<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 1459/2003

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2003:I.CP.1459.2003
Evidenčna številka:VSL48130
Datum odločbe:05.11.2003
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:določitev preživnine za otroka

Jedro

Po določbi 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, katero je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, določi sodišče višino prispevka za preživljanje otrok v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Otrokove potrebe so tako uzakonjene kot nedoločen pravni standard, katerega je potrebno ocenjevati v vsakem konkretnem primeru posebej ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin. Pomenijo nepokrito potrebo po denarnem znesku staršev kot preživljalskih zavezancev, ki je namenjen zadovoljevanje otrokovih življenjskih potreb. Za ugotovitev te nepokrite potrebe pa je potrebna celovita presoja vseh v poštev prihajajočih okoliščin, med katere nedvomno spadajo tudi eventuelni lastni dohodki otrok, ki zmanjšujejo potrebo po prispevku staršev. Zakonsko opredeljene potrebe otrok so torej tudi matematična razlika med oceno vseh stroškov preživljanja otroka in eventuelnimi prihodki, ki jih ima otrok oz. ki so namenjeni za kritje otrokovih stroškov. Če torej otrok tudi s svojimi prihodki prispeva k zadovoljevanju svojih potreb, je potrebno tudi to okoliščino upoštevati in sorazmerno zmanjšati prispevek staršev.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da mora tožeča stranka v primeru zamude s plačilom preživninskih zneskov določenih v sodbi sodišča prve stopnje toženima strankama plačati tudi zakonite zamudne obresti od dneva zamude do plačila, pod izvršbo.

V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sami nosita stroške v zvezi s pritožbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in znižalo preživnino za toženki, določeno s sodno poravnavo Okrajnega sodišča v L., z dne 27.3.2001, in sicer glede prvotoženke za znesek 18.252,00 SIT in glede drugotoženke za znesek 13.502,00 SIT. Višji oz. drugačni tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, o stroških postopka pa odločilo tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti navedeni sodbi, kolikor je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, se pritožujeta toženki. Predlagata, da se pritožbi v celoti ugodi in sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter naloži tožeči stranki v plačilo celotne stroške pravdnega postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnej do plačila, pod izvršbo. Uveljavljata vse pritožbene razloge. Poudarjata, da je bil na podlagi poravnave tožnik dolžan plačevati preživnino v primeru zamude preživninskih obrokov tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega obroka dalje do plačila, medtem, ko te obveznosti izpodbijana sodba ne vsebuje. V tem delu se torej sodba ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev je zagrešena tudi s tem, ker je sodišče štelo, da so se pridobitne sposobnosti toženk spremenile. Sodišče ni upoštevalo niti ocenilo pričevanja obeh toženih strank, ki sta izpovedali, koliko denarja sta dejansko prejeli. Več mladih, ki nimajo statusa rednega oz. izrednega študenta, se poslužuje napotnic tistega, ki takšen status ima. Tudi sicer teh zneskov sodišče ne more upoštevati pri odmeri preživnine oz. njenem znižanju, saj ne gre za sredstva, ki bi jih bilo potrebno kakorkoli upoštevati na strani starša, ki je dolžan preživljati ali otrok, ki jih preživlja. Celo določila Zakona o dohodnini določajo, da se znesek olajšave ne zmanjša za družinskega člana, ki ga je potrebno vzdrževati poleg drugega tudi za občasno opravljanje dela učencev in študentov preko študentskih ali mladinskih organizacij, ki opravljajo dejavnost posredovanja dela na podlagi pogodbe o koncesiji. Tako celo država, ki zelo dosledno obračunava in pobira dohodnino, meni, da se z zaslužkom preko študentskih servisov ne zmanjšuje obveznost staršev za preživljanje otrok, ki se redno šolajo. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je svojo odločitev oprlo zgolj na to, da so spremenjene okoliščine v smislu občasnega dela preko študentskega servisa tiste, ki narekujejo znižanje preživnine za obe toženki.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena v obsegu, kot izhaja iz izreka te pritožbene odločbe, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Pritožnica utemeljeno opozarja, da je na podlagi sodne poravnave Okrajnega sodišča v L. z dne 27.3.2001, opr.štev.: III P bilo med pravdnimi strankami dogovorjeno, da je tožnik dolžan plačati tudi zakonite zamudne obresti v primeru, če zamudi s plačili preživninskih obrokov. Izpodbijana sodba, ki nadomešča navedeni prejšnji izvršilni naslov za preživnino toženk, zakonitih zamudnih obresti ne vsebuje. Zato sta toženki brez ustrezne podlage materialnopravno nepravilno prikrajšani za zamudne obresti, določene v prejšnjem izvršilnem naslovu. Te toženkama pripadajo v primeru tožnikove zamude po zakonu (člen 378/1 Obligacijskega zakonika), morajo pa biti vsebovane v izvršilnem naslovu, da je mogoča njihova prisilna izterjava v morebiti potrebnem izvršilnem postopku. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava v tem delu, je moralo pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo pa spremeniti tako, da je prisodilo zakonite zamudne obresti za primer, če bo tožnik zamujal s plačili spremenjenih preživninskih obrokov (4. točka 358. člena ZPP).

