VSL sklep I Cp 1232/2003

Jedro

Veljavnost sporazuma strank o pristojnosti tujega sodišča je potrebno presojati tako po pravu prorogiranega sodišča kot po pravu derogiranega sodišča.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženih strank glede pristojnosti slovenskega sodišča.

Proti navedenemu sklepu se pritožujeta toženca. Uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zavrže tožbo. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila. Poudarjata, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da sta toženca poroka. Že iz same kreditne pogodbe izhaja, da so jo podpisali direktorji oz. ustanovitelji družbe in da je naslov kreditojemalca določen v Avstriji in ne na stalnih prebivališčih toženih strank. Iz iste kreditne pogodbe nadalje izhaja, da v vsakem primeru toženca odgovarjala le z depozitom. Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo, da se avstrijske odločbe v Republiki Sloveniji ne izvršujejo. Iz priloženih odločb izhaja, da je sodišče sodne odločbe priznalo, v dveh primerih pa avstrijski sodni odločbi nista bili priznani le zaradi nepravilne vročitve in ne zato, ker ne bi bila podana vzajemnost. Tudi iz poizvedb na izvršilnem oddelku Okrajnega sodišča v Ljubljani je razvidno, da se avstrijske odločbe izvršujejo. Navedeno dokazuje tudi sam izdan sklep o izvršbi v tej isti zadevi. Sodišče je izdalo sklep o izvršbi v predmetni zadevi že na podlagi neprevedenih avstrijskih listin. Tudi obravnava je bila razpisana na podlagi neprevedenih listin. Vzajemnost se domneva. Če pa nastane dvom, daje potrebno pojasnilo pristojno ministrstvo za pravosodje. Obstoja vzajemnosti torej ne ugotavlja sodišče. Slovenija bo postala članica Evropske unije, za katero veljajo direktive, po katerih bo pogojevanje vzajemnosti pri izvršitvi sodne odločbe med članicami celo prepovedana. V pravočasni dopolnitvi pritožbe toženca še poudarjata, da sta merodajno pravo in vprašanje mednarodne pristojnosti dve popolnoma ločeni vprašanji. Avtonomna volja strank ima prednost. Slovensko sodišče je tudi presojalo ali bo avstrijsko sodišče sploh pristojno na podlagi prorogacijskega dogovora. Takšno presojo sodišča ZMZPP izrecno predvideva samo pri litispendenci ne pa tudi pri prorogacijskih klavzulah. Sodišče se ni spuščalo v presojo, kdo so stranke pogodbe oz. ali sploh gre z vidika avstrijskega prava za pogodbo z mednarodnim elementom tako, da bi stranke na podlagi avstrijskega pravnega reda sploh lahko dogovorile pristojnost neavstrijskega sodišča. Šele v kolikor bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je derogirano, bi lahko presojalo prorogacijsko klavzulo. Skladno s 3. členom Rimske konvencije je pogodba podrejena pravu, ki ga izberejo stranke. Slovenija je svoje norme poenotila z normami te konvencije. Po Uredbi št. 44/2001 z dne 22.12.2000 bodo odločbe slovenskega sodišča s samim vstopom Republike Slovenije v EU izvršljive v Republiki Sloveniji in obratno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče glede na pritožbene trditve uvodoma pritrjuje dokazni presoji pritožbenega sodišča, da sta toženca sosklenitelja oz. sozavezanca iz predmetne kreditne pogodbe. Takšna dokazna presoja nedvoumno izhaja iz same vsebine pogodbe, kjer sta toženca omenjena kot sozavezanca za vračilo kredita in njunih podpisov na pogodbi. Zato je predmetni spor nedvomno spor z mednarodnim elementom, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, sklicujoč se na določbo 1. odstavka 1. člena ZMZPP.

