VSL sodba I Cp 909/2001

Jedro

Iz pravnomočne sodbe izhaja, da je bila ukinjena služnostna pravica pravnega prednika tožene stranke, saj mu je bilo naloženo, da izstavi listino, na podlagi katere se bo pri nepremičninah, last tožeče stranke, izbrisala služnostna pravica. S tem je odpadla dolžnost tožeče stranke (kot lastnika dotlej gospodujoče stvari), da v korist tožene stranke trpi določena dejanja (uporabo pritličnih prostorov stavbe in dveh lesenih lop, prehoda preko veže stanovanjske hiše ter peš hoje in vožnje preko parcele), kar je predstavljalo določeno omejitev njene lastninske pravice. Ta omejitev je torej odpadla z izdajo sodbe in ne šele z uveljavitvijo SZ ali po preteku enoletnega roka iz 155. čl. SZ. Ker je bil prednik tožene stranke le služostni upravičenec uporabe pritličnih prostorov hiše, namreč ne pride v poštev določilo 155. čl. SZ, ki ureja tista razmerja med lastniki zasebnih stanovanj in imetniki pravice do uporabe, ki so bila ustvarjena v nasprotju z lastnikovo voljo na podlagi vsakokrat veljavnih stanovanjskih predpisov - ti namreč služnostnemu upravičencu niso dajali enakih pravic glede razpolaganja s stanovanji kot lastniku oziroma stanovanjskemu organu glede stanovanj v zasebni lasti. Zahtevek temelji na določilu 189. čl. ZOR, po katerem ima oškodovanec pravico tudi do povrnitve izgubljenega dobička (1. odst.), pri čemer se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (3. odst.). Tožeča stranka je namreč zatrdila, da je bila v času od pravnomočnosti sodbe do prevzema prostorov, prikrajšana na dohodku od najemnine za poslovne prostore, od česar je že odštela znesek stanarine, ki ga je prejela od tožene stranke. Tožeča stranka je tako izkazala vse predpostavke takšnega zahtevka (neizpraznitev prostorov s strani tožene stranke kot nedopustno dejanje, izpad dohodka kot škodo in vzročno zvezo med njima, saj je neposredno po izpraznitvi prostorov te tudi oddala).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba prve stopnje.

Pritožnika sta dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 173.830,00 SIT v 15 dneh.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so toženke dolžne nerazdelno plačati tožnikoma 9.766.140,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1996 dalje ter jima povrniti 616.225,80 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili prva in deseta toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Oporekata ugotovitvi sodišča prve stopnje, da višini tožbenega zahtevka tožena stranka ni ugovarjala, saj mu je že v odgovoru na tožbo ugovarjala tako po temelju kot tudi po višini. Tožeča stranka je v tožbi razpolagala z zahtevkom, s katerim v pravdi ne more razpolagati. Tožeča stranka je pridobila pravico do uporabe prostorov na podlagi kuprodajne pogodbe, sklenjene z J. J. Iz nje izhaja, da je odkupila pravico uporabe stanovanjskih prostorov. Da ji je bilo to ves čas jasno, izhaja tudi iz dejstva, da je dne 24.12.1991 z vlogo uveljavljala od tožene stranke izpraznitev stanovanjskih prostorov v stavbi O 51 a v Ljubljani na podlagi 155. čl. Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ). Z vlogo je namreč toženo stranko obvestila, da ne namerava z imetniki stanovanjske pravice skleniti najemnih pogodb ter da uporablja možnost določila 155. čl. SZ ter poziva toženo stranko, da stanovanja izprazni. Tožena stranka je takoj po prejemu zahteve pristopila k iskanju ustreznih stanovanj za imetnike stanovanjske pravice ter jim jih je tudi dodelila. Tožeča stranka je uveljavljala vračilo prejete najemnine, ki jo je tožena stranka skupaj z zamudnimi obrestmi tudi izročila tožeči stranki. Glede na navedeno je tožeča stranka razpolagala z zahtevkom, ki je v popolnem nasprotju s SZ. Ta v 155. čl. točno določa, da je tožena stranka dolžna priskrbeti nadomestna stanovanja imetnikom stanovanjske pravice v roku enega leta od podane zahteve. Ker je bil rok postavljen nerealno, je bil SZ dopolnjen in sicer v 150.čl., kjer se je spremenil 2. odst. tako, da je dolžan po izteku enoletnega roka za izpraznitev stanovanja zavezanec za dodelitev stanovanja kriti upravičencu razliko med neprofitno in profitno najemnino. Tožeča stranka bi torej lahko od tožene stranke po preteku enoletnega roka od podane zahteve za izpraznitev uveljavljala le to razliko, kar pa ni storila. Ob upoštevanju določil SZ je torej sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje ter v posledici tega napačno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi bil po pritožbenih trditvah očitno v tem, da je sodišče prve stopnje upoštevalo nedovoljena razpolaganja strank in in nanja oprlo svojo odločbo (kršitev, navedena v 6. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). To nedopustno razpolaganje pa vidita pritožnika v tem, da je uveljavljani zahtevek v nasprotju s 155. čl. SZ, torej v nasprotju z materialnim pravom. Nedovoljeno razpolaganje strank kot postopkovno kršitev pa lahko predstavlja le procesno razpolaganje s postavljenimi zahtevki (odpoved zahtevku, pripoznava nasprotnikovega zahtevka, poravnava), ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (3. odst. 3. čl. ZPP) in takega razpolaganja z zahtevkom v postopku sodišče ne sme dopustiti. Z zatrjevanjem nedopustnega razpolaganja, ker je tožbeni zahtevek v nasprotju z določili SZ, pritožnika torej v bistvu uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ob nadaljnjem preizkusu obstoja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v mejah iz 2. odst. 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi niso podane tiste kršitve iz 2.odst. 339. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Kot je bilo omenjeno, pritožnika zmotno uporabo materialnega prava vidita v tem, da sodišče prve stopnje za odločitev v tem sporu ni uporabilo določila 155. čl. SZ. Po tem določilu ima lastnik stanovanja oziroma stanovanjske hiše, na katerem ima kdo pravico do uporabe stanovanja, pravico do vselitve in proste razpolage s stanovanjem po preteku enega leta od uveljavitve SZ oziroma po izselitvi tistega, ki ima pravico do uporabe stanovanja. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za tako situacijo. Iz pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani z dne 15.5.1991, opr. št. VI P 47/91 izhaja, da je bila ukinjena služnostna pravica pravnega prednika tožene stranke, saj mu je bilo naloženo, da izstavi listino, na podlagi katere se bo pri nepremičninah, last tožeče stranke (z.k. vl. št 2298 k.o. , izbrisala služnostna pravica. S tem je odpadla dolžnost tožeče stranke (kot lastnika dotlej gospodujoče stvari), da v korist tožene stranke trpi določena dejanja (uporabo pritličnih prostorov dvoriščne stavbe na O 51 a in dveh odprtih lesenih lop, prehoda preko veže stanovanjske hiše na O 51 a ter peš hoje in vožnje z vsemi vozili preko parcele št. 250/184), kar je predstavljalo določeno omejitev njene lastninske pravice. Ta omejitev je torej odpadla z izdajo sodbe in ne šele z uveljavitvijo SZ ali morda celo po preteku enoletnega roka iz 155. čl. SZ, kot to menita pritožnika. Ker je bil prednik tožene stranke le služostni upravičenec uporabe pritličnih prostorov hiše na O 51 a v Ljubljani, ne pride v poštev določilo 155. čl. SZ, ki ureja tista razmerja med lastniki zasebnih stanovanj in imetniki pravice do uporabe, ki so bila ustvarjena v nasprotju z lastnikovo voljo na podlagi vsakokrat veljavnih stanovanjskih predpisov - ti namreč služnostnemu upravičencu niso dajali enakih pravic glede razpolaganja s stanovanji kot lastniku oziroma stanovanjskemu organu glede stanovanj v zasebni lasti. Po izdaji sodbe v zadevi opr. št. VI P 47/91 sta tožnika (že z dopisom z dne 25.7.1991 in ne šele 24.12.1991, kot trdita pritožnika) pozvala pravnega prednika tožencev na prenehanje omejevanja njune lastninske pravice, torej na izpraznitev prostorov v stanovanjski hiši v roku 60 dni, saj bosta sicer prisiljena to zahtevati preko sodišča skupaj z odškodnino. Ker tožena stranka prostorov ni izpraznila, tožeča stranka v tem postopku zahteva odškodnino.

