VSL sklep I Cp 1011/2002

Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstvo, na katerem tožena stranka ni temeljila svojih ugovorov oziroma s katerim ni izpodbijala navedb in dokazov nasprotnika (212. člen ZPP), obenem pa z opredelitvijo tega kot odločilnega dejstva in neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka že v tožbi, tožeči stranki odvzelo možnost enakopravnega udeleževanja v postopku oziroma kršilo njeno pravico do izjave v postopku, ki je element pravice do kontradiktornega postopka (5. člen ZPP).

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1.673.87,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.1995 do plačila, tožeči stranki pa je naložilo, da toženi stranki povrne 57.510,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je v tožbi predlagala izvedbo več dokazov, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, saj jih ni niti sprejelo niti zavrnilo. Popolnoma je zgrešeno stališče sodišča prve stopnje, da navedbe toženca, da pohištva ni dobil, smiselno predstavljajo ugovor neizpolnitve. Tožeča stranka je bila samo v funkciji kreditodajalca, ni pa bila odgovorna, da bo toženec kot kreditojemalec pohištvo tudi zares dobil. S firmo, ki jo omenja toženec, ni bila v nobenem odnosu. Kredit je bil nakazan na žiro račun izdajatelja predračuna - v konkretnem primeru D. v višini 1.200.000,00 SIT. To je razvidno tudi iz knjigovodske kartice in izpiska z dne 31.1.2003, kar vse je bilo predloženo sodišču, ki se do dokaznih predlogov ni opredelilo. Knjigovodske kartice predstavljajo evidenco poslovnih dogodkov, vodene so v skladu s knjigovodskimi standardi in so verodostojne listine. Iz izpovedi toženca tudi ni razvidno, da bi mu pohištvo ne bilo dostavljeno zato, ker firma denarja ni prejela. Celo nasprotno, zagotavljali so mu, da bo pohištvo dostavljeno in naj malo počaka. Zaključek, da kredit ni bil nakazan, je povsem enostranski in zgrešen. Tožena stranka namreč ni zatrjevala, da banka kredita po pogodbi ni nakazala, povedala je zgolj to, da pohištva ni prejela. Ugovor neizpolnitve obveznosti bi se tako lahko nanašal samo v odnosu do omenjene firme ne pa do kreditodajalca. Razlogi za nedobavo bi sicer lahko bili številni in to tako na strani proizvajalca kot tudi kupca, zlasti, ker toženec priznava, da se je z dobaviteljem skregal, namesto da bi vztrajal na dobavi s kreditom že plačanega blaga. Sodišče prve stopnje je zaradi opustitve izvedbe vseh predlaganih dokazov in zaradi napačne presoje izvedenih dokazov zmotno in nepolno ugotovilo dejansko stanje, kar je imelo za posledico tudi napačno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena ZPP) oziroma vsaka stranka mora navesti dejstva, in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Trditveno in dokazno breme sta torej v tesni povezavi: stranka mora (najprej) navesti dejstva, na katere opira svoj zahtevek oziroma s katerimi izpodbija navedbe nasprotnika, in (šele) v dokaz teh dejanskih navedb predlagati dokaze.

V obravnavani zadevi je tožena stranka v odgovoru na tožbo kot relevantna dejstva, s katerimi je izpodbijala navedbe tožeče stranke, navedla: - toženec je sklenil pogodbo o dolgoročnem kreditu z L. banko, K. banko N. in ne toženo stranko, pravno nasledstvo pa ni razvidno (podala je torej ugovor pasivne legitimacije v materialnopravnem smislu, to je, da tožeča stranka ni nosilec pravic in obveznosti iz materialnopravnega razmerja), - kredit je bil zavarovan pri Zavarovalnici, d.d., zaradi česar lahko pride do dvakratnega plačila dolga, - kredit je bil odobren pa podlagi vezave zneska 373.334,00 SIT, zaradi česar tožbeni zahtevek tudi po višini ni utemeljen.

