VSL sodba I Cp 754/2001

Jedro

Zavarovalnica, ki je na podlagi pravnomočne sodbe, proti kateri je vložila revizijo, v izvršbi ali zaradi preteče izvršbe plačala odškodnino zaradi poškodb in prizadetega zravja, lahko torej od oškodovanca, katerega del tožbenega zahtevka je bil v revizijskem postopku zavrnjen, utemeljeno zahteva vrnitev preveč plačanega zneska. Takšno preplačilo namreč ni bilo izvršeno neutemeljeno (4. odst. 210. čl. in 216. čl. ZOR). V trenutku prejema odškodnine je bil toženec pošteni pridobitelj, saj je ne glede na vloženo izredno pravne sredstvo tožene stranke na podlagi pravnomočne sodbe utemeljeno mislil, da mu tolikšna odškodnina pripada. Zamudne obresti od glavnice je zato pritožbeno sodišče priznalo od vložitve zahtevka dalje (214. čl. ZOR), t.j. od dneva vložitve tožbe. Če gre pri oškodovancu za takšno poslabšanje zdravstvenega stanja, ki ob prvem sojenju po normalnem teku stvari ni bilo predvidljivo oziroma do njega po normalnem teku stvari sploh ne bi smelo priti, potem gre za novo škodo, zaradi katere je oškodovanec upravičen tudi do nove (dodatne) odškodnine.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba prve stopnje v izreku o tožbenem zahtevku (tč. 1) delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 20.932.225,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.12.1999 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem zavrnilnem delu tožbenega zahtevka potrdi sodba prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba prve stopnje rzaveljavi v odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku (tč. 2) in izreku o stroških (zadnji odstavek izreka) in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo 20.977.666,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 30.9.1998 dalje, in nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je tožena stranka zahtevala od tožeče plačilo 30.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) zoper del sodbe, s katerim je bil zavrnjen njen tožbeni zahtevek. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Odškodnina toženi stranki ni bila plačana, temveč izterjana v izvršilnem postopku kljub temu, da je tožeča stranka opozarjala, da je zoper pravnomočno sodbo vložila izredno pravno sredstvo. Tožena stranka tako po Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ne more biti pošteni prejemnik. Na podlagi tako zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka v svoje prikrajšanje ni privolila in je ves čas postopka štela, da ni dolžna plačati toliko, kolikor ji je bilo prisojeno, kar je potrdilo tudi vrhovno sodišče z ugoditvijo reviziji in znižanjem odškodnine. Tako v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti 216. čl. ZOR in je tožeča stranka upravičena do vračila neutemeljeno plačanih zneskov. Sodišče prve stopnje pa je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, saj ni podalo razlogov svoje odločitve. Tako ni razvidno, na čem sodišče prve stopnje zaključuje, da gre za dobro vero tožene stranke, navedba, da je kot pošteni prejemnik prejel odškodnino, pa je v nasprotju z listinami, saj je odškodnino tožena stranka izterjala. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, tožbenemu zahtevku tožeče strnke ugodi, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka se pritožuje zoper del sobe, s katerim je bil zavrnjen njen nasprotni tožbeni zahtevek, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne presoje. Sodišče ni postavilo niti izvedenca niti ni zaslišalo toženca kot stranke. Gre za pravno vprašanje, kaj pomeni nova škoda. Po njenem mnenju gre za novo škodo, če je naknadno prišlo do poslabšanja. Gre za poslašanje stanja ledvic, za nove operacije, prav tako pa predstavljajo novo škodo tudi strah, ter telesne in dušvne bolečine v zvezi z dvema operacijama, k ju je prestal v Avstriji. Opisuje nevšečnosti v zvezi z operacijama, ki vse predstavljajo novo škodo. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka brez angažiranja izvedenca medicinske stroke in brez zaslišanja toženca kot stranke najmanj preuranjena. Predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu, pri čemer pa naj se zavzame tudi stališče do pojma nova škoda.

Na vročeno pritožbo nasprotne stranke je odgovorila le tožeča stranka. Navedla je, da o novi škodi ni mogoče govoriti ter ponovno poudarila, da je bila z izplačilom odškodnine že v celoti izčrpana zavarovalna vsota.

Pritožba tožeče stranke je v pretežnem delu, pritožba tožene stranke pa v celoti utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

Tožeča stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih (o dobri veri toženca) in nasprotju med vsebino listin in samimi listinami (dobra vera naj bi bila izključena, ker iz listin izhaja, da je toženec odškodnino izterjal v izvršbi), torej kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339.čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je bil toženec pošteni prejemnik zato, ker je odškodnino prejel na podlagi pravnomočne sodbe, torej v dobri veri in prepričanju, da mu odškodnina v takšni višini pripada. Dejstvo, da je, kot zatrjuje tožeča stranka, odškodnino izterjal v izvršilnem postopku, za odločitev v zadevi ni bistveno, pač pa le to, da jo je tedaj zahteval in prejel na podlagi izvršilnega naslova - torej tudi ni bistveno, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožeča stranka plačala odškodnino v izvršilnem postopku ali zaradi preteče izvršbe na podlagi pravnomočne sodbe, kar jo je prisililo, da se sprijazni z začasnim prikrajšanjem. Uveljavljana procesna kršitev torej ni podana, prav tako pa tudi ne tiste, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

Kot je bilo že omenjeno, dejstvo, ali je tožeča stranka plačala odškodnino v samem izvršilnem postopku ali pod pretnjo izvršbe, za odločitev ni relevantno. Torej tudi pomanjkanje te ugotovitve v sodbi prve stopnje ne pomeni nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je plačilo opravila na podlagi pravnomočne sodbe, s katero se ni strinjala in je zoper njo tudi vložila izredno pravno sredstvo - revizijo, s katero je tudi (delno) uspela. Toženec je tako od tožeče stranke prejel znesek, do katerega ni bil upravičen. Podlaga za njegovo plačilo je pozneje odpadla (4. odst. 210. čl. ZOR). Zavarovalnica, ki je na podlagi pravnomočne sodbe, proti kateri pa je vložila revizijo, v izvršbi ali zaradi preteče izvršbe plačala odškodnino zaradi poškodb in prizadetega zravja, lahko torej od oškodovanca, katerega del tožbenega zahtevka je bil v revizijskem postopku zavrnjen, utemeljeno zahteva vrnitev preveč plačanega zneska. Takšno preplačilo namreč ni bilo izvršeno neutemeljeno (4. odst. 210. čl. in 216. čl. ZOR).

Tožena stranka višini glavnice ni ugovarjala. Ob ugotovitvi, da je toženec prejel od tožeče stranke 54.297.593,00 SIT, kar predstavlja prvotno prisojeno glavnico (32.180.201,00 SIT) z obrestmi do dne plačila (29.9.1998), je torej utemeljen zahtevek na vrnitev razlike do zneska, kot bi ga predstavljala nova glavnica (24.789.940,00 SIT) z obrestmi na isti dan. Ker obresti sodijo v presojo materilanega prava, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da te znašajo 8.575.428,00 SIT, torej glavnica z obrestmi 33.365.368,00 SIT in tako tožbenemu zahtevku (v katerem je prišlo očitno do napačnega zapisa številke oziroma glede na navedbe tožbe do računske napake) ugodilo do višine 20.932.225,00 SIT. V trenutku prejema odškodnine v višini, kot je bila prisojena s pravnomočno sodbo, je bil toženec pošteni pridobitelj, saj je ne glede na vloženo izredno pravno sredstvo tožeče stranke na podlagi izvršilnega naslova utemeljeno mislil, da mu tolikšna odškodnina pripada. Zamudne obresti od glavnice je zato pritožbeno sodišče priznalo od vložitve zahtevka dalje (214. čl. ZOR), t.j. od dneva vložitve tožbe. Na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP je tako pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo v obrazloženem delu, medtem ko jo je v nespremenjenem zavrnilnem delu potrdilo na podlagi 353. čl. ZPP.

