VSL sklep I Cp 30/2002

Jedro

Sodišče prve stopnje je po vročitvi tožbe tožencu in po preteku roka za odgovor na tožbo izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da ni izpolnjen pogoj iz 4. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP. Do takega zaključka je prišlo na podlagi pregleda in ocene listin, ki jih je tožnica priložila tožbi. V izpodbijani sodbi je z analizo posameznih listinskih dokazov zaključilo, da tožnica ni dokazala dejstev iz 139. čl. ZOR, na katerih je temeljil tožbeni zahtevek - to pa pomeni, da je predložene dokaze dokazno ocenilo v skladu z 8. čl. ZPP. Opravljena dokazna ocena vsekakor presega presojo, ki jo sodišču prve stopnje narekuje 4. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP. Tožeča stranka zato utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 10. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

 

Izrek

Pritožbi zoper sodbo z dne 24.10.2001 se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v točki I. izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu se pritožba zoper to odločbo zavrne in se v točki II. in III. potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper sklep z dne 22.6.2001 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo dne 24.10.2001 zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se razveljavi prodajna pogodba po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 195/2000-I z dne 21.9.2000, podredna zahtevka (pravilno tožbo, ki vsebuje podredna zahtevka) na razveljavitev pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 195/2000-I z dne 21.9.2000, in razveljavitev potrdila o plačilu are za stanovanjsko hišo z dne 17.2.1995 pa zavrglo.

S sklepom z dne 22.6.2001 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se tožencu prepovedala odtujitev in obremenitev 1/2 nepremičnin v.l. št. 496 k.o.

Zoper končno sodbo in sklep z dne 24.10.2001 (čeprav je sodišče izdano odločbo označilo zgolj kot sodbo, je ta v delu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo s podrejeno uveljavljanima zahtevkoma, po vsebini sklep) ter sklep o začasni odredbi z dne 22.6.2001 se je tožeča stranka pravočasno pritožila.

Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je neutemeljena navedba sodišča prve stopnje, da naj bi bila dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica. Tožnica v postopku sploh ni mogla predložiti vseh dokazov, saj sodišče ni razpisalo niti enega naroka. Sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključuje, da nepremičnina iz cenitve ni enaka nepremičnini iz izreka pravnomočne sodbe P 195/2000-I. V cenitvi izvedenca K je sicer res upoštevano zemljišče v velikosti 3635 m2, v sodbi pa v velikosti 830 m2, vendar pa bi bila tožnica prikrajšana tudi, če se upošteva, da je predmet prodajne pogodbe zemljišče v izmeri 830 m2. Na podlagi cenitve izvedenca je mogoče izračunati, kolikšna je vrednost stavbnega zemljišča v izmeri 830 m2. Skupna vrednost prodanih nepremičnin bi tako po cenitvi znašala 28.395.280,00 SIT, kar je še vedno v očitnem nesorazmerju s tolarsko protivrednostjo 140.000,00 DEM. Neutemeljen je dvom sodišča prve stopnje, da tožnici, ki naj bi prodajala nepremičnino več kot eno leto, vrednost ni bila znana in bi lahko v tem času, ko so se pojavljali tudi drugi interesenti, morala spoznati, katero vrednost lahko od prodaje pričakuje. Dejansko stanje v zvezi s tem ni bilo ugotovljeno in sodišče ni izvedlo niti enega dokaza. Sodišče nadalje navaja, da bi morala tožnica dokazati tržno vrednost nepremičnine v času podpisa potrdila. Tožnica bi to tudi storila, vendar ji to zaradi nezakonitega postopanja sodišča ni bilo omogočeno. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 10. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Ni bilo namreč raziskano, kakšna je bila vrednost nepremičnine v času podpisa potrdila, niti ne v času izdaje sodbe, ko je bila sklenjena prodajna pogodba, kot tudi ne, ali je bila in kdaj tožnici znana prava vrednost nepremičnin. V zvezi z rokom za uveljavljanje pravice na razveljavitev pogodbe navaja, da je bila prodajna pogodba sklenjena z dnem pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 17.1.2001. Rok torej še ni potekel, saj ga je treba šteti od dneva sklenitve glavne pogodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

V pritožbi zoper sklep o začasni odredbi pa tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Verjetnost obstoja terjatve je tožnica izkazala že z vložitvijo tožbe in že samo to dejstvo zadostuje. Poleg tega pa je ta pogoj izkazala s priloženim izvedenskim mnenjem izvedenca gradbene stroke. Razlogi za čezmerno prikrajšanje obstojijo. Iz listinske dokumentacije, ki jo je kot dokaz navedla tožeča stranka v tožbi in ki je v spisu Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 195/2000, pa izhaja več argumentov, ki kažejo na to, da tožnici prava vrednost ob sklenitvi pogodbe ni bila znana in tudi ni morala biti znana. Sodišče prve stopnje bi moralo v zvezi s tem zaslišati tožnico, očitno pa tudi ni pregledalo omenjenega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v posledici tega pa tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Nevarnost izhaja že iz golega dejstva, da ima toženec glede na to, da je postala sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani pravnomočna, vso možnost razpolagati z idealnim deležem do 1/2 nepremičnin. Če pa morda dolžnik nepremičnine ne bi hotel prodajati, mu z izdajo začasne odredbe tako ali tako ne bi nastala nikakršna škoda. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, ali pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba zoper sodbo in sklep z dne 24.10.2001 je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po vročitvi tožbe tožencu in po preteku roka za odgovor na tožbo izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe zato, ker so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica, torej ker ni izpolnjen pogoj iz 4. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP. Do takega zaključka je prišlo na podlagi pregleda in ocene listin, ki jih je tožnica priložila tožbi. V izpodbijani sodbi je z analizo posameznih listinskih dokazov (zlasti cenitve izvedenca K in sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 195/2000-I v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1886/2000) zaključilo, da tožnica ni dokazala, da je bila v času podpisa potrdila čezmerno prikrajšana in sicer ni dokazala niti, da je obstajalo očitno nesorazmerje med obveznostmi v dvostranski pogodbi niti, da tožnici prava vrednost ni bila znana in tudi ni morala biti znana, kar so pogoji iz 1. odst. 139. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) za uporabo tega instituta - to pa pomeni, da je predložene dokaze dokazno ocenilo v skladu z 8. čl. ZPP. Opravljena dokazna ocena vsekakor presega presojo, ki jo sodišču prve stopnje narekuje 4. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP.

Sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja, na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj in na podlagi posredno izvedenih dokazov pa le, če zakon tako določa (4. čl. ZPP). Katere vrste sodb lahko sodišče izda med pripravami za glavno obravnavo, določa 271. čl. ZPP, v drugih primerih pa sodišče v rednem pravdnem postopku (izjema so nekateri postopki iz tretjega dela ZPP) meritorno praviloma odloči po opravljeni glavni obravnavi. Izjema je 3. odst. 318. čl. ZPP, ki pa ni bil podlaga odločitvi sodišča v obravnavanem primeru. Tožeča stranka torej utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, s svojo odločitvijo pa je tožeči stranki tudi odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev iz 8. tč. istega zakonskega določila, kar je (ne glede na to, da ima sodba sicer jasne in medsebojno skladne razloge o odločilnih dejstvih) narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe v izreku pod tč. I. (1. odst. 354.čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje odločiti po opravljeni glavni obravnavi, na katero bo povabilo pravdni stranki in na kateri bo izvedlo dokaze, za katere bo ocenilo, da so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev.

Pritožba izrecno razlogov, ki se tičejo zavrženja tožbe v delu, ki vsebuje prvi podrejeni zahtevek (sodišče prve stopnje sicer nepravilno navaja, da se zavrže tožbeni zahtevek), ne navaja, pritožbeno sodišče pa je glede na to, da tožeča stranka izpodbija odločbo sodišča prve stopnje v celoti, štelo, da jo izpodbija tudi v tem delu (1. odst. 350. čl. ZPP). Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je pravnomočno sodno odločbo mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi.

Tudi v zvezi z zavrženjem tožbe v delu, ki vsebuje drugi podrejeni zahtevek, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje. Potrdilo nosi datum 17.2.1995 in ima značaj predpogodbe in je torej tožba vložena po preteku roka iz 2. odst. 117. čl. ZOR. Tožeča stranka se pri tem nepravilno sklicuje na datum sklenitve prodajne pogodbe (kot glavne pogodbe), saj s tožbo, ki vsebuje drugi podrejeni zahtevek, te ne izpodbija.

Pritožbeno sodišče je torej v tem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo in na podlagi določila 2. tč. 365. čl. ZPP potrdilo odločitev sodišča prve stopnje glede podrejenih zahtevkov (kot že omenjeno, gre po vsebini za sklep).

Pritožba zoper sklep o začasni odredbi z dne 22.6.2001 ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni izkazala verjetnosti terjatve. Samo dejstvo vložene tožbe (pa tudi priloženega izvedenskega mnenja) namreč tega ne izkazuje, kot to meni pritožnica, temveč mora upnik za verjetna izkazati dejstva, na katera opira svojo terjatev iz tožbenega zahtevka. V konkretnem primeru, ko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja, mora torej za verjetno izkazati, da je bilo ob sklenitvi pogodbe očitno nesorazmerje med obveznostmi pogodbenih strank in da oškodovani stranki prava vrednost tedaj ni bila znana in ji tudi ni morala biti znana. Slednjega, subjektivnega elementa pa tožeča stranka v tožbi sploh ni zatrjevala. Že navedeno kaže na to, da ni podan prvi pogoj za izdajo začasne odredbe iz 1. odst. 272.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pritožnica ta pogoj sicer sedaj zatrjuje v pritožbi, vendar pa gre pri tem za pritožbeno novoto, ki ni dopustna (1. odst. 337. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Ker mora biti ta pogoj podan kumulativno z enim od pogojev, naštetih v nadaljevanju tega zakonskega določila, se pritožbenemu sodišču niti ni bilo potrebno spuščati v utemeljenost nadaljnjih navedb pritožbe zoper izpodbijani sklep. Kolikor pa tožeča stranka meni, da je dejansko stanje v sklepu nepopolno ugotovljeno in da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s tem zaslišati tožnico na naroku, ji je treba na eni strani pojasniti, da je zaslišanje strank dokaz, s katerim se dokazuje odločilna dejstva (v obravnavanem primeru pa vsa niti niso bila navedena), na drugi strani pa, da se v postopku zavarovanja (izdaje začasne odredbe) smiselno uporabljajo določbe ZIZ o izvršbi (239. čl. ZIZ), po teh pa se narok opravi le, kadar zakon tako določa, ali kadar je po mnenju sodišča to smotrno, sicer pa se praviloma postopa na podlagi vlog in drugih pisanj (29. čl. ZIZ).

Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožničina pritožba zoper sklep o začasni odredbi neutemeljena, saj tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 1584/99
• VSL sodba I Cpg 11/2000
• VSK sodba Kp 74/93