<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 175/2001

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2002:I.CP.175.2001
Evidenčna številka:VSL48717
Datum odločbe:11.07.2002
Področje:obligacijsko pravo
Institut:pogodba o delu - zakonita zastavna pravica - zastava

Jedro

Predmet zastave je lahko vsaka premična stvar, na kateri obstaja lastninska pravica (966. čl. ZOR) in je v pravnem prometu. Z ekonomskega vidika pa je seveda pomembno, da ima ta stvar premoženjsko vrednost, ki daje upniku možnost prodaje stvari in poplačila iz prejetega izkupička. Vendar pa to ne pomeni, da je stvar, ki nima tržne vrednosti - kot je to v obravnavanem primeru, ko naj bi imela določeno vrednost le za naročnika, za katera je bila izdelana - izven pravnega prometa, kot to očitno menita pritožnika. Katere stvari so izvzete iz pravnega prometa, določajo predpisi. Dejstvo, da ima stvar, na kateri je prevzemnik posla pridobil zastavno pravico po samem zakonu (628. čl. ZOR), le majhno tržno ceno ali pa sploh ne, ne pomeni, da na njej zastavna pravica ni mogoča, temveč pomeni to le ustrezno manjše zavarovanje upnikove terjatve.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba prve stopnje v prvem in drugem odstavku 2. točke izreka glede obresti spremeni tako, da tečejo od prisojene glavnice in pravdnih stroškov zakonite zamudne obresti. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu (v 1. točki in prvem ter drugem odstavku 2. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek (1. tč. izreka) in delno ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku tako, da je tožnikoma naložilo plačilo 7.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka. Tožencema je še naložilo, da tožniku povrneta njegove pravdne stroške v znesku 73.702,50 SIT z enakimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje (drugi odstavek 2. tč. izreka), v presežku pa nasprotni tožbeni zahtevek zavrnilo (tretji odstavek 2.tč. izreka).

Zoper del sodbe, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek in ugodeno nasprotnemu tožbenemu zahtevku, se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Res ima prevzemnik posla po 628. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) zastavno pravico na stvareh, ki jih je izdelal (ali popravil ali na drugih predmetih, ki mu jih je upnik izročil v zvezi z njegovim delom), vendar je sodišče prve stopnje spregledalo, da zastavna pravica na gradbenem načrtu, ki ga je izdelal toženec, ne more obstajati. Zastavna pravica se namreč lahko ustanovi le na stvareh, ki so v pravnem prometu in s katerimi se je mogoče poplačati. To izrecno izhaja iz poglavja ZOR, ki ureja zastavo. V 980 čl. ZOR je določeno, da sme upnik zahtevati od sodišča, da se (zastavljena) stvar proda na javni dražbi ali po dnevni ceni. Če stvar nima tržne vrednosti in ni v pravnem prometu, potem ne more biti predmet zastave, saj se z njo ni mogoče poplačati, prav poplačilo upnika (v primeru, če dolžnik svoje obveznosti ne poravna), pa je bistvo zastavne pravice. Toženec je izdelal gradbeni načrt za hišo tožnikov, pridržal pa si je odločbo - lokacijsko dovoljenje, soglasja vseh, katerih soglasja mora investitor imeti in izdelan gradbeni načrt z načrtom instalacij in statičnim izračunom. Vse to so dokumenti, ki jih ni mogoče prodati, zato nimajo tržne vrednosti in bi jih lahko uporabil le tožnik pri gradnji hiše. Načrt je bil narejen "po meri in na kožo" tožeče stranke, pri načrtu so upoštevane lastnosti in konfiguracija zemljišča, kjer naj bi hiša stala, prilagojen je sosednjim objektom in ne gre za tipski načrt, ki bi se lahko uporabil kjerkoli, ampak za individualni načrt, uporaben samo za tožnika. Takšen predmet ne more biti predmet zastave in zato toženec ni imel pravice obdržati si izdelanih stvari v zavarovanje za plačilo za svoje delo. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, nasprotni tožbeni zahtevek pa zavrne, ali pa sodbo prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena le glede obresti.

Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje je dejanska podlaga spora, ki glede na to, da gre za spor majhne vrednosti, niti ne more biti (in tudi ni) predmet pritožbenega izpodbijanja sledeča: rok ni bil bistvena sestavina pogodbe o delu; tožnika sta bila še tudi tedaj, ko je tožnik delo opravil, pripravljena sprejeti izpolnitev; ker je toženec strokovno opravil posel (izdelal projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja), bi mu morala tožnika kot naročnika plačati dogovorjeno plačilo, česar pa nista prostovoljno storila. Na ugotovljeno dejansko podlago spora je pritožbeno sodišče torej vezano, ugotavlja pa, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da toženec tožnikoma ni bil dolžan izročiti izdelanega projekta, ker ima na njem za zavarovanje plačila za opravljeno delo zastavno pravico po določilu 628.čl. ZOR. Zastavno pravico za zavarovanje plačila za svoje delo namreč prevzemnik dela pridobi po samem zakonu, če in ko so za to izpolnjeni pogoji, kar je bilo tudi v konkretnem primeru.

Predmet zastave je lahko vsaka premična stvar, na kateri obstaja lastninska pravica (966. čl. ZOR) in je v pravnem prometu. Z ekonomskega vidika pa je seveda pomembno, da ima ta stvar premoženjsko vrednost, ki daje upniku možnost prodaje stvari in poplačila iz prejetega izkupička. Vendar pa to ne pomeni, da je stvar, ki nima tržne vrednosti - kot je to v obravnavanem primeru, ko naj bi imela določeno vrednost le za naročnika, za katera je bila izdelana - izven pravnega prometa, kot to očitno menita pritožnika. Katere stvari so izvzete iz pravnega prometa, določajo predpisi. Dejstvo, da ima stvar, na kateri je prevzemnik posla pridobil zastavno pravico po samem zakonu, le majhno tržno ceno ali pa sploh ne, ne pomeni, da na njej zastavna pravica ni mogoča, temveč pomeni to le ustrezno manjše zavarovanje upnikove terjatve. V pritožbi grajani materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da prevzemnik posla ni bil upravičen zadržati izdelani projekt do prejema dogovorjenega plačila, je torej pravilen. Ker pa zastavna pravica upnika ne omejuje, da doseže poplačilo tudi na drugačen način, je pravilna odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku, medtem ko zavrnitev tožbenega zahtevka pravilno temelji na določilu 609. čl. ZOR, saj pogodbe naročnik ni razdrl in je del opravljenega dela celo prevzel.

Pač pa pritožbeno sodišče kot materialnopravno napačno ocenjuje odločitev sodišča prve stopnje glede višine zamudnih obresti. Te je toženec v nasprotnem tožbenem zahtevku opredelil v višini, kot so znašale zakonite zamudne obresti v času vložitve nasprotne tožbe v letu 1990. Ker so se te od tedaj večkrat spremenile, je sodišče prve stopnje z določitvijo njihove višine, kot je ta razvidna iz obsodilnega dela izreka in izreka o pravdnih stroških, odločilo napačno. Ker na pravilno uporabo materialnega prava pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodbo prve stopnje spremenilo na podlagi določila 4. tč. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) glede višine zamudnih obresti od prisojene glavnice in pravdnih stroškov. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj uveljavljani pritožbeni razlog ni podan, prav tako pa tudi niso podani tisti, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje (353.čl. ZPP).

 


Zveza:

ZOR člen 628, 966, 628, 966.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMjAyNQ==