo, da sta oporočna dediča pritožnikova sestra in brat. Pokojni oče ga pri nepremičnini v N. pač ni imenoval za oporočnega dediča in njegovi volji v oporoki pritožnik ni ugovarjal. Sodišče je pri določanju dedičev pri nepremičnini v C. uporabilo napačen pravni akt (oporoko očeta). Ker za nepremičnino v C. oče ni napisal oporoke, bi moralo sodišče upoštevati, da so jo upravičeni dedovati vsi trije njegovi otroci - tako, kot da zapustnik ni napravil oporoke. Sodišče neutemeljeno trdi, da je odločba o dedovanju pravnomočna in predlagatelja napotuje na pot tožbe. Isto sodišče ga je dne 24.2.1997 obvestilo, da na sodišču ni bil uveden nikakršen zapuščinski postopek za nepremičnino v C. Sodišče ni opravilo z zakonom predpisanega zapuščinskega postopka, navaja pa, da je odločba pravnomočna. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugotovi neveljavnost izdanega sklepa in naloži sodišču prve stopnje, da opravi z zakonom predpisani postopek o dedovanju za primer, ko zapustnik ni napravil oporoke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ima prav, da premoženja, katerega podlaga je 145. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij ni mogoče enostavno razdeliti med dediče obsojenca na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, zlasti ne v primeru, ko ta sklep ne temelji na tistih določilih Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki urejajo dedovanje na podlagi zakona. O tem je bilo na občni seji Vrhovnega sodišča RS v letu 1994 sprejeto naslednje načelno pravno mnenje: "Kadar se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju ugotovi, da je bilo zapustniku vrnjeno premoženje, ki mu je bilo zaplenjeno v kazenskem postopku, pa je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena, zapuščinsko sodišče ne more razdeliti tega premoženja na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (1. odstavek 221. člena ZD), ne da bi razpisalo narok, na katerega bi povabilo vse dediče. Kolikor dediči ne soglašajo s tem, da se premoženje razdeli po prejšnjem sklepu o dedovanju, je treba ugotoviti, na kakšni podlagi je bil sklep izdan. Pri presoji, koliko veljajo dedne izjave, dedni dogovori in oporočna razpolaganja glede naknadno vrnjenega zaplenjenega premoženja, je treba upoštevati poleg njihove vsebine tudi posebne okoliščine, zaradi katerih se naknadno odloča o dedovanju tega premoženja" (Pravna mnenja št. 1/94).

V obravnavani zadevi gre prav za tak primer, vsaj kolikor je mogoče razbrati iz podatkov spisa in njemu predloženih prilog. Po pokojnem F.(J.)H., rojenem 5.10.1899 je bil opravljen zapuščinski postopek, ki se je zaključil s sklepom o dedovanju Temeljnega sodišča v ..., enote v ... z dne 12.1.1983, opr. št. D 402/82, po katerem sta njegovo zapuščino na podlagi oporoke dedovala zapustnikov sin in hči (predlagateljeva brat in sestra). Že po pravnomočno končanem zapuščinskem postopku je bila na zahtevo javnega tožilca RS za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba Vojaškega sodišča ljubljanskega okrajnega področja v Ljubljani, senata v ... z dne 5.8.1945, opr. št. SOD ... v obsodilnem delu razveljavljena in zadeva vrnjena v novo odločanje Temeljnemu sodišču v ... (I Ips 204/91), kar pa je bilo nato končano z ustavitvijo postopka zaradi umika obtožnice (K 55/92). Glede na razveljavitev kazenske sodbe, s katero je bila razveljavljena tudi kazen zaplembe premoženja, je eden od dedičev zapustnika (B.H.) začel postopek za vrnitev zaplenjenega premoženja obsojencu, ki pa se je končal z odločbo (po vsebini sklepom) sodišča z dne 26.10.1993, opr. št. N 81/93, s katerim je bilo zaplenjeno premoženje vrnjeno dedičem obsojenca, to je D.S. in B.H., vsakemu do polovice.

Z vlogo v tej zadevi predlagatelj predlaga, da se ga glede vrnjenega premoženja upošteva kot dediča. Ne glede na nepravilnosti, ki jih navaja predlagatelj, je odločba v zadevi opr. št. N 81/93 pravnomočna. S to odločbo pa ni odločeno le o vrnitvi premoženja obsojencu, temveč tudi, katerim njegovim dedičem naj se premoženje izroči. V tem obsegu torej posega na področje dedovanja tega premoženja. Zato sodišče prve stopnje pravilno navaja, da lahko predlagatelj svoje pravice uveljavlja le v pravdi ob pogojih iz 223. in 224. člena ZD. Po določilu 223. člena ZD pa zapuščinsko sodišče osebo, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku in po pravnomočnosti sklepa o dedovanju uveljavlja kakšno pravico do zapuščine kot dedič, napoti, da lahko uveljavlja svojo pravico v pravdi. Izpodbijani sklep se tako izkaže za pravilnega.

Pritožba predlagatelja torej ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2146/99
• VSK sodba I Cp 1273/2003
• VSL sklep I Cp 2207/99