Pritožba pa zmotno meni, da prihodkov preživninskih upravičenk ni mogoče upoštevati pri odločanju o preživnini. Po določbi 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, katero je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, določi sodišče višino prispevka za preživljanje otrok v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Otrokove potrebe so tako uzakonjene kot nedoločen pravni standard, katerega je potrebno ocenjevati v vsakem konkretnem primeru posebej ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin. Pomenijo nepokrito potrebo po denarnem znesku staršev kot preživljalskih zavezancev, ki je namenjen zadovoljevanje otrokovih življenjskih potreb. Za ugotovitev te nepokrite potrebe pa je potrebna celovita presoja vseh v poštev prihajajočih okoliščin, med katere nedvomno spadajo tudi eventuelni lastni dohodki otrok, ki zmanjšujejo potrebo po prispevku staršev. Zakonsko opredeljene potrebe otrok so torej tudi matematična razlika med oceno vseh stroškov preživljanja otroka in eventuelnimi prihodki, ki jih ima otrok oz. ki so namenjeni za kritje otrokovih stroškov. Če torej otrok tudi s svojimi prihodki prispeva k zadovoljevanju svojih potreb, je potrebno tudi to okoliščino upoštevati in sorazmerno zmanjšati prispevek staršev. Ker se pritožnici sklicujeta tudi na določbe Zakona o dohodnini, pa jima je potrebno pojasniti, da navedeni zakon ni podlaga za določitev preživnine, temveč je to zgoraj navedeno zakonsko določilo.

V konkretnem primeru je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da sta toženki ves čas spornega obdobja prejemali oz. prejemata lastne redne dohodke na podlagi honorarnega dela. Sodišče prve stopnje je prihodke toženk, ki predstavljajo spremenjeno okoliščino, ob povedanem upravičeno odštelo od ocenjenih stroškov preživljanja toženk. Samo višino teh dohodkov toženk pa je ugotovilo na podlagi listinskih dokazov - pregledov zaslužkov toženk družbe R. d.o.o., L. Gre za objektivne dokaze, katerim je sodišče prve stopnje upravičeno dalo prednost pred subjektivnima dokazoma - drugačnima izpovedbama obeh toženk o višini teh njunih dohodkov. Trditve, da naj bi toženki del na njun račun prejetih plačil za opravljeno honorarno delo morali odstopiti nekomu drugemu, pa celo predstavljajo v pritožbi prvič zatrjevana dejstva in zato pritožbeno sodišče teh trditev upoštevaje določbo 1. odstavka 337. člena ZPP ni moglo upoštevati že samo iz tega razloga (tudi ne upoštevaje pri tem, da te trditve niti niso podkrepljene z nobenimi dokazi). Po navedeni procesni določbi sme namreč pritožnik navajati nova dejstva le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje; pritožnici pa niti ne pojasnjujeta, zakaj teh trditev nista mogli navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ob povedanem pritožbeno sodišče tudi sicer nima nobenih pomislekov v ta del izpodbijane dokazne ocene.

Izpodbijana sodba torej o preostalem delu temelji na popolni in pravilni ugotovitvi pravno odločilnih dejstev in je pravilna tudi v materialnopravnem pogledu. V pritožbi očitane bistvene kršitve tudi niso izkazane, uradni preizkus pa tudi ni pokazal na kakšne druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo v preostalem izpodbijanem delu pravilno sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker sta toženki uspeli le v sorazmerno majhnem delu (le glede zamudnih obresti), s tem delom pa tudi niso nastali posebni stroški, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške v zvezi s pritožbo nosita sami (člen 154/3 ZPP).

 


Zveza:

ZZZDR člen 79, 79.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMjgyMA==