<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep I Cp 1029/2000

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CP.1029.2000
Evidenčna številka:VSL48716
Datum odločbe:20.10.2000
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
Institut:razsojena stvar - preživnina za mladoletnega otroka - višina preživnine

Jedro

Mladoletnemu tožniku je bila že delno prisojena preživnina 8.000,00 SIT mesečno in drugi tožnici verzijski zahtevek v višini 70.000,00 SIT. V navedeni višini namreč toženec s svojo pritožbo prve sodbe sodišča prve stopnje sploh ni izpodbijal. S sodbo je sodišče prve stopnje (očitno sledeč spremenjenemu tožbenemu zahtevku) ponovno odločilo tudi o tistem delu zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno (2. odst. 319. čl. ZPP). Toženec torej utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Na podlagi določila 2. odst. 354. čl. ZPP je zato pritožbeno sodišče v tem delu sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo. Ocena življenskih potreb 9 letnega otroka in preživniskih možnosti staršev.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v točki 1. za preživnino v višini 8.000,00 SIT mesečno in v točki 4. za znesek 70.000,00 SIT in se tožba v tem delu zavrže. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba prve stopnje.

Pritožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki s sodbo (v zvezi s popravnim sklepom) naložilo plačevanje preživnine za mld. sina Alexa - prvega tožnika in sicer od 1.12.1996 do 30.9.1997 v znesku 14.000,00 SIT mesečno, od 1.10.1997 do 31.8.1998 v znesku 9.000 SIT mesečno, od 1.9.1998 do 28.2.1999 v znesku 12.500 SIT mesečno, od 1.3.1999 do 30.9.1999 v znesku 14.000,00 SIT mesečno in od 1.10.1999 dalje po 30.500,00 SIT mesečno (1. tč. izreka). Presežek preživninskega zahtevka je zavrnilo (2. tč. izreka), ugotovilo delen umik tožbe in v ustreznem delu postopek ustavilo (3. tč. izreka) ter tožencu naložilo, da drugi tožnici plača 98.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi (4.tč. izreka). V presežku je drugotožničin verzijski zahtevek zavrnilo (5. tč. izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (6. tč. izreka). Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Sklicuje se na svoje navedbe v pritožbi z dne 16.9.1998. Sodišče prve stopnje je napravilo bistveno napako, ker ni upoštevalo, da je bila preživnina že pravnomočno prisojena do zneska 8.000,00 SIT in verzijski zahtevek do zneska 70.000,00 SIT. Če bi ostala v veljavi odločitev sodišča prve stopnje, bi moral toženec plačati dvojno preživnino. Sodišče nadalje ni upoštevalo, da je toženec že poravnal precejšen del zapadlih preživninskih obrokov in praktično že v celoti verzijski zahtevek, kar izhaja iz pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 1.12.1999 predloženih listinskih dokazov (potrdilo druge tožnice o plačilih toženca z dne 21.9.1999 in dopis druge tožnice tožencu z dne 27.3.1999), kakor tudi iz samih navedb tožeče stranke na obravnavi dne 6.9.1999. Kljub izvedbi dodatnih dokazov sodišče tudi v ponovljenem dokaznem postopku ni pravilno in objektivno ugotovilo potreb mladoletnega prvega tožnika in premoženjskih sposobnosti njegovih staršev, pri čemer je izvedene dokaze ocenjevalo premalo kritično in je zaradi tega določilo previsoko preživnino in previsok verzijski zahtevek. Kakšne so povprečne potrebe otroka prvotožnikove starosti, bi moralo biti sodišču znano, saj za to obstajajo statistične ugotovitve pristojnih ustanov, npr. "šumijeva metoda". Upoštevaje te znane podatke je tožeča stranka bistveno previsoko ovrednotila višino stroškov, ki nastajajo za preživljanje prvotožnika. Sodišče je tem stroškom prištelo tudi znesek 10.000,00 SIT, kar naj bi bili stroški plavalnega tečaja. Gre za bistveno previsok znesek, ki se ne