<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep I Cp 1980/2002

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2003:I.CP.1980.2002
Evidenčna številka:VSL48737
Datum odločbe:07.05.2003
Področje:civilno procesno pravo
Institut:zamudna sodba - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - sklepčnost tožbe

Jedro

Dejstva, na katera tožnik opira svoj tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil. S presojo, ali so dokazi, ki jih tožnik ni predložil, ampak se na njih sklicuje (vpogled v spis), pa bi sodišče preseglo pooblastilo, ki mu ga nalaga omenjeno določilo. Utemeljenost tožbenega zahtevka pomeni, da dejanska tožbena podlaga oz. dejstva, navedena v tožbi, hkrati sestavljajo abstraktni dejanski stan določenega materialnopravnega predpisa, ki pogojuje nastop prav takšne posledice, kot jo v svojem sodbenem predlogu oz. tožbenem zahtevku predlaga tožeča stranka. Po drugi strani je tožba nesklepčna, če iz opisa dejanske tožbene podlage ne izhaja zahtevana posledica.

Da pa je takšno materialnopravno sklepanje sploh mogoče, morajo biti v tožbi navedena dejstva, na katera tožnik opira svoj sodbeni predlog oz. tožbeni zahtevek. Gre za procesnopravno predpostavko odločanja, ki vsebuje določilo 1. odst. 180. čl. ZPP o obligatornih sestavinah tožbe. Če je opis dejanske tožbene podlage pomanjkljiv (v tožbi niso navedena vsa odločilna dejstva, ki jih terja materilano pravo), je takšna tožba formalno pomanjkljiva, zato bo sodišče v takšnem primeru pozvalo tožnika, da tožbo dopolni z odločilnimi dejstvi (108. čl. ZPP).

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi za znesek 700.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe in v stroškovni odločitvi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku denarno odškodnino za povzročeno nepremoženjsko škodo v znesku 1.200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje in povrniti stroške postopka v znesku 42.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje.

Proti takšni odločitvi je toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Predlaga razveljavitev izpodbijane zamudne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da za izdajo zamudne sodbe ne zadostuje že dejstvo, da toženec na tožbo v danem roku ne odgovori. Potrebne so tudi vsebinske predpostavke za utemeljenost tožbenega zahtevka oz. da ta izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali splošno znanimi dejstvi. Tožnik v tožbi med drugim navaja, da mu je toženec povzročil poko osrednjega dela nosnih kosti in ga brcnil v levo ledvico. Iz izvedenskega mnenja dr. F. D. in predlaganega vpogleda v kazenski spis opr. št. K 121/2001 pa izhaja, da toženec tožniku teh poškodb ni povzročil. Kljub drugačni obtožbi tožilstva je bil obsojen le za povzročitev razpočne rane na arkadi desnega očesa. Dejstvo in dokazi glede omenjenih poškodb so sami s seboj v nasprotju. Iz dejstev in dokazov pa ne izhaja utemeljenost zahtevka niti po višini. Zahtevek je že na prvi pogled močno pretiran, tožba pa je tudi pri obrazložitvi posameznih postavk odškodnine nesklepčna. Sicer pa je sodna praksa enotna, da v primeru nepremoženjske škode izdaja zamudne sodbe ne pride v poštev. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Toženec neutemeljeno očita sodišču prve stopnje neobstoj predpostavke iz 4. tč. 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki kot pogoj za izdajo zamudne sodbe določa tudi, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Dejstva, na katera tožnik opira svoj tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil. S presojo, ali so dokazi, ki jih tožnik ni predložil, ampak se na njih sklicuje (vpogled v spis), pa bi sodišče preseglo pooblastilo, ki mu ga nalaga omenjeno določilo.

Delno utemeljena pa je toženčeva pritožbena trditev o neobstoju sklepčnosti glede denarne odškodnine za posamezne vtoževane oblike nepremoženjske škode. Sklepčnost tožbe je podana takrat, ko iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP). Pri presoji, ali iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, gre za materialnopravno sklepanje. Utemeljenost tožbenega zahtevka pomeni, da dejanska tožbena podlaga oz. dejstva, navedena v tožbi, hkrati sestavljajo abstraktni dejanski stan določenega materialnopravnega predpisa, ki pogojuje nastop prav takšne posledice, kot jo v svojem sodbenem predlogu oz. tožbenem zahtevku predlaga tožeča stranka. Po drugi strani je tožba nesklepčna, če iz opisa dejanske tožbene podlage ne izhaja zahtevana posledica.

