VSL sodba II Cp 173/2003

Jedro

Če je predpogodba vsebovana v širši pogodbi - poravnavi, ji to ne jemlje njene relativne pravne samostojnosti. Še vedno mora ustrezati zahtevam 45. člena ZOR, kadar ima po dokončni izpolnitvi tudi samostojne pravne učinke.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se odločitev o stroških postopka spremeni tako, da se pravilno glasi:

"3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pravdnega postopka v znesku 1.831.650,00 SIT, v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.2002 do plačila."

V ostalem delu se pritožba zavrne ter odločitev sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama nosi stroške za odgovor na pritožbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe za v prvi točki izreka navedene nepremičnine v k.o... ter podredni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za te iste parcele. Tožeči stranki je naložilo, naj toženi povrne 2.313.120,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.2002 dalje.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi, sicer pa naj jo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik obširno pritožbo gradi na prvenstveni trditvi, da sporni dogovor ni predpogodba, marveč izvensodna poravnava; dalje napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da ta akt nima bistvenih sestavin pogodbe (predmet, vrednost); mu nadalje v zvezi z napačno uporabo materialnega prava očita napačno ugotovljeno dejstvo, da je zamudil 6 mesečni prekluzivni rok za vložitev tožbe, sodbi pa oponaša tudi notranja nasprotja ter napačno odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče bo v nadaljevanju povzelo le odločilne pritožbene poudarke, saj se ti sicer večkrat parafrazirano ponovijo skozi celotno pritožbeno besedilo. Pritožnik sicer priznava, da iz spornega dogovora sledi obveznost skleniti glavno pogodbe, vendar pa je to po njegovem le del celotne ureditve razmerij ter tako del poravnave. Obveznost sleniti pogodbo je zato obveznost, ki kot obligacijska pravica izhaja iz poravnave. Kavza te ni prodaja, marveč ureditev medsebojnih razmerij in odprava negotovosti. Pritožnik sodišču očita, da ne pojasni, katere nejasnosti so glede predmeta pogodbe podane v dogovoru. Tudi tožena stranka tekom celotnega postopka ni zatrdila, katere nepremičnine naj bi bile po njenem zajete s pojmom 'lokacija M...'. Dejstvo je, da med strankama ni bilo nesoglasja glede obsega nepremičnin. Četudi pa so v M... še druge nepremičnine, ki so vpisane na ime tožene stranke, pa je tožnik z zahtevkom pošteno zajel le tiste, glede katerih je bilo nedvomno doseženo soglasje, to pa so nepremičnine bivše Opekarne. Zahtevek je zato po njegovem mnenju določljiv, čeravno v dogovoru niso navedene posamezne parcelne številke. Specifikacijo le-teh sta stranki prepustili notarskemu zapisu. Prav tako pa naj bi bila med strankama nesporno določena vrednost in sicer takšna, kot jo je določil cenilec. Tožeča stranka meni, da je pravica zahtevati sklenitev pogodbe obligacijska pravica, ki izvira iz sklenjene poravnave in ne iz predpogodbe in zato za zastaranje velja splošni zastaralni rok. Ne glede na to pa sodišče sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s tem, kdaj bi glede na naravo posla morala biti pogodba sklenjena. Dalje navaja, da so razlogi sodišča, češ da iz dogovora ni jasno, ali sta se stranki zavezali skleniti prodajno ali kakšno drugo pogodbo kot npr. prenos dejavnosti ali lastniškega deleža, protispisne, saj iz dogovora jasno izhaja, da naj bi tožnik prejel v last in posest lokacijo M... Pritožnik nazadnje napada odločitev o stroških, saj naj bi bilo o pravnih sredstvih z dne 19.5.2000, 22.5.2001 in 20.3.2001 že odločeno, stroški za neuspel ugovor naj bi bili sporni, prav tako pa višina za udeležbo na narokih, ki so bili preloženi zaradi odsotnosti XY. Ta je bil sicer res zaslišan kot priča, moral pa bi biti kot stranka.

Na pritožbo je odgovorila tožna stranka, ki predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

O pritožbi zoper odločitev o glavni stvari: Sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje glede glavne stvari strinja. Razlogov, da je zahtevek tožnika neutemeljen, je več in so tudi navedeni v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Večino teh pritožbeno sodišče sprejema.

Dogovor, zapisan v listini A3, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča kaže na to, da so bila med strankama v teku pogajanja o ureditvi medsebojnih razmerij. Ta ureditev naj bi bila mirna ter bi imela torej značaj izvensodne poravnave. Iz listine ter dokaznega postopka, ki osvetljuje dejansko ozadje njenega zapisa, izhaja, da so se stranke zedinile glede izhodiščnih točk za medesobojno ureditev pravnih razmerij. Ena izmed teh izhodiščnih točk je tudi dogovor (zaveza), da bo med strankama sklenjena prodajna pogodba za nepremičnine, ki sta jih stranki poimenovali s skupnim imenom 'lokacija M...'. Ta del dogovora je sodišče prve stopnje povsem pravilno pravno kvalificiralo kot predpogodbo, saj to po svoji dejanski naravi tudi je. Obveznost skleniti pogodbo namreč lahko izhaja le iz zakona ali pa iz pogodbe. V obravnavani zadevi se ne zatrjuje zakonska obveznost sklenitve pogodbe, marveč pogodbena. To pa je v tem primeru lahko le dejanski stan predpogodbe. Pritožniku je treba odgovoriti, da dogovor te pravne lastnosti ne izgubi, če je del širšega dogovora, četudi ta izpolnjuje vse lastnosti poravnave kot pogodbe obligacijskega prava. V takšnem primeru je poravnava sestavljen pravni posel, katerega veljavnost je sicer pogojena z notranjimi razmerji med njenimi posameznimi deli, vendar pa to tem posameznim delom ne jemlje njihove relativne samostojnosti. Ta relativna samostojnost se odraža v tem, da morajo posamezni deli izpolnjevati zahteve, ki jih za njihovo veljavnost določa pravni red ter da imajo po dokončni izpolnitvi tudi povsem samostojne pravne učinke.

Del dogovora, na katerem skuša tožnik graditi svoj zahtevek k sklenitvi prodajne pogodbe mora torej ustrezati pravnim pravilom, ki urejajo predpogodbo (45. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ta pravila tudi niso sama sebi namen, marveč izhajajo iz bistva tega pravnega posla. Obveznost skleniti pogodbo tako lahko obstaja le v primeru, če je med strankma docela jasno, za kakšno pogodbo gre. Na tem temelji zahteva 3. odstavka 45. člena ZOR, ki določa, da predpogodba veže, če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe. Pritožbeno sodišče se strinja s ključno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ta pogoj ni izpolnjen. Če je pritožniku še mogoče pritrditi, da med strankam ni sporno, najmanj katere nepremičnine obsega pojem 'lokacija M...', pa mu nikakor ni mogoče pritrditi, da predpogodba (oziroma dogovor, kot dosledno vztraja pritožnik) vsebuje kakršenkoli konsenz glede cene. To pa je poleg opredelitve stvari, na kateri naj se prenese lastninska pravica, bistvena sestavina prodajne pogodbe. Čim pa je tako, pa seveda predpogodba strank ne more vezati. Iz listine ni mogoče razbrati, za kolikšno ceno naj bi tožnik odkupil sporne nepremičnine, saj ta listina o ceni sploh ne govori. Takšen dogovor ni razviden niti iz preostalega dokaznega postopka, še manj pa je iz dogovora med strankama razvidno, da bi se zedinili za tak način poravnave kupnine, kot jo vsebuje tožbeni zahtevek. Že iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek zavrne, pravilna.

