VSL sodba I Cp 1774/2002

Jedro

Določba 184. člena ZOR, ki odškodninsko odgovornost komunalnega podjetja navezuje na opustitev dolžnega ravnanja (v konkretnem primeru: čiščenje snega in posipanje pločnikov), pešca ne odvezuje skrbnega ravnanja (v konkretnem primeru: skrben korak in ustrezna obutev). Vzroke za škodni dogodek je zato mogoče vrednostno pripisati obema stranema.

 

Izrek

Pritožbi drugo in tretjetožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper njiju zavrne.

Pritožbi prvotožene stranke se delno ugodi ter se izpodbijana sodba spremeni tako, da je na strani prvotožene stranke podana 60 % odškodninska odgovornost.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je podana nerazdelna odškodninska odgovornost toženih strank v višini 80 %. Odločitev o stroških je pridržalo za končno sodbo. Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožujeta drugo in tretjetožena stranka. Sodišču predlagata, naj sodbo spremeni tako, da zahtevek zoper njiju zavrne, sicer pa naj sodbo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da sodba gradi izključno na enem stavku izpovedbe Z.K., ki ni "logičen na njegovo preostalo izpovedbo." Sodišče naj pri iskanju odgovora na vprašanje, kdo je bil dolžan kontrolirati in dodatno sipati mestne ulice, ni sledilo izpovedbam ostalih prič, ki so za pojasnitev dela med K. in T. veliko bolj poklicane kot Z.K., ki je bil v kritičnem času le strojnik. Sploh pa Z.K. ni bil zaposlen pri T. in mu je lahko dodatno posipavanje odredil le nadrejeni iz K. Pritožba se vnovič sklicuje na 610. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR ter zavrača svojo pasivno legitimacijo. Ne glede na to pa toženi stranki ni mogoče očitati opustitve dodatnega posipavanja v popoldanskem času. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pa se zoper sodbo pritožuje tudi prvotožena stranka. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj stopnjo odgovornosti tožene stranke zniža na največ 30 %. Po mnenju pritožbe si je sodišče preširoko razlagalo 5. člen Odloka o ureditvi zimske službe v naseljih v občini N. (v nadaljevanju: Odlok). Z organiziranjem stalnega dežurstva namreč ni mišljeno, da bi tožena stranka neprestano kontrolirala prav vsako ulico ob vsakem času, saj je to objektivno nemogoče. Organiziranja dežurstva tudi ni mogoče enačiti z dolžnostjo kontroliranja stalnega neposrednega nastanka poledice. V izvedenem postopku nikjer ni izkazano, da prva tožena stranka ali ostale tožene stranke niso imele organiziranega stalnega dežurstva in da ga niso izvajale, pri čemer je bistvena razlika med dolžnostjo organizacije stalnega dežurstva, ki jo zahteva Odlok in med dolžnostjo dodatnega neposrednega kontroliranja konkretne ulice v popoldankem ali večernem času, kot jo zahteva izpodbijana sodba. Določba 7. točke 5. odstavka Odloka pa se nanaša zgolj na posipavanje cest, ne pa tudi pešpoti. Pritožba navaja, da je iz Odloka mogoče jasno zaključiti, da je osnovna in ključna dolžnost izvajalcev - toženih strank, da pravočasno in po določenem zaporedju pristopijo k odstranjevanju snega in posipavanju proti poledici. V skladu s 184. členom ZOR bi bila odgovornost podana, če v kritičnem času ne bi opravili svojih obveznosti po Odloku oziroma bi jih opravljali neredno. V izvedenem postopku pa je bilo izkazano, da so delavci pred škodnim dogodkom tri krat čistili pot (sobota, nedelja, ponedeljek). Pritožba pa podredno napada tudi razmejitev deležev odgovornosti. Tožnik je domačin, ki so mu bile razmere znane, ter bi bilo od njega, kot od vsakega povprečnega pešca, pričakovati, da bo ravnal s povečano previdnostjo ter pazil, kam in kako stopi. Izvedeni dokazi kažejo, da so bili v času padca tam tudi drugi pešci, pa se jim ni nič zgodilo. Po mnenju pritožbe gre za naključje, ki se je primerilo njemu. Pritožba drugo in tretjetožene stranke je v celoti, pritožba prvotožene stranke pa delno utemeljena. Ugovor pasivne legitimacije s strani drugo in tretjetožene stranke je v celoti utemeljen. Drugotožena stranka je bila podizvajalec prvotožene stranke. Njeno dolžnostno ravnanje izhaja torej iz pogodbenega razmerja med njo in prvotoženo stranko. Pogodbeno razmerje je zasebnopravno in ne javnopravno razmerje, zato dolžnostno ravnanje lahko velja le proti sopogodbenici, ne pa erga omnes. Učinek erga omnes dolžnostnega ravnanja, lahko določenemu subjektu nalaga le splošni pravni akt javnega prava. Tak akt je občinski Odlok, ki pa zavezuje le prvotoženo stranko. Sankcija za morebitno kršitev notranjega, pogodbenega prava, pa je predmet njunega regresnega razmerja. Iz tega razloga ni podana pasivna legitimacija drugotožene stranke, ker pa je obveznost tretjetožene stranke akcesorna, pa ni podana niti njena pasivna legitimacija. Zaradi napačne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša nanju, spremenilo tako, da je zahtevek zoper drugo in tretjetoženo stranko zavrnilo (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Glede primarnega pritožbenega stališča prvotožene stranke, je treba poudariti, da so ugotovitve sodišča prve stopnje pravilne. Pravilno je namreč materialnopravno stališče, da bi bila tožena stranka dolžna tudi v popoldanskem času poskrbeti za ustrezno posipanje. To velja še posebej zato, ker je šlo po ugotovitvah sodišča prve stopnje, za razmeroma prometno ulico. Ob stanju, ki je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku: to je, da je bila ulica okovana v led, ker je zaradi izmeničnega segrevanja in ohlajanja, stajan sneg zmrzoval, bi bilo posipavanje in dežurstvo na prometni mestni ulici tudi v popoldanskem času v skladu s standardom skrbnega profesionalnega ravnanja (2. odstavek 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Glede deleža tožnikove soodgovornosti pa ima pritožba prav. Določba 184. člena ZOR namreč tožnika ne odvezuje skrbnega ravnanja (ustrezna obutev in previden korak). Poledica je naraven pojav, katerega lastnosti so vsakemu povprečnemu človeku znane. Tožnik sam je izpovedal, da je bila ulica okovana v led. Takšno naravno stanje pa vsakemu povprečno skrbnemu človeku nalaga previdno hojo, še posebej, če obutev ni najbolj ustrezna zimskim razmeram. Iz ugotovljenega dejanskega stanja tudi ne izhaja, da bi na dan škodnega dogodka prišlo do množičnih poškodb, kar kaže na relativno moč vzroka, ki ga je mogoče vrednostno pripisati prvotoženi stranki. Vzrok na njeni strani je nujen, ne pa tudi zadosten pogoj za obravnavano škodno posledico. Razmejitve pravno relevantnih vzrokov na strani prvotožene stranke in tožnika pa ni mogoče določiti po merilih naravne vzročnostni, marveč je odločilnega pomena pravna, torej vrednostna vzročnost. Odločilno vlogo pri tem igra soočenje skrbnosti, ki jo pravni red nalaga tožniku na eni in toženi stranki na drugi strani. Tako tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vrednostni prispevek tožene stranke večji od tožnikovega. Vendar pa je po stališču pritožbenega sodišča gornjim merilom ustrezajoče razmerje 60% odgovornost na strani tožene stranke in 40 % odgovornost na strani tožnika. V skladu s 4. točko 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju izpodbijano vmesno sodbo glede prvotožene stranke spremenilo v skladu z navedenim razmerjem.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 842/2004
• VSK sklep I Cp 445/2004
• VSL sodba II Cp 131/99