VSL Sklep I Cp 1071/2021

Jedro

Pravica do nujnega dednega deleža je zakonita dedna pravica posebne vrste. Glede na to, da sta si dedinji vse od uvedbe zapuščinskega postopka, tudi po seznanitvi z oporoko, prizadevali za uveljavitev zakonitega dednega deleža, kar je več kot minimum, ki jima ga zagotavlja institut nujnega dednega deleža, sodišče ni imelo podlage za zaključek, da nujnega deleža nista uveljavljali.

Če v oporoki ni omejitve glede premoženja, na katerega se nanaša, potem je ta podlaga za dedovanje vsega premoženja, ki je bilo v trenutku zapustnikove smrti njegova last. To z drugimi besedami pomeni, da oporoka (v kateri omejitve glede premoženja, ki naj bi ga dedinja dedovala, ni) velja tudi za premoženje, s katerim oporočitelj v času njene sestave ni razpolagal, ker ga je pridobil kasneje, ali pa zanj ni vedel.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da v zapuščino spadata nepremičnini parc. št. 389/2 in 387, obe k. o. X (I. točka izreka) in da navedeno premoženje na podlagi oporoke deduje zapustnikova hči A. A. (II. točka izreka). Zemljiški knjigi je odredilo vknjižbo v korist dedinje A. A. (III. točka izreka) in dedinji naložilo plačilo sodne takse (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožujeta zapustnikovi hčerki B. B. in C. C. po svojih pooblaščencih. B. B. sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja, da je sodišče oporoko po zapustniku razglasilo že 28. 1. 2016, vendar je ni vročilo dedinjam. Navaja, da sodišče ni pravilno povzelo izjav dedinj, ki sta nasprotovali oporoki in vztrajali pri zakonitem dedovanju, sodišče prve stopnje pa je štelo, da nujnega deleža nista zahtevali. Meni, da zapustnik v oporoki ni mogel razpolagati s svojim kasneje najdenim premoženjem. C. C. sklep izpodbija iz vsebinsko enakih razlogov, pri tem pa opozarja, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo samo napraviti zaključka o izjavi dedičev. Obe predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, ter priglašata stroške.

3. Dedinja A. A. je odgovorila na pritožbi. Pritrjuje sodišču prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožb. Dopolnitev pritožbe z dne 9. 4. 2021 pa je po njenem mnenju prepozna, zato predlaga, naj jo sodišče zavrže.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Sodišče uvodoma v zvezi z dopustnostjo dopolnitve pritožbe B. B. ugotavlja, da je pravočasna. Izpodbijani sklep je bil namreč pritožnici vročen 26. 3. 2021, kar pomeni, da se ji je 15-dnevni rok za pritožbo iztekel 12. 4. 2021. Ker je bila dopolnitev pritožbe oddana priporočeno po pošti tega dne, je pravočasna.

6. Prvostopenjskemu stališču, da pritožnici kot zakoniti dedinji nista uveljavljali nujnega dednega deleža, ni mogoče pritrditi. Iz spisa izhaja, da sodišče v zapuščinskem postopku najprej sploh ni ugotavljalo, ali je zapustnik napravil oporoko. V zapisniku z naroka dne 4. 12. 2019 je bilo pomotoma zapisano, da zapustnik ni napravil oporoke in zato nastopi zakonito dedovanje, do katerega so upravičene njegove tri hčere, vsaka v deležu 1/3. Sodišče je oporoko dedinjam poslalo naknadno z dopisom z dne 16. 11. 2020. Pozvalo jih je, naj izjavijo, ali oporoko priznavajo. Pritožnici je poleg tega z ločenim pozivom istega dne pozvalo še, naj sporočita, ali bosta v primeru, da priznata oporoko zapustnika, uveljavljali nujni delež, ki znaša za vsako do 1/6 zapuščine. Pri tem ju je opozorilo, da če v določenem roku ne bosta odgovorili, bo sodišče štelo, da nujnega deleža ne uveljavljata. Pritožnici sta odgovorili, da oporoke ne priznavata, ker naj zapustnik z njo ne bi mogel razpolagati s kasneje najdenim premoženjem in naj to tudi ne bi bil njegov namen. Navedli sta, da lahko nastopi zgolj zakonito dedovanje, tako da vsaka od dedinj deduje 1/3.

