VSL sklep III Cp 395/2004

Jedro

1. Sodišče ob izterjavi davčnih obveznosti na zastaranje pazi po uradni dolžnosti. 2. Določbe o zastaranju so materialnopravne narave in zanje velja prepoved retroaktivne veljave.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo izvršbo in pri vl. št. k.o. izbrisalo zaznambo uvedbe dražbenega postopka pod dn. št. .

Zoper tak sklep se, kolikor se odločitev sodišča prve stopnje nanaša na dolg po odločbi št. , z dne 12.9.1994, v višini 132.213,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pravočasno pritožuje upnica. Predlaga spremembo oz. razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da bi do zastaranja prišlo, če dolg do 1.1.2005 ne bi bil poplačan. Odločba z dne 12.9.1994 je namreč postala pravnomočna 28.11.1994 in izvršljiva 12.11.1994.

Pritožba ni utemeljena.

V tej zadevi je tekla izvršba z rubežem, cenitvijo in prodajo nepremičnin za izterjavo zapadlega prometnega davka na podlagi dveh odločb, ki jih je izdala upnica. V pritožbenem postopku je sporna le še odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z dolgom po odločbi št., z dne 12.9.1994, v višini 132.213,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da izterjevani znesek predstavlja prometni davek za leto 1993, pritožnica pa takšne ugotovitve ne izpodbija.

Sodišče druge stopnje najprej pojasnjuje, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da sodišče na zastaranje obveznosti, ki se izterjujejo po davčnih predpisih, pazi po uradni dolžnosti. Zaradi razmerja podrejenosti in nadrejenosti med dolžnikom in upnico - državo, za razliko od prirejenosti strank v civilnih razmerjih, je namreč ureditev zastaranja davčnih obveznosti drugačna od ureditve zastaranja obveznosti, ki izvirajo iz civilnopravnih razmerij (primerjaj sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cp 1378/2003 in III Cp 2432/2002).

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je treba v zvezi z vprašanjem zastaranja sporne davčne obveznosti uporabiti določbe (zdaj) razveljavljenega Zakona o prometnem davku (Ur. l. RS, št. 4/92 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPD), ki je veljal v času nastanka izterjevane davčne obveznosti. Določbe o zastaranju so namreč materialnopravne narave, zato zanje velja prepoved učinkovanja zakona za nazaj. Določbe sedaj veljavnega Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 18/96) glede zastaranja davčnih obveznosti se uporabljajo šele od 1.1.1997 dalje, če je po navedenem datumu nastala pravica do njihove izterjave.

V skladu z določbo drugega odstavka 62. člena ZPD zastaranje nastopi v vsakem primeru, ko poteče deset let od dne, ko je zastaranje prvič pričelo teči. Zastaranje pa je po določbi prvega odstavka 60. člena ZPD pričelo teči v letu, v katerem je nastala davčna obveznost. Davčna obveznost, ki je nastala v letu 1993, je torej v smislu drugega odstavka 62. člena ZPD zastarala z zaključkom leta 2003, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pritožničine trditve o tem, kdaj je bila izdana odločba in kdaj je le ta postala dokončna, glede na zgoraj citirane določbe ZPD na vprašanje zastaranja ne vplivajo.

V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso utemeljeni. Ker je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ni kršilo določb postopka, na katere sodišče druge stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in 75/02; v nadaljevanju ZIZ) pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 2339/2000
• VSL sklep III Cp 2432/2002
• VSL sklep II Cp 561/2001