Zahtevek, kot ga je nazadnje oblikovala (v vlogi, prejeti na sodišču dne 12.1.1999) in o katerem je odločilo sodišče prve stopnje, temelji na določilu 189. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), po katerem ima oškodovanec pravico tudi do povrnitve izgubljenega dobička (1. odst.), pri čemer se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (3. odst.). Tožeča stranka je namreč zatrdila, da je bila v času od pravnomočnosti sodbe v zadevi VI P 47/91 do prevzema prostorov, prikrajšana na dohodku od najemnine za poslovne prostore, ki bi jih oddajala za najmanj 2.000 DEM oziroma 180.000 SIT mesečno, od česar je že odštela znesek stanarine, ki ga je prejela od tožene stranke (navedbe pod III. in IV. omenjene vloge). Glede na doslej obrazloženo je tako tožeča stranka izkazala vse predpostavke takšnega zahtevka (neizpraznitev prostorov s strani tožene stranke kot nedopustno dejanje, izpad dohodka kot škodo in vzročno zvezo med njima, saj je neposredno po izpraznitvi prostorov te tudi oddala). S takšno materialnopravno presojo spora se torej v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče.

Pritožnika se nadalje pritožujeta tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pri tem pa določno ne opredelita, v čem naj bi bila ta pomanjkljivost oziroma nepopolnost. Res je sicer, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo ugovarjala tako temelju kot višini tožbenega zahtevka. Res je tudi, da je tožeča stranka v dokaz utemeljenosti uveljavljanega tožbenega zahtevka po višini predlagala izvedenca. Vendar pa se je tožena stranka na naroku dne 9.9.1999 takemu dokaznemu predlogu upirala (zaradi dotlej še nejasnega temelja zahtevka), vendar pa pritožnika v pritožbi ne trdita, da bi zaradi neizvedbe tega dokaza ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Na pritožben razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa pritožbeno sodišče pazi le, če in v obsegu kot ga pritožnik uveljavlja. Kolikor pa je mogoče iz pritožbenih navedb, da je tožeča stranka ves čas vedela, da gre za stanovanjske prostore, sklepati, da se pritožnika ne strinjata, da gre tožeči stranki izgubljeni dobiček v višini najemnine za poslovne prostore, pa pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka takoj za tem, ko je prostore pridobila v posest, pridobila potrebna dovoljenja za opravljanje poslovne dejavnosti (soglasje z dne 19.8.1997), odločbo o naravi prostorov (odločba z dne 20.12.1999), nenazadnje pa te prostore sedaj tako oddaja. Vse to kaže na utemeljenost njenega zahtevka za plačilo izgubljenega dobička v višini najemnine, ki bi jo prejela z oddajanjem poslovnih prostorov. Kako drugače višini ugotovljenega izgubljenega dohodka (višini najemnine, ki bi jo prejemala tožeča stranka) pritožnika ne oporekata.

Glede na navedeno je torej pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določila 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1.odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP. Ker je tožeča stranka v pritožbenem postopku uspela in je bil njen odgovor na pritožbo utemeljen, ji morata pritožnika povrniti s tem povezane stroške (stroški sestave, DDV in takse, medtem ko so stroški poročila stranki že zajeti v stroške sestave vloge, stroški kopiranja prilog, ki so že v spisu, pa niso bili potrebni).

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2106/99
• VSL sodba in sklep I Cp 2183/98
• VSK sodba I Cp 1291/2005