<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 1219/2002

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2003:I.CP.1219.2002
Evidenčna številka:VSL47359
Datum odločbe:26.03.2003
Področje:pravo intelektualne lastnine - civilno procesno pravo
Institut:kršitev avtorske pravice - avtorski honorar - sposobnost biti stranka - zavrženje tožbe

Jedro

Iz trditvene in dokazne podlage ni mogoče povzeti ugotovitve, da je bila sklenjena avtorska pogodba. Takšna ugotovitev je protispisna in neobrazložena. Poleg tega avtorske pogodbe, ki naj bi bila sklenjena, ni v spisu. Opozoriti je zato treba na določbo 56. člena Zakona o avtorski pravici iz leta 1978.

Revizija zoper odločbe, izdane v postopkih zavarovanja, ni dovoljena.

 

Izrek

Pritožbama zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba v celoti razveljavi ter se zavrže tožba z dne 8.6.1995 v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko, sicer pa se zadeva (kolikor se nanaša na prvotoženo stranko) vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi s sodbo se pridrži za končno odločbo.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe zoper sklep.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženki nerazdelno dolžni tožnici plačati avtorski honorar za v tožbi navedena avtorska dela grafičnega designa za programa Adamo in Adama ter "Designed by Beti". Z delno sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta toženki kršili avtorske pravice tožnice s tem, da sta brez dovoljenja reproducirali tožničina avtorska dela, ki obsegajo modni design za programa Adamo in Adama. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni nerazdelno uničiti celotno zalogo svojih izdelkov s tožničinimi avtorskimi deli, pri čemer se v primeru zamude določijo penali v višini 500 DEM dnevno. Končno je zavrnilo še tožbeni zahtevek, da se toženima strankama prepoveduje vsaka priprava za nadaljnjo kršitev, samo kršenje in bodoče kršitve, in sicer vsaka reprodukcija in vsaka distribucija izdelkov, ki vsebuje avtorske pravice tožeče stranke.

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrglo revizijo tožeče stranke, vloženo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1194/2002, z dne 7.8.2002. S tem sklepom je bil potrjen sklep sodišča prve stopnje, opr. št. I P 1087/95, z dne 6.12.2001, s katerim je slednje ugodilo predlogu tožene stranke za zamenjavo predmeta zavarovanja in spremenilo začasno odredbo z dne 22.6.1998 tako, da je toženi stranki prepovedalo razpolaganje oziroma obremenitev nepremičnine, vpisane v z.k. vl. št. 1452, parc. št. 964, k.o. Č, dvorišče in poslovna stavba, kar v naravi predstavlja proizvodni obrat prve toženke.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, sklep pa izpodbija tožeča stranka.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilno delno sodbo (tč. 3 in 4 izreka). Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava (1. in 3. tč. 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, naj se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku po temelju ugodi tudi v izpodbijanem delu, podrejeno pa, da se sodba v tem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica meni, da je sodišče prve stopnje prezrlo določbe Zakona o avtorski pravici (Ur. l. SFRJ, št. 19/78, v nadaljevanju ZAP), ki se nanašajo na reprodukcijo in čas trajanja ter dejstvo kršitve avtorske pravice. Zmotno je stališče sodišča, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o avtorskem delu, ki daje toženi stranki pravico do neomejene reprodukcije. Sodišče tudi ni ugotovilo same kršitve avtorske pravice, kar pomeni, da po temelju ni rešilo zahtevka. Ne gre namreč le za plačilo avtorskega honorarja, temveč tudi za ugotovitev kršitve avtorske pravice in prepoved reprodukcije. Poseben problem predstavlja tudi modni design in razlikovanje med njim in grafičnim designom. V tožničin delokrog zanesljivo ni spadala ustvaritev blagovne znamke kot nadomestilo licenčnega programa Jockey. Tožnica je bila za izdelavo modnega designa za perilo, ki je nadomestilo program Jockey posebej naprošena in ji je bilo obljubljeno tudi dodatno oziroma posebno plačilo. Kot avtorici pa ji pripada ne le honorar, ampak tudi druge avtorske pravice. Brez njenega soglasja zato nihče ne bi smel izdelovati izdelkov, ki vsebujejo njeno avtorsko pravico.

Tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP izpodbija vmesno sodbo. Predlaga, da se sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v izpodbijanem delu zavrne. Meni, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica izključna avtorica designa za program Adamo in Adama. Pri tem sodišče namreč ni obrazložilo vseh odločilnih dejstev, na katera je oprlo to ugotovitev in zaradi katerih je zavrnilo izpovedbo E.B., ki je povedal, da je dejansko on oblikoval znak Adamo, iz katerega je nato nastal tudi znak Adama. S tem je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Slednjo vidi tožena stranka tudi v zvezi z ugotovitvijo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o izdelavi avtorskega dela grafičnega designa. V sodbi namreč ni navedeno na podlagi katerih dejstev je bilo to ugotovljeno. Takšna pogodba nikoli ni bila sklenjena, kar izhaja tudi iz navedb same tožnice. Takšna ugotovitev je protispisna oziroma sodišče zanjo ni navedlo dokazne podlage in dejstev, na podlagi katerih je ugotovilo, da naj bi bila pogodba sklenjena. Poleg tega je bila tožnica v okviru svojih rednih delovnih obveznosti zadolžena, naj skupaj z ostalimi iz skupine izpelje projekt Adamo in Adama. Iz tega razloga tudi ni bilo govora o kakšnem posebnem dogovoru med delodajalci in posameznimi člani te skupine, še manj pa je bila podpisana kakšna pogodba o avtorskem delu. Sodišče pa bi moralo zahtevek na izplačilo avtorskega honorarja zavrniti že zaradi zastaranja. Za takšen zahtevek namreč velja splošni petletni zastaralni rok, ki je do vložitve tožbe že davno potekel, saj gre za razmerje iz let 1984/85, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Že tedaj se je začel uporabljati grafični design iz tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija tudi sklep o zavrženju revizije. Meni, da je revizija dovoljena, saj je v konkretnem primeru podana pravna situacija, ko gre za pravnomočen sklep, ki ima svojo osnovo v sklepu iz leta 1998. Slednjega je sodišče nezakonito spremenilo, s čimer je kršilo določbe pravdnega in izvršilnega postopka. Veljati bi morali zakoni iz obdobja vložitve tožbe oziroma izdaje prvega pravnomočnega sklepa. Zato je sklicevanje sodišča na določbe 10. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter na določbe 384. člena ZPP brezpredmetno. Tožeča stranka še opozarja, da gre za pravnomočen sklep, zoper katerega je v vsakem primeru dovoljena revizija, saj gre za spor iz avtorske pravice. V njih pa je revizija vedno dovoljena.

Pritožbi zoper sodbo sta utemeljeni, pritožba zoper sklep pa ni utemeljena.

O pritožbah zoper sodbo:

Odločilna (in tudi v pritožbenem postopku sporna) ugotovitev sodišča prve stopnje je bila, da sta toženi stranki in tožnica sklenili avtorsko pogodbo, po kateri je tožnica izdelala grafični design za avtorska dela, iz tč. A in B izreka izpodbijane sodbe, prenesla materialno avtorsko pravico na toženi stranki, le ti pa sta se zavezali, da ji to delo plačata. Pritrditi je treba toženi stranki, da je takšna ugotovitev prvič protispisna in drugič povsem neobrazložena. Iz trditvene in dokazne podlage pravdnih strank takšne ugotovitve ni mogoče povzeti, pri čemer je pomembno tudi, da sodišče prve stopnje zanjo ni navedlo prav nobenega razloga oziroma nobenih dejstev, na katera je oprlo svojo ugotovitev. Toliko bolj je takšna ugotovitev nerazumljiva, ker avtorske pogodbe, za katero sodišče ugotavlja, da naj bi bila sklenjena, ni v spisu. Ob tem je treba opozoriti na določbe 56. člena ZAP, ki jih je glede na časovno vpetost pravnega razmerja med pravdnima strankama, potrebno upoštevati v konkretnem primeru. Že iz tega razloga je sodba tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, ki narekuje razveljavitev izpodbijane (tako vmesne kot delne) sodbe (354. člen ZPP). Poleg tega ima glede izreka pod tč. 4 prav tudi pritožba tožeče stranke, ko opozarja, da sodišče prve stopnje sicer ugotavlja tožničino avtorstvo grafičnega designa, zatem pa, čeprav je bila zatrjevana, same kršitve avtorske pravice sploh ni ugotavljalo. Tako ni navedlo prav nobenih razlogov za odločitev pod 4. tč. izreka izpodbijane sodbe (uničenje zalog, prepoved reprodukcije in distribucije izdelkov). Torej je tudi v tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo. Ker pa je ob preizkusu obstoja po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo tudi, da kot drugotožena stranka v sodbi nastopa subjekt, ki ne more biti pravdna stranka (11. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP), je tožbo v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko zavrglo, le v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. in 3. odstavek 354. člena ZPP). Iz vlog tožene strank z dne 9.2.2001 in 19.4.2001 izhaja, da je drugotožena stranka prenehala obstajati, saj je prišlo do pripojitve k prvotoženi stranki. Takšno stanje izhaja tudi iz vpogleda v sodni register. Druga toženka je bila namreč zaradi pripojitve k prvi toženki dne 30.12.1999 izbrisana iz sodnega registra in ne obstaja več. Njena pravna naslednica je prvotožena stranka kot prevzemna družba. Sodba se torej nanaša na pravno osebo, ki je prenehala obstajati, zaradi česar ne more biti stranka v tej pravdi (1. odstavek 76. člena ZPP). Ker tako ni bilo procesnih predpostavk za izdajo sodbe zoper njo, takšne pomanjkljivosti pa se glede na navedeno niti ne da odpraviti, je pritožbeno sodišče tožbo zoper drugotoženo stranko zavrglo (3. odstavek 354. člena v zvezi s 5. odstavkom 81. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju odločilnih dejanskih okoliščin glede temelja tožbenega zahtevka (še posebej v zvezi z avtorskim honorarjem) izhajati iz dejstva, da je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju ter da pisne avtorske pogodbe ni v spisu. Ponovno bo torej moralo v prvi vrsti preučiti vse pravne in dejanske okoliščine pri stvaritvi tožničinih avtorskih del ob upoštevanju določb ZAP, zlasti določb 21. in 56. člena ZAP ter (glede na navedbe tožene stranke) znova presoditi tudi ugovor zastaranja glede plačila avtorskega honorarja. Pri tem bo moralo za svoje odločilne dejanske ugotovitve navesti razloge ter utemeljiti pravne zaključke, do katerih bo prišlo, tako, da jih bo mogoče preizkusiti. Če bodo odločitve o posameznih delih tožbenega zahtevka morda različne, pa bo moralo za vsako od njih posebej navesti razloge.

