VSL sodba I Cp 1926/2002

Jedro

V disciplinskem postopku, ki mu sledi izključitev člana lovske družine, morajo biti upoštevana tako avtonomna pravna pravila kot minimalna procesna jamstva sklenjenega pravnega postopka. Mednje sodi tudi obrazloženost odločbe disciplinskega organa. V nasprotnem primeru namreč (proti) pravnost omejitve ustavne pravice do združevanja ni preverljiva.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ter razveljavilo (odpravilo) sklep Lovske družine L. z dne 28.11.1998, s katerim je bila potrjena odločba disciplinske komisije, in odločbo disciplinske komisije z dne 4.10.1998. Toženi stranki je obenem naložilo plačilo stroškov v znesku 20.400,00 SIT.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek zavrne, sicer pa naj jo vsaj razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma navaja, da naj bi sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnica je namreč zahtevala odpravo odločb, sodišče pa jih je razveljavilo in obenem tudi odpravilo. Tako naj bi bila podana tudi bistvena kršitev postopka, saj naj bi bilo podano v izreku notranje nasprotje. Sodišče ni v dokazni sklep povzelo specifikacije listinske dokumentacije, ki naj bi jo vpogledalo in tako tudi iz sodbe ni jasno, katero listinsko dokumentacijo je sodišče vzelo za podlago svoje odločitve. Nepravilna in protispisna naj bi bila tudi ugotovitev sodišča, da naj bi občina L. toženi stranki dne 12.10.1998 nakazala znesek 145.000,00 SIT. Iz dopisa je namreč razvidno, da je sredstva občina nakazala "na osnovi dopisa tožene stranke z dne 12.10.1998". Sodba si prihaja v nasprotje tudi s tem, ko po eni strani ugotavlja neobrazloženost disciplinskih odločb, po drugi strani pa se spušča v vsebinsko plat disciplinske zadeve. Nadalje pritožba sodišču očita, da ugotavlja obstoj kršitev pravil disciplinskega postopka pri toženi stranki, vendar ne opredeli, kakšne narave naj bi bile kršitve in kakšne posledice so določene v procesnih in materialnih predpisih. Dalje ne ugotavlja, ali so te kršitve sploh vplivale na pravilnost odločitve. Očitek, da disciplinska komisija ni odločila o izločitvi predsednika M.K., ni utemeljen, saj pritožnica ni navedla nobenih izločitvenih razlogov. Neutemeljen in protispisen naj bi bil tudi zaključek, da iz odločbe ne izhaja, v čem je tožnica storila navedeno kršitev. Pritožba dalje navaja, da sodišče, ko pritožbenemu aktu disciplinskega postopka očita neobrazloženost, ne upošteva specifičnosti položaja. O pritožbi namreč odloča občni zbor, kjer se ne pretresajo razlogi kot npr. pri pritožbenem odločanju na sodišču, marveč se glasuje z večino glasov. Poleg tega pa tudi ni določena sankcija za kršitev procesnega pravila iz 27. člena Pravilnika o disciplinskem postopku. Še vedno pa pritožba vztraja tudi pri stališču, da bi morala tožnica postaviti reintegracijski - dajatveni zahtevek. Vendar pa v isti sapi pritožba pravi, da ga tožnica res ni dolžna postaviti, je pa to nedvomno v njenem pravnem interesu.

Pritožba ni utemeljena.

Izključitev člana lovskega društva je omejitev pravice do združevanja. Predmet sodnega preizkusa v obravnavani zadevi je zato, ali je bila tožnica protipravno omejena v tej svoji ustavni pravici (2. odstavek 42. člena Ustave RS - URS).

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki smiselno dajejo pritrdilen odgovor na gornje vprašanje. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo dvoje. Prvič, da je bil diciplinski postopek izveden v nasprotju s Pravilnikom o disciplinskem postopku Lovske družine L. ter temeljnimi garancijami slehernega pravnega postopka. In drugič, da ni bilo podane niti dejanske podlage za samo izključitev. To pa obenem že pomeni, da je akt disciplinskega organa tožene stranke protipraven ter da s tem ni podane pravne podlage za omejitev tožničine ustavne pravice. Takšen položaj pa nujno narekuje ugoditev tožbenemu zahtevku v obravnavani zadevi. V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče zato le še odgovorilo na odločilne pritožbene navedbe (1. odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Pritožba nima prav, ko sodišču očita prekoračitev tožbenega zahtevka. Tožnica je zahtevala odpravo obeh aktov, izdanih v disciplinskem postopku, sodišče prve stopnje pa s svojo odločitvijo ni storilo prav ničesar več. Podano ni niti notranje nasprotje. Odprava odločbe zajema tudi razveljavitev, zatorej je vsebina konkretnega in posamičnega pravnega pravila v izpodbijanem izreku jasna: oba akta tožene stranke sta odpravljena; položaj je torej takšen, kakor da ju nikoli ne bi bilo. To je navsezadnje v razlogih izpodbijane sodbe pojasnilo tudi sodišče, ko pravi, da je s to sodno odločitvijo vzpostavljeno prejšnje stanje ter da je tožnica s tem članica lovske družine. S tem je obenem odgovorjeno tudi na vztrajanje tožene stranke pri tem, da bi morala tožica postaviti reintegracijski zahtevek.

S tem, ko sodišče prve stopnje ni posamično navedlo listin, ki jih je vpogledalo kot dokaz, ni storilo kršitve pravil pravdnega postopka. Ta je bil namreč transparenten, med listinami ni za nobeno od strank nikakršnga presenečenja, le-te sta obe strani poznali, ves čas postopka so bila obema stranema znana vsa dejstva in celotno procesno gradivo. Navsezadnje pa tožena stranka na glavni obravanavi, na kateri je bil sprejet dokazni sklep, formulaciji le-tega ni oporekala, kar pomeni, da se je z njo strinjala. Ne drži pa pritožbena navedba, da iz sodbe ni mogoče ugotoviti, katere listine je sodišče vzelo za podlago svoje odločitve. To so namreč listine, vsebovane v disciplinskem spisu ter dopis Občine L. z dne 16.4.1999.

Ravno slednja listina dokazuje, da je lovska družina prejela sredstva v višini 145.000,00 SIT, česar niti pritožba ne zanika. Pritožba pravzaprav sodišču očita le to, da je ta dopis napačno povzelo. To sicer drži, vendar je protispisnost podana v za zadevo nebistvenem delu, zaradi česar ni onemogočen preizkus izpodbijane sodbe. Za zadevo je namreč povsem nepomembno, ali je v dopisu zapisano, da je tožena stranka ta denar prejela 12.10.1998 ali pa, da je ta denar prejela na podlagi dopisa z dne 12.10.1998. V obeh primerih je namreč pravni zaključek enak: ni podane materialne škode, na katero se sklicuje disciplinska odločba in s tem pravne podlage za izključitev tožnice. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da nenakazilo tega zneska ne predstavlja avtomatično že tudi pravno priznane škode. Tako kot tudi izražanje tožničinega mnenja materialnopravno ne predstavlja kršitve iz predzadnje alinee 4. odstavka 23. člena Pravilnika Lovske družine L. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja, da v prvostopni disciplinski odločbi o tem ni ustreznega materialnopravnega sklepa, ki bi povezoval pravno normo in nesporno dejansko stanje.

Prav tako je za zadevo nepomembno, ali Pravilnik o disciplinskem postopku tožene stranke za kršitev pravila 33. člena v zvezi s 27. členom (obrazloženost pritožbene odločbe), določa sankcijo ali ne. Četudi je ne, je namreč takšna odločba protipravna, kar pomeni, da je omejitev tožničine ustavne pravice protipravna. Povedano se nanaša tudi na procesno okoliščino, da tožena stranka ni odločala o zahtevi za izločitev predsednika M.K. O takšni zahtevi je treba odločiti v slehernem pravnem postopku. To obrazložitev pa tožena stranka sedaj prvič podaja šele v pritožbi, kar seveda te kršitve ne more sanirati za nazaj. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, češ da je način odločanja pritožbenega organa v disciplinskem postopku specifičen. Četudi se glasuje, to pritožbenega organa tožene stranke ne odvezuje ravnanja v skladu s pravom (avtonomnim in javnim). V nasprotnem primeru so namreč odprta vrata arbitrarnemu odločanju o ustavno zagotovljeni pravici posameznika, kar je pravno nesprejemljivo. Čim pa pritožbeni organ odloča v skladu s pravom, je potrebno v odločbi navesti tudi ustrezne pravne in dejanske razloge, tako kot toženi stranki nalaga tudi njen lasten pravilnik. Šele na ta način je namreč (proti)pravnost same odločitve lahko preverljiva.

Iz navedenih razlgovo je pritožba, ki spodbija odločitev sodišča prve stopnje, neutemeljena. Ker ob tem niso podani tudi nobeni izmed razlogov, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo v celoti propadla, zato bo morala v skladu z merilom uspeha (154. člen ZPP) sama nositi svoje pritožbene stroške. Odločitev o tem je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cp 252/2011
• VSL sklep I Cp 182/05
• VSL sodba I Cp 510/2013