VSL sodba I Cp 446/2002

Jedro

Odmera odškodnine za premoženjsko (pomoč druge osebe) in nepremoženjsko škodo 75 letni oškodovanki za naslednje poškodbe: udarnina glave, poka prsnice, zlom desne ključnice, zlom desne lopatice, raztrganina desne rotatorne manšete, zlom petega rebra levo z izlivom krvi v levo stran prsnega koša, kompresijsko impresijski zlom prvega ledvenega vretenca z zlomom desnega spodnjega sklepnega odrastka, udarnina desne dlani, udarnina trebušne stene, udarnina obeh kolen.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki 4 izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti znesek 9.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.10.2001 do plačila. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in potrdi sodba prve stopnje v izpodbijanih nespremenjenih delih (1., 2., 3., 5. in v nespremenjenem zavrnilnem delu 4. točka izreka sodbe prve stopnje).

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino za negmotno škodo v znesku 4.955.163,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (v 2. točki izreka glede odškodnine za negmotno škodo, v 3. točki izreka glede zamudnih obresti od odškodnine za negmotno škodo za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe in v 4. točki izreka za gmotno škodo). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 387.719,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija zavrnilni del sodbe za zakonske zamudne obresti od negmotne škode in za povrnitev škode zaradi tuje pomoči ter odločitev o pravdnih stroških. Na podlagi določila 1. in 2. odst. 919. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je zavarovalnica dolžna plačati odškodnino v 14 dneh od prejetega obvestila o nastanku zavarovalnega primera oziroma najpozneje v 14 dneh od dneva, ko je imela na razpolago dovolj podatkov za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine. Glede na to, da je tožena stranka dala tožnici poravnalno ponudbo 22.6.2000, je najkasneje tedaj imela zadosti podatkov za presojo utemeljenosti zahtevka tožeče stranke. Zato je po določilu 2. odst. 919. čl. ZOR v zamudi s plačilom že od 6.7.2000 dalje. Tožeča stranka je obresti uveljavljala od dneva vložitve tožbe, t.j. od 25.9.2000 dalje, torej od tedaj, ko so ji zamudne obresti že pripadale. Drugačno tolmačenje 919. čl. ZOR bi bilo v nasprotju z namenom tega določila (prisiliti zavarovalnico, da obveznosti izpolnjuje v roku in brez zavlačevanja) in določili ZOR nasploh (12., 13. in 17. čl. ZOR). S sodno določitvijo višine pravične denarne odškodnine se zadržuje le enaka vrednost odškodnine, ki bi tožeči stranki pripadala tudi v primeru pravočasne izpolnitve obveznosti tožene stranke v smislu 919. čl. ZOR in še to samo v primeru, če se realne odškodnine v času od zapadlosti zahtevka do izdane sodbe ne bi znižale. Tožena stranka je tako plačala le del svojih obveznosti in še to z zamudo. Pravica tožeče stranke do zamudnih obresti izhaja tudi iz 278. čl. ZOR, po katerem ima upnik pravico do zamudnih obresti ne glede na to, ali je zaradi dolžnikove zamude utrpel kakšno škodo ali ne. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri odločanju o zahtevku tožeče stranke za materialno škodo zaradi potrebne tuje pomoči. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da je tožnica zaradi poškodbe in trajnih posledic potrebovala tujo pomoč tekom aktivnega zdravljenja, da jo potrebuje še sedaj in jo bo tudi v bodoče ter da ni najela tuje pomoči in ji pomagajo družinski člani. Zmotno pa meni, da ji zaradi tega ne pripada denarna odškodnina. Tožnici namreč po ZOR pripada oškodnina za stroške tuje pomoči ne glede na to, kdo ji je to pomoč nudil, saj gre za izjemne usluge, katerih potreba izvira iz škodnega dogodka in jih niti najbližji sorodniki niso dolžni opravljati brez posebne odmene. Urna postavka tuje pomoči za toženo stranko ni sporna, saj je del stroškov tuje pomoči plačala in višini urne postavke ni ugovarjala. Enako velja tudi za del tožbenega zahtevka za stroške tuje pomoči v bodoče. Ne gre namreč za hipotetično temveč za gotovo bodočo škodo, saj so tožnici nastale trajne funkcionalne motnje, ki ji onemogočajo v sodbi pravilno opisana dela in za katere bo potrebovala pomoč do konca življenja. Tožnica uveljavlja odškodnino v enkratnem znesku 1.000.000,00 SIT namesto plačila mesečne rente, ki bi ji pripadala do konca življenja. Ta zahtevek je skromen in v celoti utemeljen. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v delu, ki ga izpodbija s pritožbo.

