<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 1465/2003

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2003:I.CP.1465.2003
Evidenčna številka:VSL47406
Datum odločbe:11.09.2003
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
Institut:sodna pristojnost - pravočasnost

Jedro

Kadar se postopek začne s predlogom na podlagi verodostojne listine in se po ugovoru dolžnika nadaljuje v pravdi, lahko tožeča stranka uveljavlja dogovor o arbitraži in je ugovor pravočasen, če tožeča stranka sporazum o arbitraži priloži predlogu za izvršbo in že v predlogu za zvršbo izrecno uveljavlja, da je v primeru spora za odločitev pristojna arbitraža.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke, da se Okrožno sodišče v Ljubljani izreče za nepristojno zato, ker je za odločitev o sporu pristojna arbitraža. Odločitev je obrazložilo z utemeljitvijo, da tožeča stranka pristojnosti arbitraže ni pravočasno uveljavljala (smiselna uporaba 2. odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju; Ur. l. RS št. 51/98 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZIZ) v zvezi z 464. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPP).

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijani sklep samo spremeni tako, da ugotovi, da ni podana sodna pristojnost, da razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tako tožbo oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je med pravdnima strankama po 29. čl. notarsko overjenega sporazuma o sodelovanju in prodaji (v nadaljevanju sporazuma) opredeljena za primer spora pristojnost arbitraže in sicer mednarodnega razsodišča v Parizu. Poudarja, da arbitražno odločanje ne velja v postopku izvršbe in je morala tožeča stranka kot upnik vložiti izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine glede na lego nepremičnine pri Okrajnem sodišču v Trbovljah. Spornega razmerja še ni bilo in je upnik takoj, ko je prejel ugovor dolžnika in sklep sodišča prve stopnje v odprtem 8-dnevnem roku ugovarjal pristojnost zaradi pristojnosti arbitraže. Sporazum je bil že osnova za izdajo izvršilnega sklepa po 23. čl. ZIZ in je obvestilo o nepristojnosti in reševanju zadeve pred mednarodno arbitražo tožnik poslal sodišču še pred pravnomočnostjo sklepa o nadaljevanju postopka v pravdi. Ugotavlja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje zato netočne in nepravilne in uporaba analogije s krajevno pristojnostjo ni uporabna. Opozarja na določbo 18. čl. ZPP, ki je jasna in ne pogojuje nikakršnega ugovora s strani tožene stranke. Gre za procesno predpostavko na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in to ves čas postopka. V nadaljevanju razloguje o tem, da njegovo stališče potrjujejo tudi določbe 5. točke 1. odst. 339. čl. ZPP in 1. odst. 370. čl. ZPP. V zvezi s sklicevanjem sodišča prve stopnje na določbo 339. čl. ZPP, sodišču prve stopnje očita nepravilno uporabo te določbe. Ugovor, da gre za spor, glede katerega je bil sklenjen arbitražni dogovor, zakon ne veže le na ugovor tožene stranke, temveč dopušča ugovor strank. Končno sodišču prve stopnje še očita, da se sklicuje na odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki nimajo zveze s predmetno pravno situacijo.

Pritožba ni utemeljena.

Postopek pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (obravnavani primer) ureja 62. čl. ZIZ, ki vprašanja dogovora o arbitraži ne ureja in ureja le dogovor o krajevni pristojnosti, ki ga je sodišče prve stopnje smiselno uporabilo. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki ugovora arbitraže, ki ga je podala tožeča stranka, ni upoštevalo, ker ni bil uveljavljan pravočasno. Pritožnik ima prav, da je vprašanje pristojnosti procesna predpostavka. Res je tudi, da mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev v sodno pristojnost (18. čl. ZPP), vendar se pritožnik moti, da mora sodišče po uradni dolžnosti paziti tudi na obstoj arbitražnega sporazuma.

Tudi določbi 339. čl. ZPP in 370. čl. ZPP, na kateri opozarja pritožnik, ne potrjujeta njegovih pritožbenih trditev. Za bistveno kršitev dolčob pravdnega postopka gre le, če je sodišče na ugovor stranke, da gre za arbitražni dogovor (ne po uradni dolžnosti) nepravilno odločilo, da je pristojno.

