VSL sklep I Cp 350/2003

Jedro

Sodišča so po 56. členu ZDen pristojna v nepravdnem postopku odločati o zahtevah za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen, torej, kadar je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Besedilo tega člena je treba razlagati širše in sicer tako, da zajema tudi tiste primere, ko je bil pravni naslov za prehod premoženja akt državnega organa, vendar pa je bila podlaga za izdajo te odločbe poprej sklenjen pravni posel. Zavezanec za plačilo odškodnine po 26. členu ZDen je Slovenski odškodninski sklad (1. odstavek 45. člena in 4. odstavek 51. člena ZDen). Paricijski rok za izpolnitev te obveznosti je določen v posebnem predpisu (2. odstavek 313. člena ZPP), to je Zakonu o Slovenskem odškodninskem skladu. Po določilu 3. odstavka 6. člena tega zakona rok, določen za izvršitev odločbe, ki se glasi na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad, ne sme biti krajši od treh in ne daljši od šestih mesecev. Zgolj obstoj kompleksa kmetijskih zemljišč sam po sebi ni ovira za vračilo kmetijskih zemljišč v naravi, temveč je treba ugotoviti, ali so podani razlogi iz 2. odstavka 27. člena ZDen, torej presoditi naravo kompleksa, ali bi zaradi vrnitve parcel trpela funkcionalnost kompleksa, ali bi bila onemogočena njegova gospodarna uporaba ipd.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep prve stopnje: - razveljavi v 4. točki izreka ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek; - spremeni v 3. točki tako, da je dolžan tretji udeleženec svojo obveznost iz te točke izpolniti v treh mesecih. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so predlagatelji upravičeni do vrnitve oziroma plačila odškodnine za podržavljene nepremičnine z odločbo Občinskega ljudskega odbora Novo mesto - komisije za arondacijo št. 04-33-48/61-45 z dne 31.10.1961 (1. točka izreka sklepa). Prvemu nasprotnemu udeležencu je naložilo, da vrne na ime F.V. nepremičnino parc. št. 100/1 stavbišče, hiša, gospodarsko poslopje, dvorišče, sedaj pripisano pri vl. št. 1104 k.o. L... (2. točka izreka sklepa), tretjemu nasprotnemu udeležencu pa, da J.P. (ki se imenuje F.V. za skrbnico za posebni primer) plača 13.429,02 DEM v obveznicah kot razliko za zmanjšano vrednost te nepremičnine (3. točka izreka sklepa). Tretjemu udeležencu je nadalje še naložilo, da upravičencem izplača v obveznicah odškodnino v višini 52.551,08 DEM za druge podržavljene nepremičnine, kar predstavlja 68% vrednosti nepremičnin (4. točka izreka sklepa). Tretji nasprotni udeleženec se je pravočasno pritožil zoper 1., 3. in 4. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Glede na to, da je bila podlaga za prenos nepremičnin v družbeno last odločba komisije za arondacijo z dne 31.10.1961 in ne kupni pogodbi z dne 3.8.1961, ni podana stvarna pristojnost sodišča. Tudi sodišče prve stopnje v samem izreku kot temelj podržavljenja navaja odločbo komisije za arondacijo. Sodišča so po 56. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) stvarno pristojna le za postopke o zahtevah za denacionalizacijo po 5. členu ZDen, torej v primerih, ko je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla. Ni pogojev za določitev odškodnine v obveznicah za kmetijska zemljišča. V 4. točki izreka sicer niso navedene parcele, glede na obrazložitev pa gre za parcele št. 1041/2, 1042, 1039/2 in 1039/1 k.o. L..., ki so v uporabi podjetja M... Agrokombinat, torej ne obstajajo ovire za njihovo vračilo v naravi. Pritožnik je zavezanec za izplačilo odškodnine le za tista zemljišča, za katera obstajajo ovire za vračilo v naravi. Če vlagatelji odklanjajo vračilo kmetijskih zemljišč, ki bi jih bilo mogoče vrniti v naravi, jim gre po 5. odstavku 27. člena ZDen odškodnina v obliki priznanice Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, za to obliko odškodnine pa ni zavezanec tretji nasprotni udeleženec. Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo, da naj bi obstajale za te parcele ovire za vračilo, ker so del kompleksa zemljišč za obdelavo. To namreč ne predstavlja ovire. Glede na 3. odstavek 27. člena ZDen se v primeru, če so podržavljena zemljišča del kompleksa kmetijskih zemljišč, zemljišča vrnejo z vzpostavitvijo solastninske pravice na teh kompleksih. Za celotni znesek pod točko 4 izreka sklepa tako ni pogojev za določitev odškodnine v obliki obveznic. Sodišče v sklepu ni določilo roka za izročitev obveznic, ni navedlo, za katere parcele se izplačujejo, niti kolikšen del odškodnine in komu jo je tretji nasprotni udeleženec dolžan plačati. Sodišče je določilo skrbnika za poseben primer le za premoženje po pokojnem F.V. Solastnica ene od parcel, ki so predmet določitve odškodnine v 4. točki izreka, pa je bila tudi M.S., ki je glede na podatke spisa prav tako pokojna in bi bilo treba tudi zanjo določiti, da se njen delež denacionaliziranega premoženja izroči skrbniku. Iz navedenih razlogov sklepa, tudi če bi bili izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo v obliki odškodnine, ne bi bilo mogoče izvršiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Pritožba je bila vročena predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena. V zvezi z ugovorom stvarne pristojnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je sklenitev pogodb z dne 3.8.1961 predstavljala le krajšo pot do dosege cilja, to je pridobitve zemljišč za potrebe takratnih kmetijskih zadrug. Ta zaključek je treba razumeti tako, da je dejansko pravni naslov za prehod premoženja v družbeno lastnino predstavljal pravni posel, čeprav je bila kasneje izdana še odločba o arodaciji, na podlagi katere se je tudi izvršil vpis v zemljiško knjigo. Določilo 56. člena ZDen res razmejuje pristojnost med sodišča in upravne organe glede na to, kaj je predstavljalo podlago z prehod premoženja v državno oziroma družbeno lastnino. Sodišča so pristojna v nepravdnem postopku odločati o zahtevah za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen, torej, kadar je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Vendar pa je treba besedilo tega člena razlagati širše in sicer tako, da zajema tudi tiste primere, ko je bil pravni naslov za prehod premoženja akt državnega organa (v konkretnem primeru odločba o arondaciji z dne 31.10.1961), vendar pa je bila podlaga za izdajo te odločbe poprej sklenjen pravni posel. Ravno to pa je ugotovilo sodišče prve stopnje in zato tudi pravilno presodilo, da je po določilu 1. odstavka 56. člena ZDen pristojno odločati o zahtevi za denacionalizacijo. Tudi dejstvo, da je v izreku navedlo odločbo komisije za arondacijo, ki je po povedanem (zgolj) formalno predstavljala akt podržavljenja, torej ni v kakšnem nasprotju s siceršnjo odločitvijo sodišča. Drugih razlogov, ki se tičejo temelja zahtevka za denacionalizacijo, vsebovanega v 1. točki izreka sklepa, pritožnik ne uveljavlja, pritožbeno sodišče pa v tem delu tudi ni zasledilo tistih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožnik izrecno izpodbija tudi 3. točko izreka sklepa. V čem naj bi bila nepravilna, ne pojasni. Glede na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je vrednost nepremičnine, ki se upravičencem vrača v naravi, bistveno zmanjšala, predstavlja temelj tej odločitvi sodišča prve stopnje določilo 26. člena ZDen, po katerem se v takem primeru upravičencu vrne nepremičnina z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju. Zavezanec za plačilo te odškodnine pa je Slovenski odškodninski sklad (1. odstavek 45. člena in 4. odstavek 51. člena ZDen). Tudi v tem delu torej pritožbeno sodišče ni ugotovilo tistih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pravilno pa pritožba opozarja na to, da sodišče prve stopnje ni določilo (ne v tej ne v naslednji točki izreka) roka za izpolnitev obveznosti, torej za izročitev obveznic upravičencu oziroma njegovi za potrebe postopka postavljeni skrbnici za posebni primer. Kadar se namreč v odločbi naloži kakšna dajatev, se določi tudi rok, v katerem se mora izpolniti (1. odstavek 313. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP). Paricijski rok je v obravnavanem primeru določen v posebnem predpisu (2. odstavek 313. člena ZPP), to je Zakonu o Slovenskem odškodninskem skladu. Po določilu 3. odstavka 6. člena tega zakona rok, določen za izvršitev odločbe, ki se glasi na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad, ne sme biti krajši od treh in ne daljši od šestih mesecev. Ker tega ni določilo sodišče prve stopnje, ga je ob pravilni uporabi navedenega materialnopravnega določila dodalo pritožbeno sodišče in tako v tem delu ustrezno spremenilo sklep prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Pač pa pritožbeno sodišče sodi, da je ostalo nepopolno ugotovljeno, ali res obstajajo ovire za vračilo kmetijskih zemljišč v naravi. Zgolj obstoj kompleksa kmetijskih zemljišč sam po sebi namreč za to ni ovira. Kmetijska zemljišča se vračajo v last in posest, če se s tem ne okrni funkcionalnost kompleksov kmetijskih zemljišč oziroma kompleksov trajnih nasadov ali če s tem ne pride do takšne razdrobljenosti parcel, ki bi onemogočala ekonomično obdelavo (2. odstavek 27. člena ZDen). Pravilno nadalje pritožnik opozarja tudi na določilo 3. odstavka 27. člena ZDen, da se sicer v omenjenih primerih, če ni mogoče zemljišča vrniti v last in posest, vzpostavi solastninska pravica in da se upravičencu v primerih, ko ne zahteva vrnitve kmetijskih zemljišč, izda priznanica Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS (5. odstavek 27. člena ZDen). Šele če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice ali lastninskega deleža, gre upravičencu odškodnina v obveznicah (1. odstavek 42. člena ZDen), za kar je zavezanec tretji nasprotni udeleženec (4. odstavek 51. člena ZDen). Od vprašanja, ali je mogoča vrnitev v naravi ali ne, je torej odvisno, kdo je zavezanec v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je le ugotovilo, da so zemljišča sestavni del kompleksa, ne da bi ugotovilo, ali so podani razlogi iz 2. odstavka 27. člena ZDen, torej ni presojalo narave kompleksa, ali bi zaradi vrnitve parcel trpela funkcionalnost kompleksa, ali bi bila onemogočena njegova gospodarna uporaba ipd. Glede na izrecen ugovor tretjega nasprotnega udeleženca, da je vrnitev v naravi mogoča, bi moralo sodišče prve stopnje to ugotoviti in presoditi. Nepremičnine so po ugotovitvah sodišča prve stopnje v naravi nekoliko spremenile obliko oziroma velikost, vendar ne vse - kot je mogoče razbrati iz obrazložitve sklepa prve stopnje in katastrskih načrtov, na katere se sklicuje, so se parcele, ki so bile upravičencem podržavljene, večinoma (brez parcele št. 1041/2) združile v parcelo št. 1039/1. Tako tudi sama sprememba stanja zaenkrat ne kaže na nemožnost vrnitve v naravi, vsaj ne glede vsega zemljišča, ki je bilo podržavljeno, na kar opozarja tudi pritožba. Zlasti pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in obrazložilo, zakaj tudi ne bi bila mogoča vzpostavitev solastninske pravice na kompleksu - če bi bilo namreč to mogoče in bi upravičenci kljub temu ne želeli vrnitve kmetijskih zemljišč, se jim po 5. odstavku 27. člena ZDen izda priznanica Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tretjega nasprotnega udeleženca ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo v 4. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje ugotoviti okoliščine, na katere je bilo doslej že opozorjeno. Pritrditi pa je treba pritožbi tudi, da bo treba opredeliti, katerim upravičencem se izplača odškodnina in v kakšnem znesku. V obravnavanem primeru je bilo namreč premoženje podržavljeno na podlagi dveh kupnih pogodb. Z eno je nepremičnine prodal pokojni F.V. in glede teh nepremičnin so upravičeni za uveljavljanje njegovih pravic iz ZDen njegovi pravni nasledniki (15. člen ZDen). Z drugo pogodbo pa so določene nepremičnine prodali J.V., H.V. in S.V.; dva nastopata sama kot upravičenca (9. člen ZDen), glede tretje pa njene pravice zopet uveljavljajo njeni pravni nasledniki (15. člen ZDen). Glede na to, da se v nepravdnem postopku urejajo razmerja med prizadetimi osebami in glede na določilo 61. in 62. člena ZDen ter 21. člen ZNP namreč zgolj dejstvo, da predlagatelji niso oblikovali natančnega predloga za denacionalizacijo v tej smeri, ne more biti ovira za postopanje sodišča in natančno opredelitev uravičenj posameznih predlagateljev na eni strani in obveznosti nasprotnih udeležencev na drugi strani.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 504/98
• Sodba I Up 229/2001
• Sodba U 1571/94-6 Sodba U 1607/94-5