VSL sklep I Cp 1073/2003

Jedro

Izjemnost instituta regulacijske začasne odredbe se v začasnih odredbah glede preživljanja izraža v izbiri vsebinskega kriterija za višino preživnine. Ta ni (tako kot v sodbi) primeren življenski standard, temveč nujno preživljanje preživninskega upravičenca. Tožena stranka v pritožbi ne navaja prav ničesar, na podlagi česar bi pritožbeno sodišče lahko sklepalo, da bo z zneskom 20.000,00 SIT preživnine za vsakega mladoletnega otroka ogroženo zagotavljanje njunih nujnih eksistenčnih potreb.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke proti začasni odredbi, s katero je odločilo, da mora tožnik za svoja mladoletna otroka od 1.1.2003 plačevati po 20.000,00 SIT mesečne preživnine za vsakega na roke zakonite zastopnice - matere K..

Proti zavrnilnemu delu sklepa se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugovoru ugodi in sklep o izdani začasni odredbi spremeni tako, da se v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Navaja, da ugovora ni vložila zaradi zavlačevanja postopka, prav nasprotno. Ne strinja se z zneskom preživnine, določeni v začasni odredbi. Sodišče prve stopnje je s sklepom določilo nižji znesek preživnine kot s sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma je treba sodišče prve stopnje na načelni ravni opozoriti, da je pravno sredstvo proti zavrnilnemu delu sklepa o začasni odredbi pritožba, ne pa ugovor (3. odstavek 411. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 2. odstavkom 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). O ugovoru (pravilno pritožbi) tožene stranke z dne 10.3.2003 bi zato moralo odločati sodišče druge, ne pa prve stopnje. Ker pa gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (4. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), ki je tožena stranka v pritožbi ne uveljavlja, pritožbeno sodišče te pomanjkljivosti, na katero ne pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), ni moglo sanirati.

Pravno naziranje tožene stranke, ki meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki z izdano začasno odredbo naložiti plačevanje preživnine v enaki višini kot s sodbo, je zgrešeno. V 3. odstavku 411. člena ZPP je izrecno določeno, da se začasne odredbe med postopkom v zakonskih sporih izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, torej ZIZ. To ne velja zgolj za pogoj verjetnosti utemeljenosti zahtevka, ampak tudi za ostale pogoje, vključno z nastankom težko nadomestljive škode (2. alineja 2. odstavka 272. člena ZIZ). Zagotoviti je namreč treba, da se začasne odredbe izdajo le v primerih, ko je takšen vnaprejšen poseg sodišča nujen. Izjemnost instituta regulacijske začasne odredbe se v začasnih odredbah glede preživljanja izraža v izbiri vsebinskega kriterija za višino preživnine. Ta ni (tako kot v sodbi) primeren življenski standard, temveč nujno preživljanje preživninskega upravičenca. Tožena stranka v pritožbi ne navaja prav ničesar, na podlagi česar bi pritožbeno sodišče lahko sklepalo, da bo z zneskom 20.000,00 SIT preživnine za vsakega mladoletnega otroka ogroženo zagotavljanje njunih nujnih eksistenčnih potreb.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo nobene po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 759/94
• VSL sklep IV Cp 5619/2005
• VSC sodba Cp 938/2005