Uveljavljanje arbitražnega dogovora je odvisno samo od strank spora (enako odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 308/2000). Tožeča stranka izbiro opravi z vložitvijo tožbe, tožena stranka lahko vloži ugovor. Po določbi 464. čl. ZPP se mora sodišče v primeru arbitražnega dogovora na ugovor tožene stranke izreči za nepristojno, razveljaviti v postopku opravljena dejanja in zavreči tožbo. Vprašanje pravočasnosti ugovora tožene stranke je rešeno z določbo 2. odst. istega člena, po katerem je ugovor pravočasen, če je podan najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, preden se tožena stranka spusti v obravnavanje glavne stvari. Možnost, da tožeča stranka ugovarja nepristojnost zaradi dogovora o arbitraži ni predvidena niti v ZPP (tožeča stranka pristojnost izbere z vložitvijo tožbe), niti v ZIZ, kar ne pomeni, da ji je ta možnost odvzeta. Vprašanje pravočasnosti uveljavljanja tega ugovora tožeče stranke je zato tudi po oceni sodišča druge stopnje treba presojati s smiselno uporabo določbe 2. odst. 62. čl. ZIZ in je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje. Tožeča stranka bi pravočasno uveljavljala ugovor pristojnosti arbitraže, če bi sporazum o arbitraži priložila že predlogu za izvršbo in bi ga tudi izrecno uveljavljala. V obravnavanem primeru, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka sporazuma ni predložila predlogu za izvršbo (19.3.2002) in ga je predložila kasneje (vloga 26.4.2002), vendar ne z namenom uveljavljanja pristojnosti arbitraže in dogovora (ob vložitvi predloga) tudi ni izrecno uveljavljala. Podlaga za izdajo sklepa o izvršbi z dne 16.8.2002 (s sklepom 19.9.2002 je bil sklep o izvršbi v 2. točki njegovega izreka razveljavljen in odločeno, da se bo postopek o zahtevku in stroških nadaljeval v pravdnem postopku) ni bil sporazum, kot v pritožbi zmotno navaja pritožnik, temveč računi (pripravljalna vloga tožnika 17.5.2002). Predložitev sporazuma, s katerim je v 29. čl. dogovorjena pristojnost arbitraže, sama po sebi ne predstavlja uveljavljanja dogovorjene pristojnosti, kot očitno zmotno meni pritožnik. V vlogi 26.4.2002, s katero je tožnik predložil sporazum, ni navajal, da je dogovorjena pristojnost arbitraže. Šele po prejemu sklepa izvršilnega sodišča, da se postopek nadaljuje v pravdi (19.9.2002) je izrecno uveljavljal obstoj arbitražnega sporazuma (vloga 4.10.2002 - list. št. 34 spisa). Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožnikom, da ob vložitvi predloga za izvršbo ni vedel, da bo spor nastal, vendar bi po prepričanju sodišča druge stopnje to lahko predvideval in bi zato moral, če bi želel ohraniti arbitražno odločanje, ob vložitvi predloga za izvršbo, to uveljavljati. Neupravičen je očitek pritožnika, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh odločilnih dejstev. Kot odločilno dejstvo pri presoji pravočasnosti ugovora arbitraže je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožeča stranka morala predlog za izvršbo vložiti pred Okrajnim sodiščem v Trbovljah, da ob vložitvi predloga za izvršbo še ni vedela, da bo spor nastal in da tožeča stranka sporazuma o pristojnosti arbitraže ni uveljavljala že ob vložitvi predloga, zato so napačne pritožbene navedbe.

Končno je treba pritožniku še pojasniti, da sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki ju omenja sodišče prve stopnje (glede stališča sodne prakse) obravnavata pravno vprašanje (vpliv pravočasnosti ugovora arbitraže na učinkovanje arbitražne pogodbe), kar je bilo sporno tudi v obravnavani zadevi.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP).

Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

 


Zveza:

ZIZ člen 62, 62/2, 62, 62/2. ZPP člen 464, 464.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMzAyMw==