VSL sodba I Cp 792/2003

Jedro

Kazensko sodišče je tožencema izreklo sodni opomin za kaznivo dejanje grdega ravnanja. Vezanost na kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja (14. člen ZPP) pomeni vezanost na ugotovljene znake kaznivega dejanja, ki v konkretnem primeru predstavljajo ugotovljeno protipravno ravnanje - grdo ravnanje (toženka je tožnico večkrat udarila po glavi s plastičnim podstavkom za rože ter s pestjo v čeljust, toženec pa jo je prijel za obleko in jo vrgel po tleh), prizadeto telesno ali duševno celovitost drugega (tožnica je utrpela udarnino glave, nategnitev vratne muskulature in zgornjega dela hrbta ter udarec v predel dveh spodnjih sekalcev, kar je sled poškodbe), vzročno zvezo med njima (tudi ta namreč predstavlja element kaznivega dejanja) in kazensko odgovornost tožencev.

 

Izrek

r a z s o d i l o :

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožeči stranki odškodnino v višini 600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od 1.1.2002 do izdaje sodbe prve stopnje v višini razlike med predpisano obrestno mero zamudnih obresti in temeljno obrestno mero, od prvega dne po izdaji sodbe dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožencema še naložilo, da tožeči stranki povrneta njene pravdne stroške in sicer solidarno 102.389,00 SIT, prvi toženec pa še 20.425,00 SIT.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila oba toženca iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Prvi toženec navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodba vsebuje razloge, ki so sami s seboj v nasprotju. Sodišče namreč najprej ugotavlja, naj bi toženec tožnico porinil na tla, v nadaljevanju pa, da jo je tresel, zaradi česar naj bi tožnica pri umikanju izgubila ravnotežje ter padla. Sodišče bi moralo natančno opredeliti protipravno ravnanje toženca, iz katerega izhaja odškodninska odgovornost, sodba pa očita tožencu različna protipravna ravanja, ki ena druge izključujejo. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo 206. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tožencu se očita, da naj bi tresel tožnico. Zaradi tega ravnanja tožnici ni mogla nastati škoda, saj s tresenjem telesa ni mogoče povzročiti takšnih poškodb, kot jih zatrjuje tožnica. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je zaradi ravnanja, ki se tožencu sicer neutemeljeno očita, tožeči stranki sploh lahko nastala kakršnakoli pravno priznana škoda. Tožencu se sploh ne očita, da bi tožnico udaril. Glede na dejstvo, da so tožničine poškodbe posledica udarcev, je torej jasno, da toženec tožnici v nobenem primeru ni mogel povzročiti zatrjevane škode in tako ni mogel povzročiti škode skupaj s toženko v smislu 1. odstavka 206. člena ZOR, saj se mu očita povsem drugačno ravnanje kot toženki. Na podlagi izvedenih dokazov torej ni mogoče ugotoviti vzročne zveze med domnevnim protipravnim ravnanjem toženca ter zatrjevano škodo. Podrejeno pa toženec ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prenizko ocenilo krivdo tožeče stranke. Za celoten incident tega dne je v pretežni meri odgovorna prav tožnica. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v primeru, če bi tožnica ravnala drugače, do incidenta sploh ne bi prišlo. Tožnica je ravnala protipravno in zavržno, saj je starejši osebi - toženki onemogočala uporabo stranišča. Poleg tega ji je grozila s smrtjo. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njega zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tudi toženka predlaga primarno spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje. Po njenem mnenju je nepravilno apriorno stališče sodišča prve stopnje, da sta toženca zato, ker sta bila spoznana za odgovorna za kaznivo dejanje grdega ravnanja, odgovorna tudi za škodo, ki jo v tem postopku uveljavlja tožnica. Iz določbe 14. člena ZPP izhaja, da je pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Kljub temu, da sta toženca še vedno prepričana, da ju je sodišče v kazenskem postopku neutemeljeno obsodilo, poškodbe, ki jih je v zvezi z dogodkom dne 13.11.1998 utrpela tožnica in ki jih je obravnavalo kazensko sodišče, niso povezane s poškodbami, za katere tožnica v tem postopku zahteva plačilo odškodnine. Toženka tako hudih poškodb sploh ni sposobna povzročiti. Gre za starejšo osebo (ob dogodku je bila stara 79 let), ki je poleg tega tudi šibkejše postave. Kazensko sodišče je ugotovilo, da je tožnica utrpela le sled poškodbe, poškodbe, ki jih je v izvedenskem mnenju ugotovil izvedenec, pa ne predstavljajo le sledi poškodbe. Ob primerjavi poteka zdravljenja in obsega poškodb, ki jih je ugotovil izvedenec, in opisa kaznivega dejanja v kazenski sodbi, je zaključiti, da tožnica ne uveljavlja škode, ki je povezana z dogodkom, ki je predmet izreka kazenske sodbe. V kazenskem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica prejela udarec v predel dveh spodnjih sekalcev, medtem ko v tem postopku uveljavlja poškodbe na treh sekalcih v spodnji čeljusti. Poškodbe, za katere tožnica zahteva odškodnino, očitno niso v vzročni zvezi z dogodkom, ki ga je obravnavalo kazensko sodišče. Drži torej izpoved tožencev, da je bila tožnica v istem časovnem obdobju pretepena s strani svojega moža, kar je potrdila tudi priča N.G. Podredno pa toženka opozarja, da je nepravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožničin prispevek k nastali škodi le 20%. Kljub sklenjeni sodni poravnavi je namreč tožnica v nasprotju z njeno vsebino uporabljala del nepremičnine, na kateri ima toženka pravico dosmrtne uporabe. Kljub večkratnim pozivom, naj se sklenjene poravnave drži, je tožnica toženki preprečevala uporabo nepremičnin in jo celo izzivala, da ji nič ne more. Ko je toženka s pomočjo toženca sama odnesla rože, ju je tožnica začela zmerjati in jima celo groziti. Do prepira med pravdnima strankama je torej prišlo izključno iz razloga protipravnega ravnanja tožnice in ker je sama izzvala prepir. Zato ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je njen prispevek le 20%.

Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po določilu 14. člena ZPP je v primeru, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Kazensko sodišče je tožencema izreklo sodni opomin za kaznivo dejanje grdega ravnanja, ki sta ga storila dne 13.11.1998. Vezanost na kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja pomeni vezanost na ugotovljene znake kaznivega dejanja, ki v konkretnem primeru predstavljajo ugotovljeno protipravno ravnanje - grdo ravnanje (toženka je tožnico večkrat udarila po glavi s plastičnim podstavkom za rože ter s pestjo v čeljust, toženec pa jo je prijel za obleko in jo vrgel po tleh), prizadeto telesno ali duševno celovitost drugega (tožnica je utrpela udarnino glave, nategnitev vratne muskulature in zgornjega dela hrbta ter udarec v predel dveh spodnjih sekalcev, kar je sled poškodbe), vzročno zvezo med njima (tudi ta namreč predstavlja element kaznivega dejanja) in kazensko odgovornost tožencev.

Glede na navedeno torej toženca ne moreta uspešno zanikati, da s tožnico nista ravnala grdo, toženec pa ne uspeti s trditvijo, da je tožnico samo stresal, zaradi česar sploh ni mogla utrpeti nobene škode. Njegovo grdo ravnanje je kot znak kaznivega dejanja opredelilo že kazensko sodišče in na to je civilno sodišče, ki obravnava isti historični dogodek, vezano. Zaradi toženčevega grdega ravnanja je tožnica padla po tleh - ali je padla zato, ker jo je toženec porinil, ali zato, ker jo je stresal in je pri tem izgubila ravnotežje, niti ni relevantno, v obeh primerih je njen padec posledica toženčevega protipravnega ravnanja. Zato tudi morebitna nasprotja v sodbi, ki jih v zvezi s tem zatrjuje pritožba toženca, ne more predstavljati nasprotja o odločilnih dejstvih in s tem ne uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izvedenec je v dopolnitvi izvedenskega mnenja pojasnil, da so poškodbe v predelu hrbtenice nastale zaradi direktnih udarcev na navedena mesta ali pa zaradi padca tožnice na tla. To pa na eni strani kaže na vzročno zvezo med njegovim ravnanjem in škodo, ki jo je utrpela tožnica, na drugi pa na to, da je skupaj s toženko odgovoren solidarno za nastalo škodo v skladu s 1. odstavkom 206. člena ZOR, saj sta škodo povzročila skupaj.

Znak kaznivega dejanja grdega ravnanja predstavlja tudi prizadetje telesne ali duševne celovitosti drugega. To je ugotovilo že kazensko sodišče in tudi v izreku navedlo v čem se ta prizadetost kaže: tožnica je utrpela udarnino glave, nategnitev vratne muskulature in zgornjega dela hrbta ter udarec v predel dveh spodnjih sekalcev, kar je sled poškodbe. Kakšno škodo je tožnica dejansko utrpela, pa je element civilnega delikta, ki ga ugotavlja pravdno sodišče. V ta namen je tudi angažiralo izvedenca, ki je v svojem mnenju natančno opredelil poškodbe tožnice (udarnina vratu, udarnina ledveno križnega in levega zadnjičnega predela, majavost prvih treh sekalcev v levi in desni spodnji čeljusti), telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem teh poškodb, strah in zmanjšanje življenjske aktivnosti ter s tem povezane duševne bolečine. Tožničina poškodba je bila v kazenskem postopku opredeljena kot sled poškodbe. Tudi poškodbe, ki jih je ugotovil izvedenec v pravdnem postopku, so lažje narave in v bistvu enake, kot tiste, naštete v kazenski odločbi. Dejstvo, da je na podlagi medicinske dokumentacije izvedenec ugotovil razmajanje treh sekalcev (v kazenskem postopku pa je bil ugotovljen udarec v predel dveh spodnjih sekalcev), ne kaže, da je sodišče v pravdnem postopku obravnavalo kakšen drug dogodek oziroma posledice kakšnega drugega dogodka. Osrednja vprašanja kazenskega postopka so povezana z obstojem kaznivega dejanja, kazensko odgovornostjo storilca in izrekom ustrezne kazenske sankcije, medtem ko se v pravdnem ugotavljajo elementi civilnega delikta, torej tudi nastanek in obseg škode - v zvezi s tem so torej odločilne ugotovitve sodišča v pravdnem postopku. Na trditve, da je tožnico prejšnji dan pretepel njen mož in da je toženca sploh nista poškodovala, pa sta dala odgovor že kazensko sodišče (ki sicer kaznivega dejanja niti ne bi moglo ugotoviti) kot tudi pravdno sodišče v izpodbijani sodbi. Iz izpodbijane sodbe nadalje tudi izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženka kjub svoji starosti in zatrjevani šibkosti zmogla povzročiti tožnici ugotovljene poškodbe. V izpodbijanju teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tako pritožbi ne moreta biti uspešni.

Kljub vezanosti na ugotovljeno kazensko odgovornost tožencev v kazenskem postopku lahko pravdno sodišče ugotavlja oškodovančev prispevek k nastali škodi. Tega je sodišče prve stopnje ocenilo na 20%, ker tožnica je s svojim ravnanjem, ko ni želela odpreti vrat, spodbujala jezo tožencev in je tudi sama zmerjala toženca ter s tem prispevala k zaostritvi odnosov. Pritožbeno sodišče se s tako oceno sodišča prve stopnje povsem strinja. Tožničine grožnje in zmerjanje, pa tudi siceršnji napeti in konfliktni odnosi med pravdnima strankama vendarle ne morejo opravičevati fizičnega napada tožencev. Zato njenega ravnanja ni mogoče oceniti kot večjega prispevka k nastanku škode.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožbi nista utemeljeni, saj niso podani razlogi, ki jih navajata, kot tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Ker sta pritožnika v pritožbi izpodbijala le temelj svoje odškodninske odgovornosti, ne pa tudi višine odmerjene odškodnine, pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev o višini za posamezne oblike nepremoženjske škode, saj na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti le v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba in s tem določa obseg izpodbijanja sodbe. Na podlagi določila 353. člena ZPP je zato pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (1. in 3. odstavek izreka sodbe).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1121/2004
• VSL sklep I Cp 898/2011
• VSL sodba II Cp 313/2001