<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 1084/2004

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2004:I.CP.1084.2004
Evidenčna številka:VSL48136
Datum odločbe:15.06.2004
Področje:stvarno pravo
Institut:negatorna tožba - sklepčnost tožbenega zahtevka

Jedro

V obravnavani zadevi tožnici v tožbi zatrjujeta, da sta lastnici parcele št. 943 k.o. L. Zatrjujeta pa tudi, da toženka neutemeljeno posega v njuno lastninsko pravico na tej parceli s tem, da je nanjo naložila gradbeni material. Zato v tožbenem petitu zahtevata opustitev poseganj v njuno lastninsko pravico na sporni parceli, odstranitev gradbenega materiala in prepoved bodočih posegov v njuno lastninsko pravico na sporni parceli. Njun tožbeni zahtevek je sklepčen, saj bi v primeru, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da so dejstva v tožbi resnična, moralo tožbenemu zahtevku ugoditi.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic, po katerem bi morala toženka opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnic na nepremičnini parc. št. 943 - v naravi gospodarsko poslopje in travnik, vpisani v zemljiški knjigi pod vl. št. 1353 k.o. L., še posebej pa bi bila dolžna odstraniti z južnega dela parcele, ki meji z javno cesto, naložen gradbeni material (lesene palete, betonske stebre in skale) in se v bodoče vzdržati vsakega takega posega v lastninsko pravico tožnic na parceli št. 943. Odločilo je tudi, da sta tožnici dolžni nerazdelno povrniti toženki pravdne stroške v znesku 87.562,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2004 dalje do plačila.

Zoper to sodbo sta se iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov pritožili tožnici. Navajata, da sta v spis vložili zemljiškoknjižne izpiske in mapne kopije parcele št. 943 k.o. L. z dne 20.2.1959, 29.11.2000 in 13.2.2002, iz katerih izhaja, da sega katastrska parcela št. 943, ki je last tožnic, do javne poti parc. št. 3829/1. Vse omenjene listine so javne listine, podpisane in žigosane od pristojnega upravnega organa in potrjujejo resničnost vsebine, dokler ni dokazano nasprotno. Toženka je v spis vložila poleg mapne kopije z dne 23.4.2001 Geodetske uprave tudi skico - posnetek terena brez podpisa in žiga avtorja, za katero pa je v postopku trdila, da jo je izdelala firma G., d.o.o.. Posnetek terena, izdelan po naročilu toženke, pa ne predstavlja verodostojnega, v sodnem postopku upoštevnega dokaza. Razen tega se meja med parcelama skladno z določili Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (Ur.l. RS, št. 52/2000) določi z upravno odločbo, na podlagi elaborata geodetske storitve in ne z nekim posnetkom terena. Zato ta listina nima nobene dokazne vrednosti. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je samo na podlagi tega dokaza, brez izvedbe drugih dokazov, tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbenem zahtevku tudi ni upoštevalo določila 13. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali drug organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje. Tožnici sta prav zato, ker se je po vložitvi tožbe postavilo vprašanje meje med parcelama 942 in 943, last pravdnih strank, v zadnji pripravljalni vlogi predlagali izvedenca geometra, da bi sodišče o tem lahko odločilo kot o predhodnem vprašanju. Meja med parcelama pravdnih strank vse od sklenitve kupne pogodbe leta 1983 ni bila sporna, saj sta obe stranki vsaka svojo parcelo uporabljali do javne poti. Sodišče se do teh in drugih vprašanj, ki se nanašajo na posest in uživanje spornih parcel od sklenitve kupne pogodbe leta 1983 sploh ni spuščalo, niti ni zaslišalo strank. Zato je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in bistveno kršilo določila ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti predlagane dokaze strank in nato z izvedencem geometrom v sodnem postopku ugotoviti, ali je tožbeni zahtevek tožnic utemeljen. Po logiki, ki jo je zavzelo sodišče, noben zemljiškoknjižni lastnik ne bi bil upravičen do varstva, če ne bi imel hkrati s stopnjo natančnosti urejeno mejo svojega zemljišča. Glede na to, da je po podatkih zemljiškega katastra le 20% površine Republike Slovenije v tehničnem smislu v zemljiškem katastru zanesljive natančnosti, bi bilo varstvo lastnika v smislu 42. člena Zakona o temeljnjih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/80, ZTLR) dejansko neuresničljivo. Zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi z materialno pravnega vidika povsem napačna. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Stvarnopravni zakonik (Ur.l. RS, št. 87/2002, SPZ), ki ga je treba uporabiti v tej zadevi, v prvem odstavku 99. člena določa, da če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.

