VSL sklep II Cp 1722/2003

Jedro

Zahtevke iz 167. člena ZASP je mogoče uveljavljati le pri izključnih pravicah iz ZASP, ne pa tudi pri drugih pravicah avtorja. Pravica avtorja, da usmerja uporabo dela in da dobi plačilo za uporabo dela, je izključno premoženjsko upravičenje avtorja. Med posamičnimi pravicami, ki zagotavljajo avtorjev nadzor nad temi vidiki avtorske pravice je tudi avtorska pravica v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del in pisanih del s področja književnosti (male pravice). S tem, ko se materialne avtorske pravice uveljavljajo kolektivno namreč ne izgubijo svoje izključnosti.

Pri odločanju o začasni odredbi po ZASP sodišče ne tehta škode, ki bi tožniku nastala, če začasna odredba ne bi bila izdana, in škode, ki bi tožencu nastala z izdajo začasne odredbe, če bi se ta med postopkom izkazala za neutemeljeno. Tehtanje interesov nosilca avtorske pravice in tistega, ki naj bi to pravico kršil, je že zakonodajalec postavil izrazito v korist prvega.

 

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločitev.

 

Obrazložitev

Tožeča stranka je s tožbo od sodišča zahtevala, naj toženi stranki prepove radiofuzno oddajanje že objavljenih glasbenih neodrskih del/razen tistih, pri katerih je preteklo več kot 70 let od smrti avtorja, če pri njih ne gre za priredbe ter del ljudske glasbe, če pri njih ne gre za priredbe/, da ne bo izvršbe in naj toženi stranki tudi naloži plačilo pravdnih stroškov. Obenem je predlagala tudi, naj sodišče izda začasno odredbo, s katero naj toženi stranki prepove radiofuzno oddajanje že objavljenih glasbenih neodrskih del/razen tistih, pri katerih je preteklo več kot 70 let od smrti avtorja, če pri njih ne gre za priredbe ter del ljudske glasbe, če pri njih ne gre za priredbe/ in naj odloči, da se toženi stranki v primeru kršitve izreče denarna kazen v višini 50.000,000.00 SIT.

Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Zoper sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi opozarja na stališče sodišča prve stopnje, ki je v obrazložitvi svoje odločitve zapisalo, da z izdajo začasne odredbe ne bi bil dosežen namen, za katerega bi bila začasna odredba izdana, ker bo tožeča stranka lahko zahtevala plačilo honorarjev tudi za čas, ko tožena stranka krši pravice avtorjev, česar pa v primeru prepovedi - če jo bo tožena stranka spoštovala - ne bo imela. Tožeča stranka poudarja, da ni res, da skuša z izdajo začasne odredbe doseči plačilo honorarja, ampak želi s prepovedjo uporabe preprečiti, da bi se avtorska dela uporabljala brez prenosa ustrezne pravice. Uporabnik pridobi pravico do uporabe malih avtorskih del s sklenitvijo pogodbe ali plačilom po splošni tarifi tožeče stranke. Tožeča stranka opozarja, da tožena stranka ni predložila nobenega dokazila o plačilu. Tožeča stranka opozarja, da sodišče tudi ni obrazložilo ocene, da terjatev tožeče stranke ogroža nevarnost, da sodbe ne bo mogoče izvršiti. Meni, da brez začasne prepovedi namen zavarovanja pri avtorskopravnih prepovednih zahtevkih ne more biti dosežen. Tožeča stranka ocenjuje, da je sodišče pri odločitvi o predlagani začasni odredbi v nasprotju z jasno ureditvijo 170. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah napačno poseglo v ureditev spornega razmerja na način, ki nasprotuje bistvu varstva avtorske pravice. Poudarja, da je glede na njeno trditev, da tožena stranka nima dovoljenja tožeče stranke za javno priobčevanje glasbenih neodrskih del in da s tem krši materialno pravico radiofuznega oddajanja, ki je izključna materialna avtorska pravica, in upoštevajoč, da tožena stranka ni dokazala, da je pravico pridobila, po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah pravilen le sklep, da je avtorska pravica kršena, s tem pa izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka zato predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, oziroma, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in je predlagala, naj višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka. Tožena stranka poudarja, da za izdajo začasne odredbe niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v prvem odstavku 170. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah. Meni, da je sodišče pravilno ocenilo, da bi z izdajo začasne odredbe avtorjem nastala nepopravljiva škoda, saj njihova avtorska dela med trajanjem pravde ne bi bila predvajana, zaradi česar tudi ne bi bili upravičeni do nadomestila za uporabo avtorskih del. Izdana začasna odredba bi tudi onemogočila delovanje tožene stranke, pri čemer je predvajanje programa tožene stranke v javnem interesu. Škoda, ki bi nastala toženi stranki z izdajo začasne odredbe bi bila znatno večja od škode, ki bi nastala tožeči stranki, če začasna odredba ne bi bila izdana. Tožena stranka poudarja, da tožeča stranka in sodišče zmotno ugotavljata, da tožena stranka ni dokazala, da je položila ustrezen znesek pred začetkom uporabe. Tožena stranka je kot dokaz glede plačila 430.000.000,00 SIT predlagala vpogled v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 751/2003, sodišče pa se do tega dokaznega predloga ni opredelilo. Na podlagi tretjega odstavka 159. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah pa se šteje, da je ustrezna pravica prenesena, če tisti, ki jo zahteva, položi na račun kolektivne organizacije ali pri sodišču tak znesek, kot ga zaračunava kolektivna organizacija po svoji splošni tarifi. Verjetnost kršitve avtorske pravice tako ni podana, zaradi česar je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen. Tožena stranka tudi meni, da določbi člena 72. in 84. tožeči stranki ne dajeta aktivne legitimacije za uveljavljanje obravnavanega zahtevka in s tem tudi zahtevka za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka opozarja, da je v prvi točki 146. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah določeno, da kolektivno uveljavljanje obsega prenos neizključnih pravic za uporabo avtorskih del. V četrti točki tega člena pa je določeno, da kolektivno uveljavljanje pravic obsega uveljavljanje varstva avtorskih pravic pred sodišči in drugimi organi. To določbo pa je treba razlagati tako, da lahko kolektivna organizacija sodno uveljavlja le tista upravičenja, ki sodijo v kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic iz točk 1., 2. in 3. istega člena. Tožena stranka meni, da že sam pojem neizključnih pravic pove, da gre za pravice, ki ne omogočajo prepovednih zahtevkov proti uporabnikom na način, ki ga zahteva tožeča stranka s tožbo in predlogom za izdajo začasne odredbe. Meni, da so male pravice po samem zakonu omejene avtorske pravice in avtor v tem primeru nima vseh siceršnjih pravic, ki jih zakon zagotavlja ostalim avtorjem. Avtor nima pravice izključno dovoljevati ali prepovedati uporabe svojega dela, dela se lahko predvajajo brez dovoljenja avtorja ali celo proti njegovi volji, zato avtor nima prepovednih zahtevkov, temveč le premoženjska upravičenja.

