VSL Sklep I Cp 800/2021

Jedro

Sklicevanje na določbe ZON samo po sebi še ne izkazuje, da sporna parcela predstavlja naravno vrednoto lokalnega pomena. Naravne vrednote so namreč lahko v lasti tako fizičnih kot tudi pravnih oseb oziroma v lasti države ali lokalne skupnosti. Pritožnica pa za svoje navedbe ni predložila ustreznih dokazov in se tudi ni argumentirano soočila z izvedenskim mnenjem izvedenke urbanistične stroke, zato ni razloga, da pritožbeno sodišče odločitvi sodišča prve stopnje ne bi sledilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in IV. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (med drugim) ugotovilo, da tudi parc. št. 000/15, k. o. ... predstavlja skupno pripadajoče zemljišče k stavbam ID znak ...-378 z naslovom J. 36 in 36 A; ID znak ...-379 z naslovom U. 1; ID znak ...-381 z naslovom U. 5; ID znak ...-383 z naslovom U. 7; ID znak ...-382 z naslovom U. 11 in 9; v skupni lastnini vsakokratnih etažnih lastnikov teh stavb (II. točka izreka). V IV. točki izreka je odločilo, da se predmetni sklep v zemljiški knjigi izvede po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznambe spora o določitvi pripadajočega zemljišča ID pravice/zaznambe 000, s časom začetka učinkovanja 20. 11. 2013.

2. Tretja nasprotna udeleženka Mestna občina X. izpodbija predmetni sklep v delu II. točke in IV. točko izreka. Oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da skupno pripadajoče zemljišče k več stavbam predstavlja tudi zemljišče s parc. št. 000/15, k. o. ... Preko tega zemljišča poteka Pot spominov in tovarištva (PST), ki je po veljavnem prostorskem aktu opredeljena kot naravna vrednota. Zato je odločitev sodišča, utemeljena na izvedenskem mnenju sodne izvedenke urbanistke A. A., da tudi predmetna parcela predstavlja skupno pripadajoče zemljišče k več stavbam, napačna. Izpostavlja določbo sedmega odstavka 171. člena Zakona o ohranjanju narave (ZON), na podlagi katere so v last občin prešle vse naravne znamenitosti - tudi naravne vrednote. Parc. št. 000/15, k. o. ... je zaradi svojih lastnosti spoznana za naravno vrednoto lokalnega pomena. Tej okoliščini urbanistka ni posvečala pozornosti. Sodišče prve stopnje pa ji je slepo sledilo in celo zapisalo, da predmetna parcela ne posega v ceste, javne pešpoti, javne zelenice, območje PST, češ da ni našlo nikakršnih sledov javne rabe. Res razglasitev javnega dobra na pripadajočem zemljišču z upravno odločbo stvarnopravnega položaja tega zemljišča ni mogla razvrednotiti in to tudi ni ovira za odločanje o obsegu pripadajočega zemljišča. Sodišču pa bi moralo biti vodilo pri ugotavljanju in dokazovanju prav vprašanje namenjenosti splošni rabi vseh in vsakogar. Ker se sklepa v nakazni smeri ne da preizkusiti, je zagrešena bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja pa je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da zavrne predlog v delu, s katerim je parc. št. 000/15, k. o. ... ugotovljena kot skupno pripadajoče zemljišče k več stavbam.

3. Na pritožbo so odgovorili predlagatelj, drugi nasprotni udeleženec B., d. d. - v stečaju in sedmi nasprotni udeleženec Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na naslovu U. 3. V odgovorih izražajo svoje nestrinjanje s pritožbo, predlagajo njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da tudi parc. št. 000/15 tvori skupno pripadajoče zemljišče k stavbam. Temu pritožnica oporeka in zatrjuje, da preko te parcele poteka Pot spominov in tovarištva, ki je po veljavnem prostorskem aktu opredeljena kot naravna vrednota. Pritožbeno sodišče ugotavlja - na to pa so opozorili tudi nasprotni udeleženci v odgovorih na pritožbo - da pritožnica svojih zatrjevanj v postopku na prvi stopnji ni izkazala. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tudi predmetna parcela predstavlja skupno pripadajoče zemljišče k stavbam; svojo ugotovitev pa je z vidika kriterijev iz 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) argumentirano obrazložilo.

6. Iz predložene listinske dokumentacije ni moč sklepati, da bi imela parc. št. 000/15, k. o. ... status javnega dobra oz. da bi preko nje potekala Pot spominov in tovarištva (PST). Ortofoto posnetek, ki ga je predložila pritožnica, tega ne izkazuje, pa tudi v zemljiški knjigi ni vpisana zaznamba javnega dobra. Zato ni razloga, da sodišče prve stopnje ne bi sledilo ugotovitvam in zaključkom izvedenke A. A. Izvedenka je izhajala iz prostorskih aktov in upravnih dovoljenj oziroma upravnih aktov. Ugotovila je, da je pri stanovanjskih objektih skupaj z garažnim in trgovinskim objektom šlo za sosesko. Celotni kompleks skupaj s stavbišči posameznega objekta in nepozidanimi površinami je predstavljal skupno funkcionalno zemljišče za potrebe vseh objektov. To zemljišče pa že v času načrtovanja ni predstavljalo zemljišč, namenjenih javni rabi, ampak le rabi predmetnih objektov. Celotni kompleks z zunanjo ureditvijo je bil v večji meri izveden tako, kot je bil tudi načrtovan. Tudi parc. št. 000/15 v celoti predstavlja skupno pripadajoče zemljišče - peš dostop, parkirna mesta, zelenico, drevesno zazelenitev ipd. Izvedenka je odločno zanikala prisotnost javne rabe na vseh zemljiščih, ki tvorijo skupno pripadajoče zemljišče k predmetnim stavbam.

7. Tretja nasprotna udeleženka na ugotovitve izvedenke ni argumentirano odgovorila. Prav tako se ni udeležila narokov na kraju samem. Ni razlogov, da pritožbeno sodišče ne bi sledilo ugotovitvam izvedenke in sodišča prve stopnje, ki si je predmetno zemljišče (tudi) ogledalo in v zvezi z njim ni našlo nikakršnih sledov javne rabe. Prostorski dokumenti, na podlagi katerih so bile predmetne stavbe zgrajene, namenska vezanost zemljišča redni rabi predmetnih stavb in specifična prostorska situacija obravnavano zemljišče povezuje z redno rabo. Pritožnica nasprotnega ni uspela izkazati. Sklicevanje na določbe ZON pa same po sebi še ne izkazujejo, da sporna parcela predstavlja naravno vrednoto lokalnega pomena. Naravne vrednote so namreč lahko v lasti tako fizičnih kot tudi pravnih oseb oziroma v lasti države ali lokalne skupnosti. Pritožnica pa za svoje navedbe ni predložila ustreznih dokazov in se tudi ni argumentirano soočila z izvedenskim mnenjem izvedenke urbanistične stroke, zato ni razloga, da pritožbeno sodišče odločitvi sodišča prve stopnje ne bi sledilo.

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1992/2020
• VSL Sklep II Cp 1704/2019
• VSL Sklep I Cp 479/2019