SPZ v 99. členu ureja tako imenovano opustitveno - negatorno tožbo. Takšno tožbo imata na razpolago lastnik ali domnevni lastnik stvari proti tretjemu, ki kakorkoli neutemeljeno posega v lastninsko pravico in ju s temi posegi vznemirja, če pri tem posegi ne gredo tako daleč, da bi bila stvar odvzeta. Za utemeljenost takšne tožbe mora torej tožnik trditi in dokazati, da je lastnik ali domnevni lastnik določene stvari in da toženec v to lastninsko pravico neutemeljeno posega in ga s tem vznemirja.

V obravnavani zadevi tožnici v tožbi zatrjujeta, da sta lastnici parcele št. 943 k.o. L. Zatrjujeta pa tudi, da toženka neutemeljeno posega v njuno lastninsko pravico na tej parceli s tem, da je nanjo naložila gradbeni material. Zato v tožbenem petitu zahtevata opustitev poseganj v njuno lastninsko pravico na sporni parceli, odstranitev gradbenega materiala in prepoved bodočih posegov v njuno lastninsko pravico na sporni parceli. Njun tožbeni zahtevek je sklepčen, saj bi v primeru, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da so dejstva v tožbi resnična, moralo tožbenemu zahtevku ugoditi. Iz dejstev, navedenih v tožbi, torej izhaja utemeljenost njunega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v razlogih sodbe zapisalo, da je tožbeni zahtevek nepravilno postavljen oziroma da so trditve tožnic pomanjkljive.

Toženka v odgovoru na tožbo in kasnejših vlogah zatrjuje, da ni posegla v lastninsko pravico tožnic, saj je gradbeni material naložen na njeni parceli št. 942 k.o. L. Trdi namreč, da parcela št. 943, last tožnic, meji z javno potjo parc. št. 3829/1 k.o. L., ki pa je v naravi opuščena. Zato njena parcela št. 942 sega tudi severno od v naravi obstoječe poti, vse do opuščene javne poti parc. št. 3829/1.

Glede na trditve obeh strank je očitno, da je v postopku postalo sporno vprašanje, katera od pravdnih strank je lastnica dela zemljišča, na katerem je toženka naložila gradbeni material. Tožnici v pritožbi utemeljeno navajata, da je to vprašanje predhodno vprašanje (13. člen ZPP), ki ga mora sodišče v obravnavani zadevi rešiti, saj je odločba sodišča odvisna od rešitve tega vprašanja. V dokaz svojih trditev sta obe stranki predlagali izvedbo določenih dokazov. Tožnici sta med drugim predložili načrt parcele (A4) in mapno kopijo iz leta 1959 (A6), ki sta javni listini, kot pravilno navajata tožnici v pritožbi, zato dokazujeta resničnost tistega, kar je v njih navedeno. Poleg tega sta predlagali tudi izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca geodetske stroke (list. št. 17 spisa). Nasprotno je toženka kot dokaz predložila posnetek terena, ki ni javna listina, tožnici pa sta v zvezi s tem posnetkom predlagali zaslišanje geometra, ki je opravil posnetek terena.

Sodišče prve stopnje glede na to, da je zmotno menilo, da tožnici nista ustrezno postavili tožbenega zahtevka, ni ugotavljalo, katera od pravdnih strank je lastnik dela zemljišča, na katerem je naložen gradbeni material. Dejansko stanje je tako ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnic ugodilo, na podlagi določbe 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, katera od pravdnih strank je lastnik dela zemljišča, na katerem je naložen gradbeni material. V ta namen bo moralo izvesti vse predlagane dokaze, ki so za odločitev v zadevi pomembni. Pri tem bo moralo izhajati iz tega, da je glede na to, da sta tožnici v postopku predložili javno listino, toženka tista, ki bo morala dokazati, da obstoječa pot v naravi ni tista pot, ki je razvidna iz načrta parcele, ki sta ga predložili tožnici. Na toženki je torej dokazno breme za z njene strani postavljene trditve, da je javna pot v naravi opuščena in da zato njena parcela sega tudi severno od v sedaj v naravi obstoječe poti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

 


Zveza:

SPZ člen 99, 99/1, 99, 99/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMjgwOA==