VSL sklep III Cp 376/2004

Jedro

Obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane gospodarske družbe prevzamejo le tako imenovani pravi ali aktivni družbeniki.

Breme dokaza, da ni bil aktivni, temveč pasivni družbenik v izbrisani gospodarski družbi, je na družbeniku.

Oprostitev odgovornosti za obveznosti družbe lahko v določenih primerih dosežejo le nekateri, nikoli pa vsi družbeniki iste družbe. Vsaj eden izmed družbenikov v družbi bi namreč lahko preprečil uradni izbris družbe iz sodnega registra tako, da bi ali družbo pravočasno uskladil z določbami ZGD, ali pa predlagal uvedbo postopka likvidacije ali stečaja, kot oblike prenehanja družbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika kot neutemeljen. Iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava se zoper sklep sodišča prve stopnje pritožuje dolžnik. Po njegovem mnenju je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K., opr. št. , postal pravnomočen glede plačila glavnice in izvršilnih stroškov. Okrožno sodišče v L. je namreč omenjeni sklep s sodbo na podlagi odpovedi, opr. št. , v 1. in 3. točki izreka v celoti razveljavilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Zato upnica nima zakonite podlage za izterjavo omenjenih zneskov. Hkrati dolžnik opozarja na več različno navedenih zneskov dolga in datumov v različnih upničinih vlogah in sodnih sklepih. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je upnica zoper njega vložila predlog za izvršbo pravočasno v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod; Uradni list Republike Slovenije, št. 54/99 - 93/2002). Upnica je namreč že 3.7.2002 vložila predlog za spremembo dolžnika, a je sodišče prve stopnje dne 19.8.2002 izdalo sklep, s katerim je ustavilo izvršbo zoper dolžnico A. d.o.o., predlog zoper družbenika, to je njega, pa zavrglo. V obrazložitvi tega sklepa je sodišče opozorilo, da dolžnik ni pravni naslednik družbe A. d.o.o., ker Zakon o gospodarskih družbah (ZGD; Uradni list Republike Slovenije, št. 30/93 - 93/2002) v 2. odst. 394. člena določa prekluzivni enoletni rok, v katerem lahko upniki uveljavljajo svojo terjatev proti družbenikom, po enem letu pa ta možnost preneha. Ustavna odločba št. U - I - 135/00 - 60 z dne 23.5.2002 v 4. točki izreka govori namreč le o zastaralnih, ne pa tudi o prekluzivnih rokih. Upnica je tako proti njemu kot družbeniku uveljavljala terjatev že po preteku enega leta, kar pomeni, da je ta rok zamudila. Poleg tega dolžnik ponovno opozarja na zgorraj navedeno odločbo, s katero je Ustavno sodišče RS odločilo, da se določba 4. in 5. odst. 27. člena ZFPPOD razveljavi, kolikor se nanaša na družbenike, ki v smislu obrazložitve te odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe, ker niso imeli vpliva na poslovanje in nastanek obveznosti družbe. V zvezi s temi njegovimi ugovornimi navedbami sodišče prve stopnje ni zavzelo nobenega stališča. Po navedbah upnice naj bi njegova odgovornost za poslovanje družbe izhajala že zgolj iz dejstva, da je bil njen edini družbenik. Sam se s tem ne strinja, saj je ves čas poslovanja družba posloval v skladu z načeli dobrega gospodarstvenika. Družba je imela veliko dolžnikov, katerih dolgove so poskušali izterjati preko sodišča, pa so bili vsi sodni postopki neuspešni. Zato je prepričan, da mu ni mogoče pripisati odgovornosti za nelikvidnost družbe A. d.o.o.. Tudi se ne strinja z obrazložitvijo sodišča glede retroaktivnega tolmačenja veljavnosti ZFPPOD. Ta zakon je stopil v veljavo 23.7.1999. Vse zaostale obveznosti