Navedb o dejstvih tožena stranka na (edinem) naroku dne 20.2.2003 ni dopolnila, saj je vztrajala samo pri podanih trditvah v odgovoru na tožbo. Sodišče je izvedlo (le) dokaz z zaslišanjem toženca (do drugih, ki jih je tožeča stranka predlagala v tožbi, pa se, kot pravilno poudarja pritožba, ni opredelilo niti na naroku niti v izdani sodbi). Ker pa je toženec izpovedal, da je bil kredit namenjen za nakup pohištva, ki ga ni dobil in zato tudi ni plačeval obrokov kredita, je svojo odločitev oprlo na takšen smiselen toženčev ugovor neizpolnitve, ki ga je povezalo s prevalitvijo dokaznega bremena na tožečo stranko. Ta bi morala po stališču sodišča prve stopnje dokazati, da je znesek kredita nakazala bodisi na toženčev račun bodisi na račun tretje osebe po dogovoru s tožencem. Ker ni, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ob prikazani trditveni podlagi odgovora na tožbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ugovora neizpolnitve kreditne pogodbe ni podala. Tožena stranka je podala ugovor neizpolnitve pogodbe s tretjo osebo (prodajalcem oziroma dobaviteljem pohištva). Ni namreč trdila, da bi ji kredit ne bil odobren, niti ne, da bi ji pohištvo, ki ga je želela s temi sredstvi kupiti, ne bilo dobavljeno zato, ker prodajalcu ni bil nakazan znesek kupnine zanj (kredit). Iz zapisnika z naroka o glavni obravnavi je razvidno, da bi morala banka denar nakazati družbi, od katere je kupoval pohištvo, ali je to storila, pa ni vedel. Sodišče prve stopnje je tako na eni strani za odločilno dejstvo za odločitev v sporu štelo neizpolnitev pogodbe s strani tožeče stranke, kar pa niti ni bilo zatrjevano, na drugi strani pa ni navedlo zakaj v dokaz tega istega dejstva (o odobravanju in plačilu kreditov, ki naj bi jih kreditojemalci ne vračali) ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka (navedbe in dokazi pod III. tožbe). S tem je neenakopravno obravnavalo stranki in kršilo načelo kontradiktornosti, v skladu s katerim mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (5. člen ZPP). Ali povedano drugače: Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstvo, na katerem tožena stranka ni temeljila svojih ugovorov oziroma s katerim ni izpodbijala navedb in dokazov nasprotnika (212. člen ZPP), obenem pa z opredelitvijo tega kot odločilnega dejstva in neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka že v tožbi, tožeči stranki odvzelo možnost enakopravnega udeleževanja v postopku oziroma kršilo njeno pravico do izjave v postopku, ki je element pravice do kontradiktornega postopka. S trditvami, da ni razvidno, da bi pohištvo ne bilo dostavljeno zato, ker firma denarja ni prejela, da tožena stranka ni zatrjevala, da kredit ni bil nakazan, da se ugovor neizpolnitve obveznosti lahko nanaša samo v odnosu do firme, s katero je posloval toženec, ne pa do kreditodajalca in da se sodišče ni opredelilo do dokazov, predlaganih v tožbi, pa tožeča stranka uveljavlja ravno to. Navedeno pa pomeni, da je sodišče prve stopnje z nezakonitim postopanjem odvzelo tožeči stranki možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), obstaja pa tudi nasprotje o odločilnem dejstvu (neizpolnitvi kreditne pogodbe s strani tožeče stranke) o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o toženčevi izpovedbi in med samim zapisnikom o njegovi izpovedbi (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), saj toženec ni izpovedal, da bi tožeča stranka ne izpolnila kreditne pogodbe, temveč da ni prejel pohištva, ki naj bi ga z odobrenimi sredstvi kupil, pri čemer kot razlog za to ni navajal neplačila kredita, temveč povsem druge razloge. Pritožbeno sodišče je moralo zato sodbo prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (1. odstavek 354. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti kršitve, na katere je opozorjeno v tej obrazložitvi in ponovno odločiti v sporu.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 2880/2006
• VDS sklep Pdp 520/2006
• VSL sklep I Cpg 592/2003