pojavlja čez celo leto, poleg tega pa obstajajo ustanove in posamezniki, ki bi otroka naučili plavanja za bistveno nižji znesek. Očitno je, da naj bi vključevanje stroškov plavalnega tečaja v preživninske stroške, pomenilo le ugodnejše izhodišče ob bodočih zviševanjih mesečne preživnine. Sodišče tudi napačno povzema in ugotavlja višino mesečnih potreb toženca. Iz izpovedi bivšega toženčevega delodajalca M.P. je razvidno, da zaposleni dejansko niso prejemali plač ter da je moral tožencu večkrat posoditi denar. Toženec je zaslišan kot stranka povedal, da od Studia (M. P.) ne prejema plače že od maja 1996. Torej je ugotovitev sodišča, da je v odbobju od leta 1996 do novembra 1997 prejemal mesečno po 50.000,00 SIT plače, brez osnove oziroma celo v nasprotju z izvedenimi dokazi. Enako je z ugotovitvijo, da naj bi toženec v tem obdobju prejemal po 80.000,00 SIT honorarjev mesečno. Šlo je le za nekaj honorarjev, ki v povprečju še zdaleč niso dosegli takšne številke. Tudi za nadaljnje obdobje so ugotovitve napačne. Od J. Z. ni prejemal vsak mesec po 30.000,00 SIT do 40.000,00 SIT, kot je razvidno tudi iz zapisnika o njegovem zaslišanju. Vsa navedena neskladja med razlogi sodbe in vsebinami zapisnikov ter izostanek razlogov glede odločilnih dejstev predstavljajo nenazadnje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nekaj nakazil honorarja v letu 1999, ki so resda dokaj visoka, pa ne pomeni, da je toliko iz naslova honorarjev toženec zaslužil vsak mesec. Ta nakazila so predstavljala plačilo za večmesečno ali celo nekajletno delo. Vsi ti honorarji pa predstavljajo bruto prejemke, iz katerih si mora toženec plačevati zdravstveno, socialno in pokojninsko zavarovanje, česar kot tujec brez slovenskega državljanstva zaenkrat ni deležen. Toženec ni dobil solidarnostnega stanovanja, kot to trdi sodišče. V neporofitno stanovanje se tudi ni vselil že v začetku leta 1999, temveč šele 6.12.1999. Več mesecev je moral plačevati celo dvojno najemnino za obe stanovanji, saj "novo" stanovanje še ni bilo pripravljeno za vselitev. V njegovo adaptacijo je moral toženec vložiti precej materialnih sredstev. Za sedanje neprofitno stanovanje toženec plačuje mesečno 41.000,00 SIT najemnine ter za več kot 20.000,00 SIT stroškov. Tožeča stranka zelo pretirava pri navajanju stroškov v zvezi s preživljanjem prvega tožnika. Le redkokatere družine lahko za otrokove izvenšolske dejavnosti namenijo mesečno kar 45.000,00 SIT, kot naj bi dobil prvotožnik v mesecu oktobru 1999. Povsem nelogična je odločitev sodišča, da mora toženec za leto 1998, ko je prejemal povprečno le 20.000,00 SIT honorarjev, od tega skoraj polovico dati za preživnino, upoštevaje tudi dejstvo, da mora preživljati še enega otroka. Ker ima toženec bistveno večje obveznosti od druge tožnice, je seveda povsem napačna določitev preživnine za obdobje po 1.10.1999, ko sodišče stroške preživljanja porazdeli staršema prvega tožnika vsakemu do ene polovice. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zniža preživnino in verzijski zahtevek ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba je delno utemeljena. Pritožnik se sklicuje tudi na vse navedbe v svoji prejšnji pritožbi z dne 16.9.1998. Vendar pa je vsaka pritožba samostojno pravno sredstvo, vloženo zoper konkretno odločbo sodišča, zato se pritožnik ne more sklicevati nanjo. Sicer pa so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katerih temelji sedanja odločitev, delno drugačne tako, da navedbe v prejšnji pritožnikovi pritožbi niti ne morejo biti upoštevne. Kot uvodoma v obrazložitvi ugotavlja sodišče prve stopnje in kot navaja pritožnik, je bila mladoletnemu tožniku delno prisojena preživnina v znesku 8.000,00 SIT mesečno in drugi tožnici verzijski zahtevek v višini 70.000,00 SIT. V navedeni višini namreč toženec