Da pa je takšno materialnopravno sklepanje sploh mogoče, morajo biti v tožbi navedena dejstva, na katera tožnik opira svoj sodbeni predlog oz. tožbeni zahtevek. Gre za procesnopravno predpostavko odločanja, ki vsebuje določilo 1. odst. 180. čl. ZPP o obligatornih sestavinah tožbe. Če je opis dejanske tožbene podlage pomanjkljiv (v tožbi niso navedena vsa odločilna dejstva, ki jih terja materilano pravo), je takšna tožba formalno pomanjkljiva, zato bo sodišče v takšnem primeru pozvalo tožnika, da tožbo dopolni z odločilnimi dejstvi (108. čl. ZPP). Določilo 276. čl. ZPP zato določa, da sodišče vroča toženi stranki v odgovor le tožbo, ki ima vse sestavine iz 180. čl. zakona.

V obravnavanem primeru tožnik zahteva od toženca plačilo denarne odškodnine za telesne bolečine v znesku 500.000,00 SIT, za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti v znesku 100.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT in za razžalitev časti 400.000,00 SIT. Presoja sklepčnosti, ki jo terja določilo 3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP, je tista presoja, ki jo terja določilo 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Pri tem je mogoče ugotoviti, da tožnik glede odškodnine za duševne bolečine za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti, za strah, in za duševne bolečine zaradi razžalitve časti ni navedel tistih dejstev, ki so relevantna za obseg škode in ugotovitev njene višine. Tako tožnik ni navedel dejstev, ki bi omogočali ožjo individualizacijo denarne odškodnine in ki omogočajo trditve o intenzivnosti oz. stopnji duševnih bolečin oz. strahu, o njihovem trajanju in vplivanju navedenih okoliščin na (porušeno) oškodovančevo duševno ravnovesje (odmera denarne odškodnine na konkretni ravni). Prav tako ni navedel dejstev, na podlagi katerih bi bila mogoča širša individualizacija denarne odškodnine oz. njena umestitev v razmerje med manjšimi in večjami škodami ter odškodninami zanje (odmera na abstraktni ravni). Tega ne omogoča zatrjevani sklop dejstev, ki se nanaša na razžalitev časti. Razžalitev časti sama po sebi niti ne predstavlja škode, ampak jo predstavljajo kvečjemu duševne bolečine zaradi navedenega posega v osebnost oškodovanca. Enako velja tudi za zmanjšanje življenjske aktivnosti, glede katere je tožnik zmogel navesti le dejstvo, da je bila zmanjšana en teden, medtem ko glede strahu ni navedel nobenega dejstva. V tem delu je tožnikova tožba premalo substancirana in ne omogoča presojanja vsebinske sklepčnosti. Sodišče prve stopnje bi zato moralo pred njeno materialnopravno presojo postopati po določilu 108. čl. ZPP. Zaradi neizpolnjenosti predpostavke za izdajo zamudne sodbe po 3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP je sodišče prve stopnje v navedenem obsegu zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. V skladu s 1. odst. 354. čl. ZPP je bilo zato treba glede omenjenih oblik škode (denarna odškodnina za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti, za strah, za razžalitev časti, v skupnem znesku 700.000,00 SIT) izpodbijano odločitev razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po drugi strani pa v tožbi zatrjevana dejstva omogočajo presojo vsebinske sklepčnosti glede zatrjevanih telesnih bolečin. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da mu je toženec z udarcem s pestjo povzročil razpočno rano na arkadi desnega očesa in poko srednjega dela nosne kosti. Zaradi navedenih poškodb je trpel močne telesne bolečine ob samem udarcu in tudi kasneje, ko se je bolečinam pridružilo še šumenje v ušesih. Zatrjeval je tudi, da se je rana celila 5 dni, bolečine v nosu pa je tožnik čutil še kakšne tri tedne po poškodbi, vendar jih ob spremembah vremena čuti še vedno, včasih pa čez poškodovano nosnico tudi težje diha kot prej. Glede na določilo 2. odst. 338. čl. ZPP, ki uveljavlja prepoved pritožbenega izpodbijanja dejanskega stanja, so navedena dejstva neizpodbojna dejanska podlaga pritožbene odločitve. Navedene okoliščine primera oz. stopnja bolečin in njihovo trajanje opravičujejo in opredeljujejo vtoževano odkodnino v znesku 500.000,00 SIT kot pravično denarno odškodnino (1. odst. 200. čl. ZOR). Hkrati pa je navedena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno oz. enako škodo (2. odst. 200. čl. ZOR). V tem delu je bilo zato treba toženčevo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

 


Zveza:

ZOR člen 200, 200. ZPP člen 318, 318.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMjAxMA==