VSL sklep II Cp 685/2003

Jedro

Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Z drugimi besedami povedano to pomeni, da mora iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhajati tista pravna posledica, ki jo uveljavlja v zahtevku.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ima kot lastnik stanovanja pravico odpovedati najemno pogodbo toženi stranki iz krivdnih razlogov. Vendar pa se tožbeni zahtevek ne glasi na odpoved najemne pogodbe, temveč na razdrtje najemne pogodbe. Pravica do razdrtja najemne pogodbe pa lastniku stanovanja v primeru, kot je obravnavani, ne pripada. To pa pomeni, da uveljavljeni tožbeni zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen. Ker je bila tožba vložena po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, bi moralo sodišče prve stopnje izdati sodbo, s katero bi tožbeni zahtevek zavrnilo (3. odstavek 318. člena ZPP). Ker ni ravnalo tako, je zmotno uporabilo materialno pravo (konkretno 53. člen SZ). Na podlagi določila 4. odstavka 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, kot je razviden iz teh točk izreka.

V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba prve stopnje v 3. in 4. točki izreka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da se razdre najemna pogodba med tožečo stranko kot lastnikom in tožencem kot najemnikom stanovanja št. 2 v pritličju stanovanjske hiše, 122, H. (1. točka izreka) in je toženec dolžan izprazniti stanovanje in ga izročiti tožeči stranki (2. točka izreka). Tožencu je še naložilo, da tožeči stranki plača 216.548,00 SIT najemnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (3. točka izreka) in ji povrne pravdne stroške v znesku 14.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila (4. točka izreka).

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. točki 2.odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožeča stranka v tožbi ni zatrjevala, da je lastnica stanovanja. S toženo stranko nikoli ni sklenila najemne pogodbe, v tožbi pa navaja, da je tožena stranka sklenila najemno pogodbo z dne 15.9.1993 s takratnim lastnikom. Prehoda lastništva na tožečo stranko ni dokazala. Najemno pogodbo lahko odpove lastnik stanovanja (53. člen SZ). To pa ni tožeča stranka. Tožeča stranka je dne 10.1.2002 s pogodbo o neodplačnem prenosu stanovanj lastninsko pravico na stanovanju prenesla na Stanovanjski sklad RS, Javni sklad, ki je lastnik stanovanja. Tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe. Neupoštevanje 1. odstavka 53. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali so splošno znana. Ker je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo v nasprotju s 318. členom ZPP, predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni taksativno določeni pogoji, našteti v 1. odstavku 318. člena ZPP. Ti pogoji so delno procesne in delno materialnopravne narave. Eden od pogojev je, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Z drugimi besedami povedano to pomeni, da mora iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhajati tista pravna posledica, ki jo uveljavlja v zahtevku. Gre torej za materialnopravno presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ima kot lastnik stanovanja, ki je dano v najem toženi stranki, pravico odpovedati najemno pogodbo iz krivdnih razlogov po 10. členu najemne pogodbe (pravilno po 22. členu). Pogodbo mu odpoveduje zaradi neplačevanja najemnine v dveh zaporednih mesecih in neplačevanja najemnine v dveh mesecih v zadnjih dvanajstih mesecih. To je obenem tudi zakonsko predviden razlog za odpoved najemne pogodbe iz 3. alinee 1. odstavka 53. člena SZ. Vendar pa se tožbeni zahtevek ne glasi na odpoved najemne pogodbe in izselitev zaradi odpovedi, temveč na razdrtje najemne pogodbe in v posledici tega izselitev toženca. Pravica do razdrtja najemne pogodbe pa lastniku stanovanja v primeru, kot je obravnavani, ne pripada. To pa pomeni, da uveljavljeni tožbeni zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen. Ker je bila tožba vložena po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 96 z dne 14.11.2002), bi moralo sodišče prve stopnje izdati sodbo, s katero bi tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (3. odstavek 318. člena ZPP). Ker ni ravnalo tako, je zmotno uporabilo materialno pravo (konkretno 53. člen SZ, ki daje lastniku stanovanja pravico do odpovedi najemne pogodbe in ne pravice do njenega razdrtja). Na podlagi določila 4. odstavka 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek pod točko 1 in 2 izreka sodbe prve stopnje.

V delu, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo neplačane najemnine, pa je tožbeni zahtevek sklepčen ter tudi priloženi dokazi (zlasti dogovor z dne 20.8.2002) niso v nasprotju z dejstvi, na katera se opira tožbeni zahtevek, ali splošno znanimi dejstvi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so izpolnjeni tudi vsi drugi pogoji iz 318. člena ZPP (toženec na pravilno vročeno tožbo ni odgovoril in ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati), zato je v tem delu izdana zamudna sodba pravilna. Zato je pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. člen ZPP). Obenem je potrdilo tudi izrek o stroških, saj je ugotovilo, da stroške tožeče stranke predstavljajo samo stroški sodne takse za tožbo s poštnino, ki pa je v odmerjenem znesku enaka višini sodne takse od denarnega dela zahtevka, s katerim je tožeča stranka v sporu uspela.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 424/2003
• VDS sodba Pdp 1097/2001
• VDS sklep Pdp 382/2005