O pritožbi toženca:

Tudi toženec neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V svoji graji niti ne pojasni niti iz navedb pritožbe ne izhaja, katere postopkovne določbe naj bi bile kršene, pritožbeno sodišče pa tudi v s strani tožene stranke izpodbijanem delu sodbe ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

Čeprav toženec nadalje uveljavlja pritožbeni razlog "zmotne presoje", ki ga v nadaljevanju pritožbe opredeli kot pravno vprašanje, kaj pomeni nova škoda, pa sodbo prve stopnje v bistvu graja zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj sodišču prve stopnje očita napačne dejanske zaključke zaradi nepopolno izvedenega dokaznega postopka, v katerem ni niti angažiralo izvedenca medicinske stroke niti zaslišalo toženca, temveč odločilo le na podlagi listin. Takšna graja pomanjkjivo izvedenega dokaznega postopka in s tem nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je utemeljena. V postopku, ki je tekel pod opr. št. P 178/96, je sodišče tožencu priznalo odškodnino tudi za bodočo škodo, saj se je pri prisoji odškodnine sklicevalo tudi na 203. čl. ZOR. S pomočjo izvedenca je ugotovilo, da je tožnikovo stanje trajno in pri njem lahko pride le še do poslabšanja obstoječega stanja. Na podlagi tega je očitno štelo, da je škoda, ki jo v tem postopku uveljavlja toženec z nasprotno tožbo, takšno poslabšanje, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo že v sodbi P 178/96 in zato ne prestavlja nove škode. Resda toženec zatrjuje pretežno poslabšanje stanja ledvic, kar je predvidel tudi izvedenec v svojem mnenju, pa vendarle tožnik navaja številne nevšečnosti in komplikacije, vključno z dvema operacijama v Avstriji, za kar vse bi edinole izvedenec lahko ocenil ali gre za škodo, ki je bila kot bodoča škoda že upoštevana pri odmeri odškodnine s prvo sodbo. Šele če je je bilo tedaj znano oziroma pričakovano, da bo vsa ta škoda, ki jo sedaj zatrjuje toženec, nastala, jo je bilo namreč moč upoštevati pri odmeri odškodnine. Če pa gre pri oškodovancu za takšno poslabšanje zdravstvenega stanja, ki ob prejšnjem sojenju po normalnem teku stvari ni bilo predvidljivo oziroma do njega po normalnem teku stvari sploh ne bi smelo priti, potem gre za novo škodo, zaradi katere je oškodovanec upravičen tudi do nove (dodatne) odškodnine. To pa kaže, da bi sodišče moralo pred odločitvijo angažirati strokovnjaka - izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko odgovoril na opisana strokovna vprašanja. Graja dejanskega stanja je torej utemeljena, zato je pritožbeno sodišče sodbo v delu, s katerim je bil zavrnjen nasprotni tožbeni zahtevek, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). Posledica delne razveljavitve sodbe je bila tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka in pridržanje odločitve o pritožbenih stroških za končno odločbo (3. in 4.odst. 165. čl. ZPP).

Napotki za nadaljnje delo sodišča so razvidni iz gornje odločitve vključno z vprašanjem, ki ga v pritožbi izpostavlja tožena stranka, namreč, katero škodo je mogoče upoševati kot novo škodo. Naj ne bo odveč na tem mestu opozorilo, da bi kazalo zaradi ekonomičnosti postopka (1.odst. 11. čl. ZPP) najprej odločiti o ugovoru, ki ga je tožeča stranka uveljavila že v postopku na prvi stopnji in ga ponovno poudarja v odgovoru na pritožbo, t.j. o ugovoru, da je bila zavarovalna vsota z izplačilom odškodnine po sodbi P 178/96 že v celoti izčrpana.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 754/2003
• VSL sodba II Cp 640/99
• VSM sodba I Cp 2744/2005