družbe A. d.o.o., ki so predmet izpodbijanega sklepa, izvirajo iz obdobja pred uveljavitvijo tega zakona, kar pomeni, da je v tem primeru podana kršitev 155. člena Ustave RS, ki prepoveduje retroaktivno veljavo zakonov oziroma jo v 2. odst. tega člena dovoljuje zgolj v omejenem obsegu pod pogoji, da to zahteva javno korist, da to določi zakon in da se s tem ne posega v pridobljene pravice. V tem primeru nobeden od naštetih treh pogojev ni izpolnjen. Pritožba ni utemeljena. Dolžnikovo vztrajanje na tem, da je bil izvršilni naslov sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K., opr. št. z dne 5.11.1996, v 1. in 3. točki izreka razveljavljen in tožbeni zahtevek družbe M. d.o.o. iz Domžal zoper družbo A. d.o.o. iz Stare Cerkve zavrnjen, ni utemeljeno. Kot izhaja iz podatkov spisa Okrajnega sodišča v K. pod opr. št. (oziroma sprva Ig) je dolžnikova pravna prednica družba A. d.o.o. po izdaji sklepa o izvršbi resda z ugovorom dosegla razveljavitev dovolitve izvršbe in nadaljevanje odločanja o tožbenem zahtevku v pravdi, vendar le delno, to je glede glavnice v višini 9.567,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.10.1996 dalje do plačila. Glavnici v višini 297.344,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.10.1996 dalje do plačila ter izvršilnim stroškom v višini 22.140,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.1996 dalje do plačila, kar je predmet tega postopka, pa takratna dolžnica ni ugovarjala. Zato je sklep o izvršbi v tem delu postal pravnomočen in predstavlja zakonito podlago (izvršilni naslov) za izterjavo skupaj 319.484,00 SIT. Enako izhaja tudi iz sklepa Okrajnega sodišča v K., opr. št. z dne 1.4.1997 (priloga A4). V izvršilnem predlogu napačno naveden datum izvršilnega naslova tega ne more spremeniti, saj je iz vseh drugih podatkov v predlogu mogoče jasno razbrati, kaj je njegova podlaga. Kar zadeva dolžnikovo odgovornost za dolgove njegove družbe, pa naslednje: Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi, št. U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002, zapisalo, da se je s sprejetjem ZFPPod položaj družbenikov res poslabšal, saj se za družbe, ki se kljub zakonsko določenem roku niso uskladile s 1. in 2. odst. 580. člena ZGD, smiselno uporablja tudi 6. odst. 580. člena ZGD, ki določa neomejeno solidarno odgovornost družbenikov. Vendar je bilo poslabšanje položaja v zakonu napovedano vnaprej, vezano pa na razlog, ki je bil v celoti pod nadzorstvom družb oziroma njihovih družbenikov. Tem je bil dan zadosten čas, da se zahtevam prilagodijo in izognejo zakonskemu poslabšanju svojega položaja. Zato uzakonitev tega ukrepa - neomejene solidarne odgovornosti družbenikov, ki ni nastala neposredno z zakonom, temveč je bil njen nastanek odvisen od odločitve oziroma ravnanja obstoječih gospodarskih subjektov oziroma družbenikov teh subjektov, ne pomeni kršitve načel pravne države, tudi ne kršitve 155. člena Ustave RS, ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov. Kršitev bi bila podana, če bi zakonodajalec naenkrat in brezpogojno družbenikom določil in uveljavil sankcijo neomejene odgovornosti, ne da bi jim določil rok za prilagoditev novo predpisanim zahtevam. Vendar pa zakonodajalcu v obravnavanem primeru po stališču Ustavnega sodišča tega ni moč očitati. Zakonodajalec je s sprejetjem ZFPPOD ravnal arbitrarno le v tem smislu, da pri nalaganju obveznosti družbenikom ni upošteval dejanskih pravnih položajev, v katerih so se posamezni družbeniki znašli. Zakonodajalec bi moral pri