VSL sodba I Cp 1452/2002

Jedro

Litispendenca ne obstoji, če je sodišče v pravnomočni sodbi, s katero je obdolženko - toženo stranko spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja, pozabilo odločiti o delu premoženjskopravnega zahtevka tožeče stranke - oškodovanke (in sicer ji ga ni ne prisodilo niti jo ni v tem delu napotilo na pravdo), in tožeča stranka ta del svojega zahtevka uveljavlja v pravdi.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (obsodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 18.4.2003, opr. št. P 951/2000-I dovolilo spremembo tožbe z dne 11.3.2002 (1. točka izreka), razveljavilo 1. in 3. točko sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 25.2.1998, opr. št. I 98/0006 (2. točka izreka), toženi stranki naložilo, da mora A..., Zavarovalni družbi, d.d., X..., Poslovni enoti Ljubljana plačati 1.805.861,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.1997 do plačila (3. točka izreka) in ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 206.515,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2002 do plačila (4. točka izreka), zaradi umika tožbe za znesek 990.000,00 SIT pa je postopek v tem delu ustavilo (5. točka izreka).

Proti obsodilnemu delu sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Navaja, da je v predmetni zadevi nesporno, da je tožeča stranka toženi odobrila posojilo in da je proti toženi stranki tekel kazenski postopek, v katerem je tožeča stranka uveljavljala premoženjskopravni zahtevek v višini glavnice posojila skupaj z obrestmi. Na zadnji obravnavi v kazenskem postopku pa sta se pravdni stranki sporazumeli, da tožena stranka poravna le znesek 990.000,00 SIT v mesečnih obrokih. Skladno s takim dogovorom je kazensko sodišče odločilo o celotnem premoženjskopravnem zahtevku tožeče stranke. Če temu ne bi bilo tako, bi kazensko sodišče s preostankom premoženjskopravnega zahtevka tožečo stranko napotilo na pravdo, a tega ni storilo. Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da predstavnik banke ni imel pooblastila za umik obrestnega dela zahtevka na kazenski obravnavi, kar pa ta nikoli ni zatrjeval. Nikakršnega pomena ne bi bilo, da bi kazensko sodišče odločalo le o delu premoženjskopravnega zahtevka tožeče stranke. Poleg tega tudi ni v skladu z zakonskimi predpisi, da je sodišče tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od terjanih obresti in stroškov opominjanja za čas od zadnjega obračuna dalje. Poleg tega tožena stranka od tožeče ni prejela nobenega opomina za poravnavo dolga.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka neutemeljeno uveljavlja ugovor že razsojene stvari. Kot priznava tudi tožena stranka, je tožeča stranka v kazenskem postopku s premoženjskopravnim zahtevkom uveljavljala tako plačilo glavnice v višini 990.000,00 SIT kot tudi plačilo obresti in stroškov opominjanja. Na tem svojem zahtevku, kot skladno s podatki kazenskega spisa ugotavlja sodišče prve stopnje, je vztrajala do konca kazenskega postopka. V sodbi, s katero je toženo stranko sodišče spoznalo za krivo, pa je to odločilo le o delu tega zahtevka, in sicer o plačilu glavnice v znesku 990.000,00 SIT. O nateklih zakonskih in pogodbenih obrestih ter o zahtevanih stroških opominjanja, pa je tožečo stranko pozabilo napotiti na pravdo ali pa ji prisoditi tudi ta del njenega zahtevka (2. odstavek 105. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). V zvezi s tem v obravnavanem primeru ne more biti govora o sklenjeni sodni poravnavi med pravdnima strankama v kazenskem postopku, saj za kaj takega ni podlage v kazenskem spisu, zlasti ne v zapisniku o zadnji glavni obravnavi in ne v sami kazenski sodbi. Prav tako o tem v obravnavanem primeru ni podana litispendenca. O premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca namreč sodišče odloči v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega storitve kaznivega dejanja (2. odstavek 105. člena ZKP). Ta sodba je v konkretnem primeru pravnomočna in je torej kazenski postopek pravnomočno končan, zato kazensko sodišče več ne more odločati o tistem delu premoženjskopravnega zahtevka, o katerem je pozabilo odločiti (o plačilu nad zneskom 990.000,00 SIT). Proti sodbi, kakršno je izdalo sodišče v kazenskem postopku, se tožeča stranka tudi, če bi se hotela, ne bi mogla pritožiti, saj ima kot odškodovanec glede na določbo 4. odstavka 367. člena ZKP pravico le do pritožbe proti odločitvi o stroških. Poleg tega tudi ni mogla predlagati izdaje dopolnilne sodbe, saj izdaja le te po ZKP ni predvidena.

Nadalje tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev materialnih predpisov, ker je tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od nateklih (pogodbenih in zamudnih) obresti in od terjanih stroškov opominov že za čas pred vložitvijo tožbe. Obrestne obresti namreč Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR dopušča (3. odstavek 400. člena ZOR) za kreditno poslovanje bank. Stroški opominjanja pa so tako zapadli v plačilo že z dnem njihovega nastanka in je torej tožeča stranka upravičena že od takrat dalje zahtevati zamudne obresti. V zvezi s slednjim tožena stranka šele v pritožbi prvič zatrjuje, da s strani tožeče stranke ni prejela opominov na plačilo zapadlih neplačanih obveznosti iz naslova kreditne pogodbe. Te pritožbene novote sodišče druge stopnje glede na prepoved navajanja novih dejstev v pritožbi iz 1. odstavka 337. člena ZPP in ker bi to trditev tožena stranka lahko uveljavljala že v postopku na prvi stopnji, v pritožbenem postopku ni upoštevalo.

S pritožbo uveljavljani razlogi torej niso podani. Glede na to in ker tudi ne obstoje kršitve, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je le to pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem (obsodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje zavrnilo tudi njen zahtevek na povrnitev pritožbenih stroškov (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o tem pa je vsebovana v odločitvi o glavni stvari.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 761/99
• VSL sklep I Cpg 716/2000
• VSL sklep III Cpg 30/2001