Pogodbene stranke so s predmetno kreditno pogodbo dogovorile pristojnost avstrijskega sodišča. Pogoji za sporazumno določitev pristojnosti tujega sodišča so prvenstveno določeni v 52. členu ZMZPP. Vendar ta zakonska določba pogojev za veljavnost prorogacijskega dogovora ne ureja celovito. Na takšen zaključek kaže že dejstvo, da so pogoji za veljavnost takšnih dogovorov, kakršen je po svoji vsebini tudi predmetni (ko stranki sporazumno določita sodišče, ki morda po zakonsko določenih pravilih o pristojnosti ne bi bilo krajevno pristojno za odločanje) določeni tudi v 69. členu ZPP, ki določa med drugim obvezno pisno obliko za sporazum o krajevni pristojnosti sodišča. Že omenjena določba 52. člena ZMZPP tudi ne ureja vprašanja, po katerem pravu je potrebno presojati veljavnost sporazuma - ali po pravu prorogiranega sodišča ali po pravu derogiranega sodišča ali po pravu obeh sodišč ali po kakšni drugi navezni okoliščini. Uporaba določbe 20. člena ZMZPP, na katero se sicer sklicuje sodišče prve stopnje, ni mogoča, saj je ta določba umeščena v drugo poglavje z naslovom "Pravo, ki ga je treba uporabiti", ki določa pravila za uporabo pravnih norm, ki urejajo materialnopravna razmerja in ne procesnopravna vprašanja, torej tudi ne služi ugotavljanju, katero pravo je potrebno uporabiti pri presoji dogovorov o določitvi pristojnega sodišča, ki so procesnopravne narave. To vprašanje je zato potrebno razrešiti na podlagi uporabe temeljne določbe ZMZPP - 3.člena, ki določa, da če v tem zakonu ni določb o pravu, ki ga je treba uporabiti, se smiselno uporabljajo določbe in načela tega zakona, načela pravnega reda Republike Slovenije in načela mednarodnega zasebnega prava. Eno od temeljnih načel tako našega prava kot tudi mednarodnega prava je nedvomno načelo pravne varnosti, ki predstavlja mednarodno pravno vrednoto. Iz tega načela izhaja tudi ena od temeljnih pravic, zagotovljenih tako z Ustavo RS (člen 23) kot tudi s Konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščin (1. odstavek 6. člena), in sicer pravica do učinkovitega sodnega varstva, po kateri ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in obveznostih pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristrano z zakonom ustanovljeno sodišče. Ta pravica v primerih, kakršen je predmetni, ne bi bila spoštovana, če bi se slovensko sodišče izreklo za nepristojno na podlagi sporazuma o dogovoru tujega sodišča, prorogirano tuje sodišče pa bi ugotovilo, da sporazum po njegovem pravu ni veljaven, ni pa tudi pristojno na podlagi zakonskih določb in bi se zato prav tako izreklo za nepristojno. Tožeča stranka v tem primeru svoje pravice sploh ne bi mogla sodno uveljavljati. Zato je potrebno v vsakem primeru ugotavljati veljavnost sporazuma tudi po pravu prorogiranega sodišča, torej odgovoriti na vprašanje ali bo prorogirano sodišče sploh sprejelo svojo pristojnost na podlagi sporazuma pogodbenih strank (takšno stališče je zavzela tudi ustaljena teorija, na katero je sodišče tudi vezano v skladu z določbo 2. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih - glej napr.:Ilešič, Polajnar-Pavčnik, Wedam-Lukič: "Mednarodno zasebno pravo" - komentar zakona, II. dopolnjena izdaja-ČZ Uradni list Republike Slovenije 1992, str. 92; Geč-Korošec: "Mednarodno zasebno pravo" - druga knjiga, posebni del, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, stran 213; Stojan Cigoj: "Mednarodno pravo osebnih in premoženjskih razmerij" - prva knjiga, splošni nauki, ČZ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1984, stran 58). V konkretnem primeru je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je po avstrijskem pravu (pravu progiranega sodišča) veljavnost sporazuma odvisna od tega ali bo odločba izvršljiva, torej ali bo sodbo avstrijskega sodišča slovensko sodišče izvršilo. Po še vedno veljavni določbi 92. člena ZMZPP je pogoj za priznanje in izvršljivost tuje sodne odločbe pri nas vzajemnost. Prvostopno sodišče je zato utemeljeno nadalje ugotavljalo ali avstrijska sodišča izvršujejo odločbe slovenskih sodišč. Na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Mariboru opr.štev. R 37/97, z dne 7.3.1997, v katero je povzet dopis Zveznega ministrstva za pravosodje Republike Avstrije, št. 225.101/I-I.11/1996, z dne 6.3.1996, ki ga je posredovalo Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije, je ugotovilo, da Republika Avstrija ne priznava in izvršuje sodb slovenskih sodišč v civilnih in trgovinskih zadevah. Ob takšnih okoliščinah torej ni izkazano, da bi bila odločba avstrijskega sodišča pri nas izvršljiva, torej posledično tudi ni izkazan pogoj za veljavnost predmetne prorogacijske klavzule po avstrijskem pravu ter s tem ni izkazano, da bi avstrijsko sodišče v konkretnem primeru sprejelo pristojnost odločanja. Zato je ob vsem povedanem pravilna odločitev prvostopnega sodišča, ki je ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča zavrnilo.

Pritožnika se sklicujeta tudi na Uredbo štev. 44/2001, z dne 22.12.2000, ki pa do vstopa Slovenije v Evropsko unijo še ni del pravnega reda Republike Slovenije. Zato je do tedaj še ni mogoče upoštevati.

Ob povedanem je sodišče druge stopnje ob nadaljnji ugotovitvi, da tudi niso izkazane kakšne procesne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, moralo zavrniti neutemeljeno pritožbo tožencev in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 1. odstavka 365. člena ZPP in 353.člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

O zahtevi za povrnitev stroškov pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo (člen 163/4 ZKP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2287/2003
• VSK sklep Cpg 434/99
• VSL sklep I Cpg 1160/2000