VSL sodba I Cp 711/2002

Jedro

V primeru iz določbe 16. člena ZSladR gre za poseben civilni delikt, ki kot pravno relevantno škodo določa le dejansko, to je navadno premoženjsko škodo, ne pa še izgubljenega dobička.

Če zakon ne določa posebej, je šteti, da je odgovornost povzročitelja škode obravnavati po pravilih, ki veljajo za krivdno odgovornost.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugoditvenem delu spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožnicama nerazdelno plačati znesek 940.160,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1999 do plačila in jima povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

Tožnici sta toženi stranki dolžni povrniti njene pravdne stroške v znesku 430.933,00 SIT v 15 dneh.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožnicama nerazdelno plača znesek 940.160,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1999 do plačila ter jima povrne njune pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zahtevane glavnice za čas od 12.3.1997 do 1.11.1999.

Zoper takšno sodbo se je v ugodilnem delu pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo tako spremeni, da zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče odgovornost tožene stranke zmotno presojalo po pravilih, ki veljajo za objektivno odgovornost, saj tožena stranke ne opravlja nevarne dejavnosti. Tožnici bi morali dokazati nastalo škodo in vzročno zvezo. Tožena stranka nadalje nasprotuje temu, da se je sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja oprlo na izvedensko mnenje, ki sta ga tožnici naročili pred pravdo in je bilo izdelano brez sodelovanja tožene stranke. Ocena škode temelji na analizah vode iz leta 1989, medtem ko tožnici uveljavljata odškodnino za čas od leta 1995 do leta 1997. Voda, ki je bila odvzeta v letu 1993, pa je bila odvzeta zunaj območja tožene stranke. Tožena stranka je v letih 1993 in 1994 bisveno spremenila svojo proizvodnjo, tako da se njene odpadne vode okolju prijaznejše. Neutemeljen je zaključek sodišča, da predstavlja delež škode, ki jo povzroča tožena stranka, še naprej 1/3 celotne škode, čeprav je hkrati ugotovilo, da je onesnaževanje zmanjšala. Tožena stranka vztraja še pri ugovoru zastaranja, katerega tek je pričel z nastankom škode, ne pa šele z izdelavo cenitve. Sodišče je od prisojenega zneska odškodnine zmotno priznalo obresti že od izdaje prve razveljavljene sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je glede na dejansko podlago tožbenega zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo, na pravilno uporabo katerega pazi sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) po uradni dolžnosti.

Tožnici sta navajali, da vsaka od njiju gospodari z enim od ribiških okolišev, ki obsegata del Save s pritoki, na območju katerega je tožena stranka eden od onesnaževalcev z odplakami. Kvaliteta vode se pod izlivom iz kanala čistilne naprave tožene stranke bistveno poslabša, kar vpliva na količino vodnega in ribjega življa. To tožnici dokazujeta z analizami vode, opravljenimi do leta 1990, ter zato od tožene stranke zahtevata plačilo odškodnine za eno tretjino izpada normalne naseljenosti rib, in sicer za obdobje let 1995, 1996 in 1997.

Elementi odškodninske obveznosti so pravno priznana škoda, škodni dogodek, vzročna zveza med njima in odgovornost za škodo (splošni civilni delikt). S 16. členom Zakona o sladkovodnem ribištvu (ZSladR, Ur. l. SRS, št. 25/76) je določeno, da odgovarja povzročitelj škode na ribah ali na ribolovni vodi ribiški organizaciji, ki upravlja ribolovno vodo, za dejansko škodo. Škoda na ribah se obračuna po predpisanem odškodninskem ceniku. Gre za specialen predpis, s katerim je urejen poseben civilni delikt, saj navedena določba podeljuje tožnicama aktivno legitimacijo mimo splošnih pravil odškodninskega prava (katerih sedes je v Zakonu o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), prav tako pa omejuje vrsto škode, za katero sta upravičeni do odškodnine. Po splošnih pravilih se kot pravno priznana obravnava vsa premoženjska škoda, torej tako navadna škoda kot izgubljeni dobiček (damnum emergens in lucrum cessans - prvi odstavek 189. člena ZOR), navedena določba ZSladR pa priznava le pravico do odškodnine za dejansko (v terminologiji ZOR "navadno") škodo. Glede na takšno ureditev oškodovanec ni upravičen do povračila škode, ki je posledica trajne obremenjenosti vodotoka z onesnaženjem, kot odškodnine za razliko med količino rib v zdravem biotopu in biotopu, ki je obremenjen z onesnaženjem, temveč le do odškodnine za škodo, ki je posledica posameznega izrednega dogodka, ki povzroči zmanjšanje oškodovančevega obstoječega premoženja. Takšno razlago potrjuje tudi vsebina 4. člena Odškodninskega cenika za povračilo škode na ribah (Ur. l. SRS, št. 17/80), na katerega napotuje ZSladR in s katerim je določeno, da se obravnava kot škoda v ribolovni vodi, škoda, povzročena s kakršnimi koli škodljivimi snovmi ali ravnanjem, ki povzroča popoln ali deln pogin vodnega življa ter s tem popolno ali delno uničenje prehrambene verige, ter se izračunava na podlagi površine uničenega vodotoka, naseljenosti rib po vrstah v kg na enoto površine, upoštevaje izpad naseljenosti rib triletnega prirastka in tržno ceno uničenih rib, k čemur se doda še 30 odstotkov za triletni izpad vodnega življa in vrednost iker, uničenih na drstišču.

Tožnici tako le z navajanjem, da tožena stranka v vodotok izliva odplake, in dokazovanjem onesnaženosti vode v nekem preteklem obdobju, nista navedli in dokazali konkretnega škodnega dogodka, ki bi imel za posledico nastanek pravno relevantne škode v smislu določbe 16. člena ZSladR. Zmotno je tudi izhodišče sodišča prve stopnje, da je odgovornost tožene stranke za škodo objektivna in mora zato ona dokazati, da škoda ne izvira iz njene dejavnosti. Tožnici nista konkretno opredelili okoliščin, zaradi katerih bi bilo mogoče dejavnost tožene stranke obravnavati kot nevarno (sklicevanje na to, da tožena stranka plačuje ekološko rento, za to ne zadošča), niti nista navedli, da tožena stranka glede na določbo tretjega odstavka 156. člena ZOR povzroča škodo, ki presega normalne meje. Zato je odgovornost tožene stranke mogoče obravnavati le po pravilih krivdne odgovornosti (prvi odstavek 154. člena ZOR), kar pa pomeni, da je dokazno breme glede vseh elementov odškodninske obveznosti razen krivde na njiju kot oškodovankah.

Sodišče druge stopnje je že zato na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, kot je razvidno iz izreka, ne da bi posebej odgovarjalo na pritožbene navedbe.

Sodišče druge stopnje je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo še o stroških vsega postopka. Tožena stranka je s pritožbo in s tem v pravdi v celoti uspela, zato sta ji tožnici na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžni povrniti za pravdo potrebne stroške. Tožena stranka je tako upravičena do povračila pravdnih stroškov v skupnem znesku 430.933,00 SIT, medtem ko zakonskih zamudnih obresti od stroškov ni zahtevala. Sodišče druge stopnje je nagrado odvetniku odmerilo po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 7/95, s spremembami in dopolnitvami) in sodne takse po Zakonu o sodnih taksah (ZST, Ur. l. SRS, št. 1/90, s spremembami in dopolnitvami), pri tem je upoštavalo vrednost točke v času odločanja o njihovem povračilu, in sicer odvetniške točke v višini 100,00 SIT, taksne pa v višini 19,00 SIT. Stroške tožene stranke tako predstavljajo nagrada odvetniku za sestavo odgovora na tožbo v višini 400 točk, nagrada za zastopanje na naroku dne 8.6.1999 v višini 100 točk, saj so se na njem obravanavala le procesna vprašanja, za zastopanje na vsakem od naslednjih narokov dne 10.9.1999 in 2.11.1999 po 200 točk in po 50 točk za porabljeni čas med zastopanjem ter po 20 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja, poleg tega pa skupaj še 3.800,00 SIT kilometrine. Tožena stranka je upravičena še do povračila nagrade odvetniku za obvestilo stranki v višini 10 točk, do nagrade za sestavo pritožbe zoper prvo sodbo z dne 2.11.1999 v višini 500 točk in drugega obvestila stranki v višini 10 točk, nagrade za sestavo prve pripravljalne vloge v novem sojenju v višini 250 točk, za zastopanje na prvem naroku dne 13.11.2001 v višini 300 točk in za zastopanje na naroku dne 18.1.2002 v višini 150 točk ter še v višini 10 točk za nadaljnje obvestilo stranki. Skupaj je tožena stranka do konca sojenja na prvi stopnji upravičena do povračila stroškov za nagrado odvetniku v višini 207.000,00 SIT, odvetnikovih izdatkov za stranko v višini 2 % od tega zneska in nadaljnih 19 % davka na dodano vrednost, kar skupaj znese 251.257,00 SIT. Tožena stranka je upravičena še do povračila stroškov za nagrado odvetniku za sestavo pritožbe zoper sodbo z dne 18.1.2002 v višini 375 točk in v višini 10 točk za obvestilo stranki, od njune vsote pa še do 2 % stroškov odvetnika za stranko in nadaljnjih 20 % davka na dodano vrednost, kar skupaj znaša 47.124,00 SIT. Nagrada za posvet odvetnika s stranko je zajeta že v vsakokratni nagradi za sestavo vloge, zato je sodišče toženi stranki ni priznalo še posebej. Tožena stranka je upravičena tudi do povračila stroškov za sodne takse, in sicer za odgovor na pritožbo in dvakrat za pritožbo, kar skupaj znaša 6300 točk oziroma 119.700,00 SIT, in stroškov prevodov v znesku 12.852,00 SIT.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1807/99
• VSL sodba I Cp 844/2000
• VSL sodba I Cpg 1056/99