Drugi razlog, ki tudi že sam po sebi utemeljuje zavrnitev zahtevka, in s katerim se pritožbeno sodišče prav tako strinja, pa je, da je za takšno zahtevo tožnik v vsakem primeru prekludiran. Četudi bi bila torej predpogodba perfektna (kar pa, kot rečeno, niti ni), bi po naravi in okoliščinah posla ne bilo nobenega utemeljenega razloga, da bi obveznost skleniti pogodbo zapadla šele po preteku enega leta (le v tem primeru bi bila namreč tožba v skladu s 5. odstavkom 45. člena ZOR sploh pravočasno vložena). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev povsem zadostno obrazložilo. Vse kar bi bilo glede na naravo posla in glede na okoliščine treba storiti, bi bilo treba umakniti pravna sredstva in pripraviti pogodbo pri notarki. Pritožnik trdi, da sodišče ne pojasnjuje, katere okoliščine naj bi govorile zato, da bi za to zadoščal mesec ali dva. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem odgovarja, da pač ni nobenih okoliščin, ki bi govorile za to, da bi bilo potrebno za sklenitev pogodbe več časa kot toliko (razen neperfektnosti same predpogodbe, ki pa je razlog za njeno neveljavnost). Čim pa je tako, bi sleherno podaljševanje takšnega časovnega termina (sploh pa takšno, ki bi ga raztegnilo na celo leto) predstavljalo arbitrarnost pri razlagi 5. odstavka 45. člena ZOR ter bi obveznost skleniti pogodbo lako trajala v nedogled, kar pa bi nasprotovalo bistvu predpogodbe kot časovno omejene zaveze za sklenitev pogodbe.

Nobena izmed pritožbenih navedb ne uspe spodbiti zgoraj navedenega. Ker zgoraj navedeno zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka, je torej pritožba zoper odločitev o glavni stvari neutemeljena. Ker ob tem niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v točkah 1 in 2 izreka potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

O pritožbi zoper izrek o stroških: Pritožnik pravilno opozarja, da je bilo o stroških za pritožbi zoper sklepa, ki sta bili vloženi 22.5.2001, in 19.5.2000, že pravnomočno odločeno. Pritožbeno sodišče je o teh stroških odločilo s sklepi II Cp 1182/2000 z dne 6.12.2000 (stroški za pritožbo z dne 19.5.2000) ter II Cp 869/2001 z dne 13.6.2001 (stroški za pritožbo z dne 22.5.2001).

Pritožnik utemeljeno opozarja tudi na stroške v zvezi z ugovorom tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, ki je bil neuspešen. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da toženi stranki stroški v zvezi s tem pravnim sredstvom ne pripadajo. Merilo za povračilo teh stroškov namreč ni končni uspeh, marveč uspeh v postopku za izdajo začasne odredbe. V tem postopku pa je bila tožena stranka neuspešna, zato ji tudi po stališču pritožbenega sodišča ti stroški ne pripadajo. Enako usodo deli tudi pritožba oziroma ugovor zoper popravni in dopolnilni sklep o začasni odredbi (vloga z dne 20.3.2001).

Ne strinja pa se pritožbeno sodišče s pritožnikom v delu, ko meni, da tožena stranka ni upravičena do stroškov za prihod na naroke dne 3.7.2001, 5.2.2002 in 14.5.2002. Tožena stranka je namreč pravna oseba, ki je samostojen nosilec pravic in dolžnosti, njena subjektiviteta pa je ločena od pravne subjektivitete fizične osebe, priče XY. Odsotnost te priče, zaradi česar so morali biti naroki preloženi, zato ne vpliva na pravico tožene stranke do povrnitve njenih stroškov.

V skladu z zgoraj navedenim je pritožbeno sodišče odločitev o stroških ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP) ter priznane stroške zmanjšalo za 7000 točk ter od tega odvisni vrednosti materialnih stroškov in DDV.

Tožena stranka je priglasila stroške za odgovor na pritožbo, s katerim pa ni v ničemer pripomogla k rešitvi zadeve. Zato je dolžna v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP te stroške kriti sama.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 835/94
• VSK sodba I Cp 1005/2003
• VSL sodba in sklep I Cpg 142/2005