ureditvi postopka izbrisa družb po uradni dolžnosti iz sodnega registra različno urediti odgovornost družbenikov za obveznosti družbe, glede na položaj in delovanje družbenikov. Ker tega ni storil (ker je prave ali aktivne družbenike po odgovornosti izenačil z nepravimi ali pasivnimi družbeniki), je prišlo do kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom. Zato je Ustavno sodišče razveljavilo določbe 6. odst. 580. člena ZGD in 4. ter 5. odst. 27. člena ZFPPod, vendar le v kolikor se nanašajo na tako imenovane pasivne družbenike, katerih položaj v gospodarski družbi je bil po obrazložitvi odločbe Ustavnega sodišča tak, da niso mogli vplivati na njeno delovanje, zlasti na finančno poslovanje. Obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane gospodarske družbe po sedanji zakonski ureditvi (oziroma ureditvi v času izdaje izpodbijanega skepa) torej prevzamejo le tako imenovani pravi ali aktivni družbeniki. Po stališču Ustavnega sodišča je breme dokaza, da ni bil aktivni, temveč pasivni družbenik v izbrisani gospodarski družbi, na družbeniku. Družbenik je tisti, ki mora dokazati, da glede na njegov položaj v družbi ni mogel vplivati na preprečitev izbrisa družbe po uradni dolžnosti iz sodnega registra. Kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, dolžnik v obravnavanem primeru svoje "nezakrivljene pasivnosti" ni dokazal (in tudi ne bi mogel dokazati) že iz razloga, ker je bil v času nastanka izterjevalnega dolga edini družbenik družbe A. d.o.o. Oprostitev odgovornosti za obveznosti družbe lahko v določenih primerih dosežejo le nekateri, nikoli pa vsi družbeniki iste družbe. Vsaj en družbenik v družbi bi lahko preprečil uradni izbris družbe iz sodnega registra tako, da bi ali družbo pravočasno uskladil z določbami ZGD ali pa predlagal uvedbo postopka likvidacije ali stečaja, kot oblike prenehanja družbe. Če drži, kar navaja dolžnik, namreč, da je imela družba A. d.o.o. veliko neplačanih (in neizterljivih) terjatev do tretjih, bi torej dolžnik kot njen edini družbenik lahko in moral preprečiti njen uradni izbris iz sodnega registra tako, da bi predlagal uvedbo postopka likvidacije ali njenega stečaja. Ker tega ni storil, je družbo iz sodnega registra izbrisalo sodišče po uradni dolžnosti, za njenega družbenika (dolžnika) pa se šteje, da je podal izjavo iz 1. odst. 394. člena ZGD, da prevzema obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti izbrisane družbe, v obravnavanem primeru dolžnik torej (tudi) tiste, ki je predmet tega postopka. Po 5. odst. 27. člena ZFPPod se glede pravnih posledic izbrisa uporablja tudi 2. odst. 394. člena ZGD, ki določa, da lahko upniki terjatve do družbenikov uveljavljajo v enem letu po objavi izbrisa družbe iz sodnega registra. Dolžnik v ugovoru in pritožbi zatrjuje, da je enoletni rok v danem primeru že potekel, kar pa ne drži: iz Uradnega lista RS, št. 10/2002, izhaja, da je bil izbris družbe A. d.o.o. iz Stare Cerkve v njem objavljen dne 6.2.2002, iz podatkov spisa pa, da je upnica predlog za izvršbo zoper družbenika vložila dne 12.12.2002, to je približno poldrugi mesec pred potekom enega leta od objave izbrisa. Tako se izkaže, da so pritožbene navedbe dolžnika v celoti neutemeljene, kar je v skladu z določilom 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 40/2004 - 1. uradno prečiščeno besedilo) narekovalo potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.  

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1219/2013
• VSM Sodba I Cpg 417/2017
• VSK sklep I Ip 242/2008