VSL sodba I Cp 1529/2002

Jedro

V sporu o služnostni pravici ostane stranka aktivno (ali pasivno) legitimirana, čeprav je med pravdo odtujila gospodujočo (oz. služečo) stvar.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 2. in 4. točka izreka) potrdi.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje 1./ ugotovilo, da za potrebe gospodujočih zemljišč parc. št. 1082/47 in 1082/21, vpisanih pri z.k. vl. št. 960 k.o. G... obstaja v korist vsakokratnega lastnika služnostna pravica hoje in voženj z osebnimi avtomobili po obstoječi poti po vzhodnem robu parcele 1082/5 v širini 2,5 m v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 1082/5, vpisane pri isti k.o.; 2./ tožencu je naložilo, da je dolžan v 15 dneh izstaviti za vknjižbo opisane služnostne pravice primerno listino, sicer jo bo nadomestila sodba; 3./ zavrnilo drugačen tožbeni zahtevek in 4./ tožencu naložilo, da mora v 15 dneh tožnikoma plačati 231.000,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2002 do plačila.

Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02) pravočasno pritožuje toženec, ki predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pojasnjuje, da tožnika glede na določbo 3. odstavka 5. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95) že od 23.10.1998 nista lastnika gospodujoče nepremičnine. Po določbi 190. člena ZPP je res mogoče nadaljevati pravdo tudi po odtujitvi stvari, a sodišče prve stopnje je v prvotni sodbi zavzelo nasprotno stališče. Določba prvega odstavka 56. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in 20/80) daje pravico vložiti tožbo na ugotovitev obstoja stvarne služnosti le lastniku gospodujoče stvari. Tožnik mora po drugem odstavku 56. člena v zvezi s 37. členom ZTLR dokazati, da ima lastninsko pravico. Tožnika lastninske pravice na gospodujoči nepremičnini nedvomno nimata. Izpodbijana sodba pa je napačna tudi materialnopravno. Pokojni tožničin oče po sporni poti ni nikoli vozil z avtomobilom. Služnosti vožnje tako ni mogel priposestvovati. Takšno pravico lahko priposestvuje le lastnik, ki je služnost dejansko izvrševal 20 let. Ves ta čas ni bila pot do Š... hiše pozimi nikoli plužena, lastnik je le odkidal gaz po kateri je hodil. Tožnica sama pa služnosti voženj ni mogla priposestvovati, saj je postala lastnica gospodujoče nepremičnine šele 12.9.1994. Toženec služnosti B.Š. res ni branil, a ni soglašal z brezplačno uporabo poti. Ker so potekali tudi upravni postopki s ciljem prodaje spornega dela toženčevega zemljišča, se je tožnica gotovo zavedala, da zadeva ni urejena. Čim pa ni vozila po poti z zavestjo, da izvršuje služnost, o priposestvovanju ni mogoče govoriti. Za toženca služnost hoje ni bila nikoli sporna in sicer po 1,5 m širokem pasu ob meji toženčevega zemljišča. Sodišče je napačno tolmačilo izraza dostop in dovoz, ni upoštevalo dejstva, da tožeča stranka ni nikoli kot lastnik izvrševala služnosti in ni zavzelo stališča do toženčevih ugovorov, da nihče ne more pridobiti nobene pravice na njegovem zemljišču brez ustrezne odmere. S tem je sodišče bistveno kršilo določbe ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Pritožba ni utemeljena.

Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Dejstva, ki jih izpostavlja pritožnik (npr. vprašanje ustrezne odmere ali odmene) in do katerih se sodišče ni opredelilo pa bodisi niso odločilna dejstva, bodisi predstavljajo napačno toženčevo materialnopravno naziranje obravnavanih pravnih problemov, kar bo natančneje pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena kakšna od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere sodišče druge stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče je v obravnavani zadevi obravnavalo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja stvarne služnosti (to je pravice hoje in voženj) v smislu določbe 54. člena in 56. člena ZTLR.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo sporno predvsem vprašanje, ali lahko tak zahtevek postavita tožnika, ki sta pred vložitvijo tožbe sklenila pravni posel, s katerim sta razpolagala z gospodujočim zemljiščem, med postopkom pa je tudi že prišlo do vknjižbe lastninske pravice na kupca. V zvezi s tem vprašanjem, ki ga pritožnik ponavlja v pritožbi, sodišče druge stopnje v celoti soglaša z ugotovitvami in razlogi izpodbijane sodbe. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje v prvi (razveljavljeni) sodbi zavzelo drugačno stališče, je nepomembno, še posebej zato, ker je bila sodba z dne 9.7.1999 razveljavljena prav zaradi napačnega stališča sodišča prve stopnje o tem vprašanju. Res je sicer, da po določbi 56. člena ZTLR tožbo za ugotovitev obstoja stvarne služnosti lahko vloži lastnik, a tožnika sta ob vložitvi tožbe bila zemljiškoknjižna lastnika gospodujoče nepremičnine. Dejstvo, da je po vložitvi tožbe prišlo do odtujitve gospodujoče nepremičnine, po določbi prvega odstavka 190. člena ZPP, ni ovira za dokončanje tega postopka med istima strankama, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Glede na naravo tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja stvarne služnosti, ki učinkuje v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, pa v konkretnem primeru tudi prilagoditev tožbenega zahtevka (ki jo sicer v primeru odtujitve stvari, o kateri teče pravda, sodna praksa terja po uveljavljeni relevančni teoriji) ni bila potrebna.

Pritožbeno sodišče sledi tudi ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje o vprašanju priposestvovanja služnosti. Pri tem sodišče druge stopnje najprej poudarja, da je toženec sam v postopku pojasnil, da služnosti ne nasprotuje, da voženj ne brani (niti s tovornjakom - torej celo v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen), a da bi želel ustrezno odmeno. Sodišče prve stopnje je pravilno in prepričljivo ugotovilo, da je pravni prednik tožnikov B.Š. sporno pot za hojo začel uporabljati okoli leta 1960. Z osebnim avtomobilom pa je po njej vozila tožnica od leta 1973 dalje. Dejstvo, da takratni lastnik ni uporabljal avtomobila, na vprašanje priposestvovanja služnosti ne vpliva. Vožnje z avtomobilom, ki jih je opravljala tožnica, so namreč pomenile izvrševanje služnosti v korist tedanjega lastnika gospodujoče nepremičnine. Nepomembno je torej, da je tožnica lastnica šele od leta 1994, pa tudi da njen pravni prednik ni imel avtomobila, bistveno je le, da se je za potrebe gospodujoče nepremičnine (to je v korist lastnika) po sporni poti dvajset let vozilo, kar je v postopku pred sodiščem prve stopnje priznaval tudi tožnik.

Trditev, da "pot do Š. hiše pozimi ni bila nikoli plužena" toženec prvič poda v pritožbi. V zvezi s to trditvijo ne predlaga nobenega dokaza, niti ne zatrjuje, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. kasneje, pod pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP. Glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP pritožbeno sodišče te trditve ni moglo obravnavati.

Stvarna služnost se pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval (prvi odstavek 54. člena ZTLR). Da toženec temu ni nasprotoval (in ne nasprotuje), je bilo že pojasnjeno. Da sta tožnika in njun pravni prednik po sporni poti več kot dvajset let dejansko hodila in vozila z osebnim avtomobilom, tudi. Pritožbene trditve, da tožnica služnosti ni mogla priposestvovati, ker je vedela, da zadeva ni urejena, so za vprašanje pridobitve stvarne služnosti nepomembne. Takšne trditve tudi ne predstavljajo uveljavljanja ugovora t.i. viciozne posesti pravice stvarne služnosti - to je, da bi bila posest pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja. Stališče, da tožnica po poti ni vozila z zavestjo, da izvršuje služnost, je protispisno, pritožnik pa tudi ne pove, kako naj bi tožničin odnos do uporabe poti vplival na priposestvovanje pravice stvarne služnosti. Na pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem pa tudi ne vpliva vprašanje plačila za uporabo tuje nepremičnine.

Glede pritožbenih trditve, da toženec ne oporeka uporabi poti v širini 1,5 m, ne pa širše, pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da se služnost priposestvuje na tak način, kot se je izvajala v priposestvovalni dobi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obstoječa pot široka 2,5 m, kar pritožbeno sodišče sprejema.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v obravnavani zadevi in pravilno uporabilo materialno pravo, predvsem določbi 54. in 56. člena ZTLR. Sodišče druge stopnje je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 258/99
• VSL sklep I Cp 1620/99
• VSL sodba I Cp 170/2000