Pritožba je utemeljena.

V 170. členu Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur.l. RS, št. 21/95 do 9/2001, v nadaljevanju ZASP) določa, da če upravičenec izkaže za verjetno, da je njegova izključna pravica kršena, lahko sodišče na njegov predlog izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarnih zahtevkov po tem zakonu, zlasti (med drugim) tudi, da se prepovejo grozeče kršitve ali nadaljevanje že začetih kršitev. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je ta določba lex specialis v razmerju do določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98 do 75/02, v nadaljevanju ZIZ) in mora predlagatelj začasne odredbe po ZASP izkazati samo obstoj predpostavk po ZASP (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 19.6.1992, Poročilo VSS, št. I/1992, str. 39). To pomeni, da mora predlagatelj izkazati: a. verjetnost obstoja avtorskega dela ali predmeta sorodnih pravic; b. verjetnost obstoja izključne pravice; c. verjetnost imetništva te pravice po predlagatelju; d. verjetnost kršitve.

Med pravdnima strankama verjetnost obstoja avtorskega dela ni sporna, je pa sporen obstoj izključne pravice, saj tožena stranka ugovarja, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za prepovedni tožbeni zahtevek in za predlog za izdajo začasne odredbe, ker ne uveljavlja izključne pravice.

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah v 146. členu določa, da kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic obsega: 1. prenos neizključnih pravic za uporabo avtorskih del; 2. pobiranje in izterjavo avtorskih honorarjev in nadomestil od uporabe avtorskih del; 3. delitev zbranih avtorskih honorarjev in nadomestil med avtorje; 4. uveljavljanje varstva avtorskih pravic pred sodišči in drugimi organi.

Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da prenos neizključnih pravic za uporabo avtorskih del pomeni, da kolektivni zastopnik lahko podeljuje uporabnikom le neizključna dovoljenja za uporabo avtorskih del iz svojega repertoarja nikakor pa to ne pomeni, da je avtorska pravica, ki jo uveljavlja tožeča stranka neizključna (primerjaj M. Trampuž, B. Oman, A. Zupančič, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 347). Zakon v 15. členu določa, da iz avtorske pravice izvirajo izključna osebnostna upravičenja (moralne avtorske pravice), izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice) in druga upravičenja avtorja (druge pravice avtorja, glej 34. do 39. člen ZASP). Res je, kar navaja tožena stranka, da je mogoče zahtevke - med drugim tudi prepovednega - iz 167. člena ZASP uveljavljati le pri izključnih pravicah iz ZASP, ne pa tudi pri drugih pravicah avtorja. Pravica avtorja, da usmerja uporabo dela in da dobi plačilo za uporabo dela, je izključno premoženjsko upravičenje avtorja. Med posamičnimi pravicami, ki zagotavljajo avtorjev nadzor nad temi vidiki avtorske pravice so materialne avtorske pravice, ki so urejene v določbah od 21. do 33. člena ZASP. Takšna je tudi avtorska pravica v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del in pisanih del s področja književnosti (male pravice) iz prve točke prvega odstavka 147. člena ZASP. S tem, ko se materialne avtorske pravice uveljavljajo kolektivno namreč ne izgubijo svoje izključnosti. Zato tožena stranka nima prav, ko navaja, da tožeča stranka za prepovedni tožbeni zahtevek po 167. členu ZASP in za predlog za izdajo začasne odredbe ni aktivno legitimirana. V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, nasprotne navedbe v odgovoru na pritožbo pa nepravilne.

Sodišče prve stopnje ni ocenilo, ali je tožeča stranka izkazala tudi verjetnost kršitve, ker je odločilo, da se z izdajo predlagane začasne odredbe ne bi dosegel namen, za katerega bi bila začasna odredba izdana, ker bi bile z izdajo takšne začasne odredbe bolj kršene pravice avtorjev, katere mora varovati tožeča stranka, ker v tem obdobju ne bi prejeli nobenega honorarja oziroma bi izgubili pravico zahtevati honorar. Zato je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Takšna odločitev sodišča prve stopnje pa ni pravilna.

Res je, da je treba pri odločanju o utemeljenosti predlogov za izdajo začasnih odredb po ZIZ z restriktivnim tolmačenjem pojma "nenadomestljiva škoda" ter ob tehtanju interesov tudi nasprotne stranke - toženca, zagotoviti, da ureditvene začasne odredbe, katerih vsebina je enaka tožbenemu zahtevku, ostanejo omejene le na nujne in ustavno upravičene primere (glej odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up-275/97). S tega stališča je pristop sodišča prve stopnje pravilen. Vendar sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da je 170. člen ZASP, ki ureja začasne odredbe v postopku varstva avtorske in sorodnih pravic, lex specialis v razmerju do določb ZIZ, ki urejajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Drugače koz ZIZ zahteva ZASP za izdajo začasne odredbe le obstoj ene predpostavke (ki obsega zgoraj citirane štiri podpogoje): verjetnost kršitve izključne pravice. Zato pri odločanju o začasni odredbi po ZASP sodišče ne tehta škode, ki bi tožniku nastala, če začasna odredba ne bi bila izdana, in škode, ki bi tožencu nastala z izdajo začasne odredbe, če bi se ta med postopkom izkazala za neutemeljeno. Tehtanje interesov nosilca avtorske pravice in tistega, ki naj bi to pravico kršil, je že zakonodajalec postavil izrazito v korist prvega (primerjaj M. Šipec in ostali, Začasne odredbe, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2001, str. 147). Sodišče mora le ugotoviti, ali je bila izključna pravica verjetno kršena. Če ugotovi, da je verjetno do kršitve izključne pravice prišlo, mora predlogu ugoditi in predlagano začasno odredbo izdati.

Kot rečeno pa sodišče prve stopnje ni ocenilo, ali obstaja verjetnost kršitve izključne pravice. Tožeča stranka zatrjuje, da tožena stranka uporablja glasbena neodrska dela ne da bi s tožečo stranko za uporabo sklenila ustrezno pogodbo. Tožeča stranka zatrjuje negativno dejstvo, zato je tožena stranka tista, ki mora dokazati, da to ne drži. Tožena stranka zatrjuje, da je tožeči stranki v letih 2001, 2002 in 2003 plačala približno 430,000.000,00 SIT, kar je po njeni oceni večji znesek, kot ga zaračunava tožeča stranka za uporabo glasbenih neodrskih del po svoji splošni tarifi. V odgovoru na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe je kot dokaz (pod točko 6. odgovora na list. št. 19) predlagala vpogled v spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 751/2003. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sicer pavšalno navedlo, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da je tožena stranka naveden znesek nakazala na račun tožeče stranke, vendar zaradi zmotne uporabe materialnega prava tudi ni ugotavljalo, ali je tožena stranka res plačala zatrjevan znesek tožeči stranki in tudi ni prebralo potrdil o vplačilih, ki naj bi se po navedbah tožene stranke nahajala v spisu II P 751/2003. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo, ker je ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je na podlagi tretje točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 in 96/02, v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 15. členom ZIZ in 4. odstavka 170. člena ZASP pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku izvesti predlagane dokaze tožene stranke in v skladu z 159. členom ZASP oceniti, ali je tožena stranka izkazala za verjetno, da je od tožeče stranke res zahtevala sklenitev pogodbe o prenosu neizključnih pravic za uporabo avtorskih del, da s tožečo stranko ni dosegla sporazuma o višini honorarja in da je tožena stranka na račun tožeče stranke položila najmanj takšen znesek, kot ga tožeča stranka zaračunava po svoji splošni tarifi. V tem primeru se namreč po tretjem odstavku 159. člena ZASP šteje, da je ustrezna pravica prenešena, zato v tem primeru ni kršitve izključne pravice. Ob tem višje sodišče poudarja, da je postopek z začasnimi odredbami nujen in mora sodišče pri odločanju o začasnih odredbah hitro ukrepati.

Zakon o pravdnem postopku v tretjem odstavku 165. člena določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero, je bila pritožba vložena.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 776/99
• VSL sklep I Cpg 607/2004
• VSL sodba I Cpg 769/99