Tožena stranka se pritožuje zoper del sodbe, s katerim je bila tožnici dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo nad zneskom 4.450.000,00 SIT (torej v višini 3.100.000,00 SIT) in zoper odločitev o stroških. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Upoštevaje intenziteto in trajanje telesnih bolečin ter sodno prakso v podobnih primerih, bi bila po mnenju tožene stranke primerna odškodnina iz tega naslova 1.800.000,00 SIT. Sodišče bi moralo pri odmeri denarne odškodnine v večji meri upoštevati dejstvo, da je bila tožnica poškodovana pri 75. letih, zato glede na povprečno starost, ki jo doživijo ženske v Sloveniji, občasne lažje telesne bolečine ne bodo mogle trajati še vrsto let. Ob ugotovljenem pretrpelem strahu bi bila tožnica ob pravilni uporabi materialnega prava upravičena do odškodnine v znesku 300.000,00 SIT. Dejstva, da tožnica ne more dolgo hoditi ter da ne more dvigniti desne roke, ni moč šteti za skaženost v objektivnem smislu. Vse ostale posledice (nošenje steznika, nepravilno zaraščena lopatica in desna ključnica) tožnica zakrije z oblačili, zato tudi o hudi skaženosti v subjektivnem smislu ni mogoče govoriti. Po mnenju tožene stranke je tožnica iz tega naslova upravičena do denarne odškodnine v višini 150.000,00 SIT. Ob ugotovljenih posledicah je glede na starost tožnice in upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih dosojeni znesek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pretiran. Sodišče je sicer pravilno zaključilo, da so bile življenjske aktivnosti tožnice že zaradi njenih let same po sebi zmanjšane, kar pa je v premajhni meri upoštevalo pri odmeri višine odškodnine. Tožnica se približuje osemdesetim letom in pri tej starosti ni mogoče pričakovati, da bi hodila na daljše sprehode oziroma nakupe, prav tako ne, da bi opravljala druga fizična dela (razen lažja gospodinjska, katera pa še vedno zmore). Po mnenju tožene stranke odškodnina iz tega naslova ne bi smela presegati zneska 2.200.000,00 SIT. Dosojena odškodnina nad zneski, ki jih navaja tožena stranka, je v nasprotju z namenom denarne oškodnine ter presega sodno prakso v podobnih primerih. Tožena stranka pa se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče je napačno ugotovilo, da je tožnica zahtevala 6.653.000,00 SIT. Zgolj zahtevek za negmotno škodo je znašal 8.250.000,00 SIT, poleg tega pa je tožnica zahtevala še odškodnino za gmotno škodo. Zato ni na mestu zaključek, da je tožnica uspela s 3/4 zahtevka. Temu primerno je napačen tudi pobot odmerjenih stroškov pravdnih strank. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

Pravdni stranki na vročeno pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

Pritožba je tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pravdni stranki ne uveljavljata pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato je pritožbeno sodišče njegov obstoj preizkusilo le v obsegu, na katerega mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da niso podane tiste kršitve iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki jih našteva 2. odst. 350. čl. ZPP.

Tožena stranka se pritožuje tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, pri tem pa ne pojasni, v čem naj bi bil ta razlog podan oziroma, katera dejstva naj bi sodišče prve stopnje napačno ugotovilo. Tožena stranka tudi ne graja ugotovljenega obsega negmotne škode, temveč nasprotno, na večih mestih celo poudari, da je odločilna dejstva sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pa jih je napačno upoštevalo pri odmeri pravične denarne odškodnine. Tudi pritožba tožene stranke (enako kot pritožba tožeče stranke) torej po svoji vsebini uveljavlja le zmotno uporabo materialnega prava.

Pri graji prisojene višine odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožena stranka poudarja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo tožničine starosti, saj naj bi ta ne opravičevala odmero tako visoke odškodnine za ti dve obliki nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici resda odmerilo razmeroma visoko odškodnino, vendar pa je takšna odmera pravilna glede na obseg škode, ki jo je tožnica v nesreči utrpela. Ne gre namreč spregledati, da je tožnica utrpela posebno hudo telesno poškodbo, zaradi katere je trpela hude telesne bolečine kar šest do osem tednov in tri mesece srednje hude bolečine, ki jih občasno trpi še sedaj, pogosto pa čuti tudi lahke bolečine, ki jih bo trpela še tudi v bodoče, saj se izboljšanja ne pričakuje. Zaradi bolečin mora pogosto jemati analgetike. Upoštevajoč nadalje še številne nevšečnosti med zdravljenjem tako pritožbeno sodišče sodi, da obseg in trajanje telesnih bolečin (sedanjih in bodočih), upoštevajoč tudi tožničino starost opravičuje odškodnino v višini 3.300.000,00 SIT, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje. Enako velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Četudi so bile tožničine aktivnosti v določeni meri zmanjšane glede na njeno starost (kar je natančno opredelil izvedenec v svojem mnenju), je bila, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, še vedno aktivna, v celoti je skrbela zase in za druge, obdelovala vrt in hodila ven. Po nesreči se počuti v breme drugih, njena telesna okvara pa je takšna, da je praktično nesposobna za kakršnokoli fizično delo in le za kratek čas lahko opravlja enostavna lahka fizična dela. Nesposobna je za daljšo hojo, ne more hoditi na daljše sprehode in po daljših nakupih ter se težko pelje z avtom. Če bi ne bila upokojena, bi morala biti ocenjena kot invalid I. kategorije, saj ni sposobna za kakršnokoli delo. Da zaradi posledic nesreče intenzivno duševno trpi, kaže tudi njeno nervozno in depresivno stanje, ki ga je ugotovil izvedenec. Tudi obseg te oblike nepremoženjske škode je po presoji pritožbenega sodišča velik in je zato odmera odškodnine zanjo v višini 3.500.000,00 SIT pravilna in v skladu s kriteriji 200. čl. ZOR.

Neutemeljeno pritožba tožene stranke graja tudi višino odškodnine za preostali dve obliki nepremoženjske škode. Da je tožnica upravičeno trpela sekundarni strah in da je bil ta zaradi posebno hudih bolečin zelo intenziven, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi podanega izvedenskega mnenja. Upoštevajoč pri tem še primarni strah močne intenzitete ob naposrednem naletu vozila zavarovanca tožene stranke pritožbeno sodišče sodi, da s strani sodišča prve stopje prisojeni znesek predstavlja pravično denarno odškodnino. Dejstvo, da lahko tožnica pretežni del leta svojo skaženost skrije z obleko, je pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, upoštevalo že sodišče prve stopnje in to po presoji pritožbenega sodišča tudi povsem primerno. Dejstva, da tožnica ne more dolgo hoditi, sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot objektivnega elementa skaženosti, pač pa dejstvo, da mora tožnica pri tem uporabljati trotočkovni steznik. S svojo držo (tudi s tem, da desne roke ne more dvigniti) pa po mnenju izvedenca daje videz invalida, kar nedvomno predstavlja objektivni znak skaženosti, ki ga je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno torej pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo odškodnino za negmotno škodo v skladu s kriteriji, ki jih določa 200. čl. ZOR. Razmeroma visoka odškodnina je posledica ugotovljenega velikega obsega tožničine nepremoženjske škode, tako prisojena odškodnina pa se tudi vklaplja v razmerja, ki so se v sodni praksi oblikovala v razmerjih med večjimi in manjšimi škodami in zanje prisojenimi odškodninami. Pritožba tožene stranke, ki graja odškodnino za negmotno škodo, je torej neutemeljena.

Tudi glede začetka teka zakonitih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da te tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Taka sodna praksa se je oblikovala na podlagi ZOR, razlogi za to pa so bili inflacija in ureditev zakonskih zamudnih obresti, katerih sestavni del je temeljna obrestna mera, ki zagotavlja revalorizacijo glavnice. Če bi za odškodnino, odmerjeno po razmerah ob izdaji prvostopenjske sodbe, določili zakonite zamudne obresti za čas pred izdajo sodbe, bi tako dovolili dvojno revalorizacijo, kar pa ni dovoljeno. Poleg tega je za nazaj, za trenutek nastanka škode skorajda nemogoče ugotoviti pravilno višino odškodnine, saj je za nazaj zelo težko ugotoviti in upoštevati vse okoliščine, ki vplivajo na višino odškodnine in na ta način ustrezno znižati sedanje odškodnine. Zaradi navedenih razlogov je odmera odškodnine po razmerah v času sojenja na prvi stopnji, ki upošteva aktualna vrednostna razmerja in na ta način ohranja realno vrednost odškodnin glede na konkretne okoliščine, bolj primerna od odmere odškodnine v času nastanka škode z zakonitimi zamudnimi obrestmi od nastanka škode (186. člen ZOR) oziroma od poteka 14 dni od vložitve zahtevka na zavarovalnici (1. odstavek 919. člena ZOR). Podlago drugačni presoji daje šele Obligacijski zakonik in noveliran Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, ki pa sta pričela veljati 1.1.2002, torej po izdaji sodbe prve stopnje in zato ne moreta biti podlaga odločitvi. Pritožbeno sodišče nadalje sodi, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o zlorabi procesnih pravic s strani tožene stranke, ker tožeči stranki ni izplačala odškodnine že po preteku 14 - dnevnega roka od vložitve zahtevka pri njej. V konkretnem primeru je postopek odmere odškodnine trajal toliko časa, kolikor v poprečju trajajo tovrstni postopki, zato odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka ne pride v poštev. Temelj tožbenega zahtevka resda ni bil sporen, bila pa je sporna njegova višina. Le ta pa se je ugotovila šele v postopku na prvi stopnji s pomočjo izvedenca medicinske stroke.

Temelj zahtevku za povrnitev škode zaradi tuje pomoči predstavlja 1. odst. 195. čl. ZOR. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica za prve tri mesece (90 dni) zahteva za vsak dan po 2.100,00 SIT (za tri ure pomoči dnevno), to je 189.000,00 SIT. Nadalje ugotavlja, da je tožena stranka za prve tri mesece že plačala tujo pomoč v skoraj taki višini - konkretno 180.000,00 SIT in nato odločalo le še o strošku tuje pomoči za obdobje po treh mesecih dalje. Tožena stranka konkretno višini stroškov, kot jih je za tujo pomoč opredelila tožnica, res ni ugovarjala in je za obdobje treh mesecev po poškodbi v bistvu priznavala, da je tožnica to pomoč potrebovala. Zato pritožbeno sodišče sodi, da je upravičena do celotnega za to obdobje vtoževanega zneska, torej tudi za nadaljnjih 9.000,00 SIT, ki jih tožena stranka še ni plačala. Zavrnilni del tožbenega zahtevka za materialno škodo je zato pritožbeno sodišče v tem delu na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo tako, da je priznalo tudi ta znesek in sicer z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje dalje. Gre namreč za nereparirano premoženjsko škodo, ki se odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe (2. odst. 189. čl. ZOR) in šele od njene prisoje dalje tečejo tudi zamudne obresti.

V preostalem delu pa je pritožba tožnice zoper izrek o zavrnitvi odškodnine za materialno škodo neutemeljena. Prav ima sicer, da za priznanje te odškodnine ni relevantno, kdo je oškodovancu nudil pomoč (družinski člani, posebna negovalka ali najeta oseba), temveč dejstvo, da je to pomoč oškodovanec potreboval. Vendar pa se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica pomoč potrebovala le za krajši čas in pri zahtevnejših delih, torej ne pri osebni negi in higieni oziroma dejavnostih, ki so neposredno povezano z njo samo in ki predstavlja tisto škodo, za katero se nudi pomoč in postrežba. Dejstvo, da ne zmore več zahtevnejših gospodinjskih in hišnih del, pa ne predstavlja materialne škode, do katere povrnitve bi bila tožnica upravičena. Kolikor pa v zvezi s tem trpi duševne bolečine zaradi prikrajšanja oziroma nezmožnosti opravljanja teh del, pa je bilo to ustrezno upoštevano že v okviru odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Končno pa je neutemeljena tudi pritožba pravdnih strank zoper odločitev o pravdnih stroških. Tožeča stranka svoje pritožbe glede stroškov niti ne obrazlaga, tožena pa meni, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo njen uspeh. Vendar pa pritožbeno sodišče sodi, da je njen uspeh pravilno ocenjen. Res je tožnica zahtevala odškodnino za negmotno škodo v višini 8.250.000,00 SIT in še za gmotno škodo 1.303.000,00 SIT, vendar pa je od tega zneska vseskozi odštevala že plačani znesek 2.600.000,00 SIT, o čemer med strankama ni bilo spora. Upoštevajoč to in uspeh v postopku, pa je ocena, da je uspela s približno 3/4 zahtevka pravilna.

Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo tožeče stranke, pritožbo tožene stranke pa v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožeča stranka je uspela le s sorazmerno majhnim delom pritožbe, ki na njen uspeh v postopku ne vpliva. Zato pritožbeno sodišče ni spreminjalo izreka o stroških, ki ga vsebuje sodba prve stopnje. Ker torej tožeča stranka s pretežnim delom pritožbe, tožena stranka pa s celotno pritožbo nista uspeli, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 506/2001
• VSL sodba II Cp 323/99
• VSL sodba II Cp 1634/2004