7. Ne glede na njune (po presoji prvostopenjskega sodišča neutemeljene) razloge, pritožnici oporoke očitno nista priznali. Ker sta na dopis odgovorili in oporoki izrecno odrekli priznanje, sodišče ni moglo šteti, da nujnega deleža ne uveljavljata. Poziv pritožnicama glede izjave o nujnem deležu je bil namreč izrecno pogojen s priznanjem oporoke, enako pa tudi njuna izjava. Pritožnici sta pred tem ves čas postopka uveljavljali svoj zakoniti dedni delež. Tudi po tem, ko sta izjavili, da oporoke ne priznavata, sta v dopisu z dne 3. 3. 2021 ponovno predlagali, da sodišče izda sklep o zakonitem dedovanju. Pravica do nujnega dednega deleža je zakonita dedna pravica posebne vrste. Glede na to, da sta si dedinji vse od uvedbe zapuščinskega postopka, se tudi po seznanitvi z oporoko, prizadevali za uveljavitev zakonitega dednega deleža, kar je več kot minimum, ki jima ga zagotavlja institut nujnega dednega deleža, sodišče ni imelo podlage za zaključek, da nujnega deleža nista uveljavljali. Iz poziva sodišča je namreč izhajalo, da bi dedinji morali nujni delež (v tisti fazi postopka) uveljavljati le, če bi oporoko priznali. Tega pa pritožnici nista storili.

8. Sodišče mora ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo, pri tem pa vzame v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno (165. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Materialno procesno vodstvo (285. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v povezavi z 163. členom ZD) je torej v zapuščinskem postopku še posebej poudarjeno. Pritožnici sta na poziv sodišča odgovorili in oporoki odrekli priznanje ter zahtevali zakoniti dedni delež, hkrati pa nujnega deleža nista uveljavljali. Tako so bile njune izjave nejasne in bi sodišče moralo v okviru materialnoprocesnega vodstva dedinje seznaniti, da bo štelo oporoko za veljavno in razčistiti, ali zakoniti dedinji uveljavljata nujni delež. Sklep o dedovanju je izdalo preuranjeno. Ne gre prezreti, da potem, ko je sodišče dedinje seznanilo z oporoko, naroka (na podlagi predhodnega soglasja strank) ni opravilo in je vse sporazumevanje med sodiščem in dedinjami potekalo pisno, pritožnici pa v postopku nista imeli pooblaščenca.

9. Ugotovljene kršitve narekujejo razveljavitev izpodbijanega sklepa. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da pritožnici nista uveljavljali nujnega deleža, je bila sprejeta materialnopravno napačna odločitev. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi in razveljaviti izpodbijani sklep, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Pritožbeno sodišče ne more samo spremeniti izpodbijanega sklepa, saj pred sodiščem prve stopnje (zaradi napačnega oziroma preuranjenega zaključka, da pritožnici nujnega deleža nista uveljavljali) pravica do nujnega deleža še ni bila obravnavana. Sodišče bo moralo na novem naroku za zapuščinsko obravnavo ali pisno razčistiti odprta vprašanja. Vsebinsko se bo moralo opredeliti do navedb pritožnic v zvezi z nepriznavanjem oporoke (glede na razloge iz 60. člena ZD) in ugotoviti pravno odločilna dejstva v zvezi z uveljavljanjem in upravičenostjo zakonitih dedinj do nujnih deležev, vsem dedinjam omogočiti, da se o tem izjavijo, ter nato ponovno odločiti o zadevi. Če bi tak postopek izvajalo sodišče druge stopnje, bi bila dedinjam odvzeta pravica do izjave in možnost pravnega sredstva zoper sklep o dedovanju.

10. Pritožbeni očitki glede veljavnosti oporoke za kasneje pridobljeno premoženje pa niso utemeljeni. Če v oporoki ni omejitve glede premoženja, na katerega se nanaša, potem je ta podlaga za dedovanje vsega premoženja, ki je bilo v trenutku zapustnikove smrti njegova last. To z drugimi besedami pomeni, da oporoka (v kateri omejitve glede premoženja, ki naj bi ga dedinja dedovala, ni) velja tudi za premoženje, s katerim oporočitelj v času njene sestave ni razpolagal, ker ga je pridobil kasneje, ali pa zanj ni vedel. Prav tako ne drži, da bi moralo sodišče dedinje o oporoki obvestiti že takoj po njeni razglasitvi in jih pozvati k uveljavljanju svojih pravic v pravdi, saj ne gre za oporoko, najdeno po pravnomočnosti sklepa o dedovanju (222. člen ZD).

11. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje, je odločitev o stroških postopka s pritožbo skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pridržalo za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep o razveljavitvi je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

24.11.2021

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep Cp 14/2022
• VSL sklep II Cp 4488/2010
• VSL sklep I Cp 2224/2011