s svojo pritožbo z dne 16.9.1998 prve sodbe sodišča prve stopnje sploh ni izpodbijal. S sodbo je tako sodišče prve stopnje (očitno sledeč spremenjenemu tožbenemu zahtevku v vlogi z dne 27.10.1999) ponovno odločilo tudi o tistem delu zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno (2. odst. 319. čl. ZPP). Toženec torej utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Na podlagi določila 2. odst. 354. čl. ZPP je zato pritožbeno sodišče v tem delu sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo. Nadalje pa toženec sodišču prve stopnje očita tudi kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker naj bi obstajalo nasprotje med razlogi sodbe in vsebinami zapisnikov o zaslišanih pričah in strankah ter naj ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem očitkom ugotavlja, da ima sodba prve stopnje jasne in logične razloge o odločilnih dejstvih, vsebina izpovedb prič in strank pa je v njej korektno povzeta. Priča M.P. je na eni strani res izpovedal, da je šlo firmi Studio Tivoli od leta 1994 slabo in da zaposleni dejansko niso prejemali plače, vendar pa je na drugi strani toženec izpovedal, da je do maja 1997 prejemal dohodke po 50.000,00 SIT mesečno, ter 80.000,00 SIT honorarja, ko je delal v Klubu K4. Vse to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (obrazložitev na str. 5 sodbe). Zatrjevanega nasprotja torej ni, nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje pa ne more predstavljati uveljavljanega pritožbenega razloga iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Enako velja pri povzemanju izpovedi priče Julija Zornika. Ta je najprej izpovedal, da je prejemal na svoj račun vsakomesečno plačilo. Pri projektih, pri katerih je sodeloval toženec, se je delo opravljalo približno 10 dni na mesec in toženec je pri tem pomagal približno 2-3 ali celo 4 dni. Tožencu je načeloma vsakomesečno plačal njegov del zaslužka in mu je izplačeval med 300 in 400 DEM. Šele na dodatna vprašanja pooblaščenca tožene stranke je priča izpovedala, da kakšen mesec tožencu tudi ni izplačala 400 DEM, kakšen mesec pa ne 400 DEM, da pa točne evidence nima. Sodišču prve stopnje, ki je na podlagi dokazne ocene te izpovedbe priče, zaključilo, da je toženec prejemal mesečno od 30.000 do 40.000 SIT, torej pritožnik neutemeljeno očita uveljavljano procesno kršitev. Enako velja za oceno popravljene izpovedbe toženca glede datuma, od kdaj naj ne bi več prejemal dohodka. Ob nadaljnjem preizkusu tega pritožbenega razloga pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi niso podane tiste kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Dejanske očitke pritožnika sodbi prve stopnje je mogoče strniti v naslednje sklope: nepravilno ugotovljene potrebe mladoletnega otroka; nepravilno ugotovljene preživninske možnosti toženca; neupoštevanje že plačanih zneskov preživnine. Ugotovljeno višino mesečnih potreb mladoletnega otroka toženec izpodbija pavšalno (z izjemo stroškov plavalnega tečaja po 10.000,00 SIT mesečno) in meni, da bi moralo sodišče za ugotovitev teh uporabiti statistične podatke o povprečnih potrebah otroka njegove starosti. Kot je bilo omenjeno že v prejšnji odločbi pritožbenega sodišča, določilo 129. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) terja od sodišča, da celovito ugotovi in oceni na eni strani potrebe mladoletnega otroka kot preživninskega upravičenca in na drugi strani možnosti njegovih staršev kot preživninskih zavezancev. Ta ocena pa mora izhajati iz ugotovitve konkretnih okoliščin in njihove realne ocene. Statistični podatki Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ne morejo biti podlaga odločitvi, saj prikazujejo le povprečne in minimalne življenjske stroške, ki so lahko v konkretnem primeru precej drugačni tudi zaradi določenih objektivnih dejstev. Statistične podatke lahko sodišče upošteva pri ugotavljanju mesečnih življenjskih stroškov za preživljanje otroka in so mu tako v pomoč pri oceni višine konkretnih življenjskih stroškov otroka. Nikakor pa ti podatki ne morejo biti edino merilo za njihovo ugotovitev. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo konkretne okoliščine in na njihovi podlagi ocenilo mesečne potrebe otroka. Sicer pa tožena stranka višino življenjskih stroškov za otroka opredeljeno graja le glede stroškov plavalnega tečaja. Res gre za stroške, ki nastajajo le v krajšem časovnem obdobju (parih mesecev). Vendar pa pritožbeno sodišče sodi, da so kljub temu potrebe otroka ocenjene realno. Otrok je sedaj star 9 let in vse bolj postajajo v njegovem življenju pomembne interesne dejavnosti in s tem ustvarjalna izraba prostega časa, kar je pomembno za nadaljnji razvoj otroka in tudi morda za njegovo nadaljnjo usmeritev v življenju. Plavalni tečaj je nedvomno le ena od takih aktivnosti, glede na njihov pomen pa je pričakovati, da se bo vanje (kot npr. različne jezikovne tečaje, športne aktivnosti ipd.) nadalje vse bolj vključeval. Glede na to torej ni napačna odločitev sodišča prve stopnje, ko je znesek 10.000,00 SIT upoštevalo pri oceni mesečnih življenjskih potreb otroka. V ponovljenem postopku (po delni razveljavitvi prvotne odločitve) je sodišče prve stopnje dokazni postopek usmerilo tudi v ugotavljanje toženčevih preživninskih možnosti, ki so pred tem ostale nepopolno ugotovljene. Tako ugotovljenim možnostim je prilagodilo višino preživnine po posameznih obdobjih, ki so razvidna iz izreka sodbe prve stopnje. Da je toženec v letu 1996 prejemal honorar v višini 80.000,00 SIT mesečno (z izjemo dveh mesecev, ko je bil K4 zaprt), je izpovedal sam, zaslišan kot stranka na naroku 2.12.1999. Sedanje njegove pritožbene trditve, češ, da je šlo le za nekaj honorarjev, ki še zdaleč niso dosegli tolikšnega zneska, so torej v nasprotju s tem, kar je izpovedal sam in zato nesprejemljive. Nadalje je sodišče ugotovilo, v skladu z njegovo izpovedbo in izpovedbo priče M.P., da od maja 1997 kljub zaposlitvi ni več prejemal plače, temveč le honorar za opravljeno delo po 20.000,00 SIT mesečno, res pa je za vse obdobje toženčeve zaposlitve določilo enako višino preživnine za otroka. Kljub temu pa se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tista okoliščina, ki odločilno vpliva na spremenjene preživninske možnosti toženca, prenehanje delovnega razmerja in je torej pravilno nižja preživnina določena šele od tedaj dalje. Za obdobje, ki se nanaša na toženčeve dohodke v času njegovega sodelovanja z Julijem Zornikom, je bilo že navedeno, da je priča izpovedovala različno, točno pa se vsega ni spominjala oziroma ni imela konkretnih podatkov tako, da so dejanski zaključki sodišča prve stopnje posledica dokazne ocene izpovedbe te priče in izpovedbe samega toženca, ki je z navedbo konkretnih dejstev ali predlaganjem dokazov toženec niti ne izpodbija. Prav tako ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o višini honorarjev v letu 1999, trdi le, da gre za nakazila za večmesečno ali celo nekajletno delo. Vendar pa je sodišče prve stopnje dohodke toženca ugotavljalo v večmesečnih obdobjih in upoštevalo njihovo povprečje. Sodišče pri določitvi preživnine za otroka upošteva okoliščine, ki jih ugotovi ob zaključku glavne obravnave. Če pa bi se izkazalo, da toženčevi dohodki v bodoče ne bodo v višini, kot jo je ugotovilo sodišče, bi to lahko predstavljalo okoliščino, ki vpliva na višino sedaj določene preživnine (5. odst. 132. čl. ZZZDR). Dejstvo, da naj bi šlo za plačilo za večmesečno ali večletno delo toženca, pa je povsem nerelevantno: gre za dohodek toženca, ki vpliva na oceno njegovih možnosti, ki so bile lahko v preteklih obdobjih ocenjene nižje tudi zaradi zamika plačil. Pritožbena trditev, da vsi honorarji predstavljajo bruto prejemke, od katerih mora sam plačevati prispevke za zdravstveno, socialno in pokojninsko zavarovanje, je zgolj pavšalna, saj toženec niti ne opredeli, v kakšni višini plačuje posamezne prispevke niti ne ponuja dokaza za svoje trditve. Končno pa je v zvezi z grajo ugotovljenih toženčevih preživninskih možnosti neutemeljeno tudi njegovo poudarjanje stanovanjske situacije. Odločilno dejstvo je, da je tožečeva družina pridobila možnost vselitve v solidarnostno stanovanje, pri čemer ni relevantna okoliščina, kdo od članov družine (toženčeva žena) je najemnik tega stanovanja. Prav tako ni relevanten dejanski datum preselitve v to stanovanje, sicer pa tudi pritožbene trditve o "dvojnem" plačevanju najemnine in velikih vlaganjih v stanovanje ostajajo nekonkretizirane in brez dokazov, enako kot tudi navedbe o višini neprofitne najemnine in drugih stroških stanovanja. Sodišče prve stopnje res ni upoštevalo zneskov plačane preživnine toženca, ki jih je ta navedel na naroku dne 6.9.1999 ter v vlogi z dne 1.12.1999, druga tožnica pa prav tako potrdila na naroku in v vlogi priloženih listinah. Vendar pa toženec istočasno navaja, da gre za že zapadle preživninske obroke in verzijski zahtevek, kar je bilo pravnomočno odločeno s prvo sodbo sodišča prve stopnje. Ker torej iz njegovih trditev izhaja, da je plačal le zapadle pravnomočno prisojene zneske preživnine in verzijski zahtevek v višini, kot je bil prisojen, to sploh ne more biti predmet obravnavanja v nadaljevanju tega pravdnega postopka, temveč le v morebitni izvršbi po pravnomočni sodbi. Neupoštevanje plačil zato ne pomeni napačne ugotovitve dejanskega stanja, kot to meni toženec v pritožbi. Ostaja tako le še presoja pravilne uporabe materialnega prava, torej pravilne porazdelitve preživninskega bremena med oba preživninska zavezanca. Glede na ugotovljene potrebe mladoletnega otroka, je bilo preživninsko breme vse do zadnjega obdobja, t.j. do 1.10.1999 v večji meri na strani matere, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi, da ima toženec preživninsko obveznost do hčerke, da živi v najemnem stanovanju in da je njegov dohodek nižji od materinega. Vse to je pravilno narekovalo sodišču, da očetu naloži plačilo preživnine v znesku, ki krije manj kot polovico otrokovih potreb. To velja tudi za leto 1998, ko je toženec prejemal zelo nizke mesečne dohodke. Preživnina, ki jo je za ta čas določilo sodišče prve stopnje, je prav tako minimalna, saj znaša le 9.000,00 SIT mesečno (po izpovedbi druge tožnice pa so le stroški vrtca tedaj znašali 8.900,00 SIT) oziroma po začetku otrokovega obiskovanja šole 12.500,00 SIT. Prejemki toženca, ugotovljeni ob zaključku glavne obravnave, so bistveno večji od materinih, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča prav, da kljub siceršnjim njegovim večjim izdatkom krije polovico otrokovih potreb. Potemtakem je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Navedena presoja velja tudi za odločitev o verzijskem zahtevku, glede katerega pa toženec v pritožbi ni podal posebnih navedb, čeprav je zahteval njegovo znižanje. Verzijski zahtevek se nanaša na obdobje, ko je bil toženec zaposlen in so bili njegovi dohodki takšni, kot v prvem obdobju iz izreka sodbe prve stopnje, zato je tudi prvostopna odločitev o njem pravilna. V preostalem delu je zato pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 3. odst. 154. čl. ZPP. Tožena stranka je zmagala le z relativno majhnim delom pritožbe, s čimer pa posebni stroški niso nastali. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje pritožbene stroške.  


Zveza:

ZZZDR člen 129, 129. ZPP člen 319/2, 339/2-12, 319/2, 339/2-12.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0zMjAyNA==