O pritožbi zoper sklep:

Odločitev o zavrženju revizije je procesno in materialnopravno pravilna. Z revizijo napadeni sklep je sicer res postal pravnomočen, vendar gre za sklep, ki je bil, čeprav v okviru pravdnega postopka, izdan v postopku zavarovanja z začasno odredbo, torej po specialnih pravilih izvršilnega postopka. Tako je v 10. členu ZIZ izrecno določeno, da zoper odločbe, izdane v postopku izvršbe in zavarovanja revizija ni dovoljena, četudi je takšna odločba pravnomočna. Določbe pravdnega postopka pa se v izvršilnem postopku uporabljajo le, če v ZIZ (ali v dugem zakonu) ni določeno drugače. Zaradi navedenega ni mogoče uporabiti določb 384. člena v povezavi s 3. odstavkom 367. člena ZPP, saj v zadevi ni pomembno, da gre za pravnomočen sklep, niti da gre za spor iz avtorske pravice. Odločilno je, da gre za sklep, izdan v postopku (izvršbe in) zavarovanja, v katerem pa, kot rečeno, ni dovoljena revizija. Sodišče prve stopnje se tako ob njenem zavrženju pravilno sklicuje na določbe ZIZ. V zvezi s tem je umestno le še poudariti, da tudi, če bi bilo res, kar navaja pritožba, in sicer, da bi bilo treba uporabiti zakone, veljavne v času vložitve tožbe oziroma izdaje sklepa o začasni odredbi (ZPP iz leta 1977 - ZPP/77 in Zakon o izvršilnem postopku iz leta 1978 - ZIP), položaj ne bi bil v ničemer drugačen. ZIP in ZPP sta namreč obravnavani problem vsebinsko povsem enako urejala (glej 9. člen ZIP in 382. ter 400. člen ZPP/77). Glede na povedano in ker ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o zavrženju revizije (2. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitvi o stroških pritožbenega postopka temeljita na določbah 1. in 3. odstavka 165. člena ZPP. Ker je bila sodba razveljavljena, bo o stroških postopka v zvezi s pritožbama zoper sodbo odločeno s končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke zoper sklep pa posledično pomeni tudi zavrnitev zahteve za povrnitev v tej zvezi nastalih stroškov (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).

 


Zveza:

ZAP člen 21, 56, 21, 56. ZASP člen 80, 101, 80, 101. ZIZ člen 10, 10. ZPP člen 76, 76/1, 81, 81/5, 339, 339/2, 339/2-14, 354, 354/1, 354/3, 384, 76, 76/1, 81, 81/5, 339, 339/2, 339/2-14, 354, 354/1, 354/3, 384.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMjEyNw==