VSL sklep I Cp 582/2001

Jedro

Priznanje zemljiškoknjižnega lastnika, da obstoje pravnopomembne okoliščine, na katere zakon veže določeno pravno posledico (pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem) - kot samostojno izjavo volje ali zajeto v pogodbo s priposestvovalcem - na katerem je podpis osebe, katere lastninska pravica preneha, notarsko overjen (22. čl. ZZK), je listina iz 21. čl. v zvezi s 3. tč. 1. odst. 86. čl. ZZK. Noben predpis ne določa, da je lahko podlaga za vpis lastninske pravice na podlagi priposestvovanja le sodna odločba, razlog temu pa tudi ne more biti 3. čl. ZPP, torej presoja dopustnosti razpolaganja. V primeru te kršitve gre tudi za ničnost pravnega posla, na kar pa po uradni dolžnosti pazi tudi zemljiškoknjižno sodišče (83. čl. ZZK).

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Ugovoru se ugodi in se zemljiškoknjižni sklep Dn 2635/99 z dne 21.2.2000 spremeni tako, da se na podlagi pogodbe o priznanju lastninske pravice z dne 25.10.1994 pri vl. št. 18 na nepremičnini parc. št. 1401/2, pašnik v izmeri 2107 m2 k.o. , last K J, dovoli odpis parcele št. 1401/2, pašnik v izmeri 2107 m2 in pripis te parcele k vložku št. 19 te k.o., kjer je že vknjižba lastninske pravice na osebo Ko Ja, rojen ."

Izbrišeta se zaznamba zavrnitve predloga in zaznamba vložene pritožbe.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor predlagatelja ter odločilo, da ostane v veljavi sklep, s katerim je zemljiškoknjižni referent zavrnil predlog predlagatelja za vpis lastninske pravice pri parc. št. 1401 vl. št. 18 k.o.

Zoper sklep se je predlagatelj pravočasno pritožil zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Res se s priposestvovanjem lastninska pravica pridobi po samem zakonu, kar pa ne pomeni, da mora pridobitelj lastninske pravice to dejstvo uveljavljati samo v pravdnem postopku in da je samo sodna odločba podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Po 21. čl. Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK) namreč za vknjižbo zadošča tudi listina, ki dokazuje obstoj zakona kot pravnega temelja. V primeru, kadar je zakon (neposredni) pravni temelj pridobitve lastninske pravice, gre za originarno oziroma izvirno pridobitev lastninske pravice, t.j. neodvisno od volje prejšnjega lastnika. Posledica tega je, da novi lastnik pridobi lastninsko pravico še pred vpisom v zemljiško knjigo oziroma jo prejšnji lastnik izgubi pred izbrisom iz zemljiške knjige. V takih primerih novi lastnik lahko doseže vknjižbo tudi na podlagi ustrezne zasebne listine, ki dokazuje nastanek njegove pravice. Nastop te posledce lahko (prejšnji) zemljiškoknjižni lastnik bodisi prizna bodisi zanika. Če nastop te posledice zanika, je pridobitelj lastninske pravice prisiljen k tožbi in se nato lastninska pravica vpiše na podlagi sodne odločbe, če pa prejšnji lastnik nastop pravne posledice prizna, tožba ni potrebna, ampak lahko izjavo volje napiše na listino, ki se notarsko overi in je podlaga za vknjižbo. Edina druga ovira za vknjižbo lastninske pravice na podlagi priposestvanja bi bila bojazen, da sta stranki s takšno listino izigrali predpis, ki jima prepoveduje pravni posel ali se izognili kakšni dajatvi. V konkretni zadevi je na prvi pogled razvidno, da ne gre za takšen primer, saj sta obe stranki imetnika zaščitene kmetije in je promet s kmetijskimi zemljišči med njima prost in celo neobdavčen, če ne gre za odplačne posle. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za vpis v zemljiško knjigo v celoti ugodi.

Pritožba je utemeljena.

Po 21. čl. ZZK se vknjižba dovoli na podlagi javne ali zasebne listine, ki mora vsebovati veljavni pravni temelj. Nadaljnje vsebine takšne listine zakon ne določa. Lahko gre za zapis pravnega posla, lahko pa le za ugotovitev, da so izpolnjene dejanske okoliščine, katerih posledica je originarna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, v konkretnem primeru na podlagi priposestvovanja (21. in 28. do 30. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR), in izjavo zemljiškoknjižnega lastnika, da dovoljuje prepis lastninske pravice na priposestvovalca. Zemljiškoknjižni lastnik torej s tem prizna obstoj pravnopomembnih okoliščin, na katere zakon veže določeno pravno posledico (pridobitev lastninske pravice), kar lahko stori s samostojno izjavo volje ali zajame v pogodbo s priposestvovalcem. Takšne pogodbe 21. čl. ZTLR ne izključuje, saj vsebuje pogodba le ugotovitev nespornih dejstev priposestvovanja ter vknjižbeno dovoljenje, ne pomeni pa temelja za pridobitev lastninske pravice. Ta je bila pridobljena že s potekom priposestvovalne dobe. Zapis takšne izjave volje, na katerem je podpis osebe, katere lastninska pravica preneha, notarsko overjen (22. čl. ZZK), je tako listina iz 21. čl. v zvezi s 3. tč. 1. odst. 86. čl. ZZK.

Ni se mogoče strinjati s stališčem zemljiškoknjižnega sodišča, da je lahko listina, ki dokazuje obstoj zakona kot pravnega temelja za izvirno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi priposestvovanja, le pravnomočna ugotovitvena sodna odločba, ki jo nato zemljiškoknjižno sodišče izvede v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti na podlagi 68. čl. ZZK. Noben predpis ne določa, da je lahko podlaga za vpis le sodna odločba, razlog temu pa tudi ne more biti 3. čl. Zakona o pravdnem postopku, torej presoja dopustnosti razpolaganja. V primeru te kršitve gre tudi za ničnost pravnega posla, na kar pa po uradni dolžnosti pazi tudi zemljiškoknjižno sodišče (83. čl. ZZK). Če torej med zemljiškoknjižnim lastnikom in priposestvovalcem niso sporna dejstva priposestvovanja, ni nujno, da je sodba, izdana v pravdnem postopku edina podlaga za vpis lastninske pravice priposestvovalca.

Zemljiškoknjižno sodišče ni dvomilo o resničnosti vsebine predložene listine. Edini razlog za zavrnitev predlaganega vpisa lastninske pravice je bilo dejstvo, da pogodba o priznanju lastninske pravice ne more biti podlaga za vpis lastninske pravice na podlagi priposestvovnja, pač pa bi morala biti to sodna odločba. Omenjeno pravno naziranje pa je po zgoraj obrazloženem napačno. Prav tako pa je napačno tudi stališče zemljiškoknjižnega referenta, da vpis lastninske pravice na kmetijskem zemljišču ni mogoč, ker predlagatelj predlogu ni predložil potrdila upravne enote, da se pravni posel med predlagateljem kot zemljiškoknjižnim lastnikom in priposestvovalcem odobri ali da odobritev ni potrebna. Ker po prej obrazloženem ne gre za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom, temveč le za zapis nespornih dejstev med zemljiškoknjižnim lastnikom in priposestvovalcem ter enostransko izjavo prvega, da dovoljuje prepis lastninske pravice na drugega, tudi odobritev oziroma potrdilo po 19. in 20. čl. Zakona o kmetijskih zemljiščih ni potrebna.

Glede na navedeno je torej pritožba predlagatelja utemeljena, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. tč. 95.čl. ZZK pritožbi ugodilo in spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da je ugovoru ugodilo in dovolilo predlagani vpis lastninske pravice. Hkrati je odločilo tudi o izbrisu zaznambe zavrnitve predloga in o izbrisu zaznambe vložene pritožbe.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 322/2004
• VSL sodba I Cp 287/04
• VSL sklep II Cp 4968/2005