VSL sodba I Cp 971/2002

Jedro

Zakon o obligacijskih razmerjih določa enotna merila tako za pogodbene kot tudi za nepogodbene odškodninske obveznosti. Po določbi 269. člena ZOR pridejo različna merila odškodninskega prava v poštev le v primeru, kadar pogodbena odškodninska odgovornost zahteva posebno ureditev. In ker glede elementov oziroma predpostavk odškodninske odgovornosti ZOR ne določa nobene specialne ureditve, tudi za pogodbene obveznosti med drugim velja, da mora škoda izvirati iz nedopustnega ravnanja.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan v roku 15. dni od prejema te sodbe toženi stranki povrniti 215.000,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. septembra 2003 dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 10,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. julija 1998 dalje do plačila. Razsodilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 290.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Tožnik sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se prvega naroka za glavno obravnavo ni udeležil iz opravičenih razlogov. Svojo odsotnost je dokumentiral, vabila pa ni prejel osebno, temveč je o tem izvedel šele preko svoje pooblaščenke, pred tem pa se je že pogovarjal s poslovnimi partnerji v tujini o svojem obisku. Po njegovem mnenju bi zato sodišče obravnavo moralo preložiti. Ob svojem zaslišanju bi tožnik lahko pojasnil vse okoliščine, ki izhajajo iz tožbe in pripravljalne vloge z dne 25.2.2002 - kakšen je bil dogovor med pravdnima strankama oziroma družbo U. d.o.o. in pravno prednico tožene stranke, zakaj je bila sklenjena pogodba o zastavi nepremičnine, okoliščine ob podpisu te pogodbe, kdaj in zakaj je družba U. d.o.o. imela likvidnostne težave, kaj je ponujal toženi stranki, da bi trenutne likvidnostne težave odpravili. Sodišče napačno zaključuje, da ni navedel, o čem naj bi pričali priči T.K. in I.Ž. in da dejstvo, da naj bi bili ti dve priči podpisnici pogodbe, za presojo v zadevi ni relevantno. Priči bi na primer povedali, kako je z vnovčitvijo akceptnih nalogov, če gre za stranko, ki je v najvišjem bonitetnem razredu. Tožnik predlaga nov dokaz, in sicer posnetek telefonskega razgovora med tožnikom in gospo K., zaposleno pri toženi stranki, iz katerega izhaja, da se je tožena stranka zavedala, kakšne posledice bi nastale, če bi banka vnovčila akceptne naloge. Ker je kaseto s telefonskim pogovorom po naključju našel šele po prvem naroku za glavno obravnavo, predlaga, da se ga dovoli kot nov dokaz. Nadalje pritožnik navaja, da je bistvo pogodbene odškodninske odgovornosti, da le-ta nastane zaradi kršitev pogodbe, pri čemer ni pogoj, da bi kršitev pogodbe predstavljala nedopustno ravnanje. Bistvo je, da zar adi kršitve dogovorjenega nasprotni stranki nastane škoda. Tudi iz 269. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) izhaja, da se za povrnitev pogodbene škode smiselno uporabljajo določbe ZOR o povrnitvi izvenpogodbene škode. V nobeni pogodbi res ni bil določen vrstni red, ki bi mu morala slediti tožena stranka pri poplačilu obveznosti iz zavarovanja, vendar pa bi tožena stranka za poplačilo svojih terjatev prav gotovo morala izbrati tak način zavarovanja, da bi družbi U. d.o.o. še vedno omogočil nadaljnje poslovanje. Vnovčenje akceptnih nalogov bi moral biti skrajni ukrep, ki bi se ga tožena stranka lahko poslužila le v primeru, če ne bi imela drugega zavarovanja. Pri tem je pomembno, da je zastavljena nepremičnina zavarovani znesek presegala za 2 do 3-krat. Že v tožbi in pripravljalni vlogi je tožnik pojasnil, da je škoda nastala tudi njemu osebno. Od blokade žiro računa družbe si tožnik ne more več izplačevati plače niti prispevkov iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne more si izplačevati dobička, razvrednoten pa je tudi njegov poslovni delež v družbi U. d.o.o..

V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba vročena toženki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da je tožena stranka s svojim ravnanjem, to je s kršitvijo dogovorjenih obveznosti, povzročila propad družbe U. d.o.o., katere ustanovitelj je bil, in mu s tem povzročila škodo, ki se kaže v njegovem osebnem zelo slabem finančnem stanju. S tožbo v tem pravdnem postopku zato zahteva povrnitev le-te.

Pogodbena odškodninska odgovornost nastane zaradi kršitve pogodbe, torej že obstoječega pravnega (oziroma pravnoposlovnega) razmerja med upnikom in dolžnikom. Upnik v poslovnem razmerju je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Če dolžnik (pogodbenik) ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik (sopogodbenik) upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki jo je zaradi tega utrpel. Ob tem ZOR ne ureja različna merila odškodninskega prava, kot zatrjuje pritožnik, temveč ravno obratno: ZOR določa enotna merila tako za pogodbene kot tudi za nepogodbene odškodninske obveznosti. Po določbi 269. člena ZOR pridejo različna merila odškodninskega prava v poštev le v primeru, kadar pogodbena odškodninska odgovornost zahteva posebno ureditev. In ker glede elementov oziroma predpostavk odškodninske odgovornosti ZOR ne določa nobene specialne ureditve, tudi za pogodbene obveznosti med drugim velja, da mora škoda izvirati iz nedopustnega ravnanja.

Po navedbah tožnika je tožena stranka (pred njo pa njena pravna prednica) z družbo U. d.o.o. sklepala pogodbe o kratkoročnih posojilih, potem ko je navedena družba prišla v likvidnostne težave in posojil ni več redno odplačevala, pa je izkoristila (realizirala) eno izmed zavarovanj njene terjatve, tako da je vnovčila akceptne naloge gospodarske družbe in s tem povzročila njen oziroma tudi tožnikov ekonomski propad. Tožnik tudi v pritožbi vztraja na tem, da bi morala tožena stranka v skladu z ustnimi dogovori med pravdnima strankama za poplačilo svoje terjatve najprej zoper tožnika vložiti hipotekarno tožbo, torej izkoristiti zastavno pravico na tožnikovi nepremičnini, akceptne naloge pa uporabiti le v skrajnem primeru, če in ko bi bilo poplačilo na podlagi ostalih zavarovanj njene terjatve neuspešno. Pritožbeno sodišče se z navedenimi (pri)tožbenimi izvajanji tožnika ne strinja. Tožnik ni z ničemer dokazal, da se je tožena stranka kakorkoli izjemoma zavezala v primeru tožnikovega neodplačevanja kratkoročnih posojil svojo terjatev poplačati preko zavarovanj po kakšnem vrstnem redu le-teh. Tudi zakon ne določa, da bi imela zastavna pravica na nepremičnini prednost pred akceptnim nalogom v smislu realizacije obeh. Banka je s svojim ravnanjem očitno le hitreje, zagotovo pa ne na nedopusten način, prišla do poplačila svoje terjatve. Tožnik se je po prepričanju pritožbenega sodišča moral in mogel zavedati nevarnosti, ki se ji je izpostavljal s sklenitvijo kratkoročnih bančnih posojil in predvsem s sklenitvijo zavarovanj bančne terjatve iz naslova vračila le-teh. Z izročitvijo akceptnih nalogov je tožnik tako rekoč privolil v nastalo škodo. Kot vsak dolžnik, je imel namreč možnost, da akceptnih nalogov toženi stranki sploh ne izroči. Prav z njihovo izročitvijo pa je pristal na to, da jih tožena stranka le pod enim pogojem - če njegova družba ne bo izpolnjevala obveznosti iz pogodb o kratkoročnih posojilih - tudi vnovči. Pogoja glede vrstnega reda realizacije različnih zavarovanj pravdni stranki nista zapisali.

Pritožbeno sodišče se torej v celoti strinja z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi tožena stranka v obravnavanem primeru ravnala nedopustno in da bi bila zato odgovorna za zatrjevano nastalo škodo. Dokazi s tožnikovim zaslišanjem, z zaslišanjem nekaterih prič in vsebina telefonskega razgovora, ki ga tožnik prvič omenja v pritožbi, omenjene odločitve zaradi zgoraj navedenih (načelnih) razlogov ne bi v ničemer omajali. Zato tudi ni mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka, ker na sicer dokumentirano tožnikovo prošnjo ni preložilo prvega naroka za glavno obravnavo. Njegova pooblaščenka je bila na omenjeni narok pravilno vabljena, njegovo zaslišanje pa, kot je bilo obrazloženo, ni bilo potrebno.

Iz navedenih razlogov in ker tudi ni ugotovilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Zaradi neuspeha pritožbe mora tožnik sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Hkrati mora toženi stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, odmerilo pa jih je v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST). V končni višini 215.000,00 SIT so vsebovani stroški za sestavo odgovora na pritožbo v višini 1250 točk ali 137.500,00 SIT (1. točka tar. št. 21 OT), 20% DDV (27.500,00 SIT) ter sodna taksa za odgovor na pritožbo v višini 50.000,00 SIT (2. točka tar. št. 1 ZST). Ker je tožena stranka v odgovoru na pritožbo poleg odvetniških stroškov in stroškov sodne takse posebej zahtevala tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti, ji je pritožbeno sodišče za primer zamude priznalo tudi te.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 60/2001
• VSL sodba I Cpg 1232/98
• VSL sklep I Cp 1920/2000