VSL Sodba I Cp 1186/2021

Jedro

Valorizacija je metoda, s katero se ohranja kupna moč denarja in pomeni izjemo od načela monetarnega nominalizma, ki je uzakonjen v 371. členu OZ. Zato je v primeru delnega plačila odškodnine za nematerialno škodo treba to delno plačilo valorizirati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 26.576,70 EUR nadomesti z zneskom 38.674,86 EUR in znesek 24.376,70 EUR nadomesti z zneskom 36.409 EUR, ter v III. točki izreka znesek 2.959,46 EUR nadomesti z zneskom 4.954,85 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.693,72 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe postopek v delu glede plačila 51,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2016 dalje do plačila, ustavilo. Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 26.576,70 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 24.376,70 EUR od 20. 2. 2016 do plačila ter od zneska 2.200 EUR od 14. 3. 2018 do plačila (I). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo (II). Odločilo je še, da je tožena stranka v roku petnajstih dni dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.959,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila (III).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremeni tako, da odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki, poleg že dosojene odškodnine, plačati še 12.098,16 EUR, v III. točki pa tako, da toženi stranki naloži v plačilo vse priglašene stroške v postopku pred sodiščem prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje izbralo neustrezno metodo valorizacije, zaradi česar je tožniku dosojena nižja odškodnina za nematerialno škodo, kot bi bila ob uporabi druge metode revalorizacije. Ne glede na to, katero metodo sodišče izbire, bi morale vse metode pripeljati vsaj do primerljivih rezultatov oziroma izračunov, da še lahko govorimo o sojenju, ki je v skladu z načelom vestnosti in poštenja ter pravične denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje je izbralo metodo, ki je za tožnika najmanj ugodna in povsem neprimerljiva z izračunom po drugi metodi revalorizacije. V konkretnem primeru to pomeni, da je pritožnik oškodovan za znesek 12.098,16 EUR. Ni razloga, da se sodišče ne bi poslužilo metode valorizacije z upoštevanjem gibanja indeksa cen v obdobju od dneva plačila nespornega dela odškodnine za nematerialno škodo (18. 2. 2016) do dneva izdaje sodbe (8. 3. 2021). Valorizirani znesek izplačanega dela odškodnine v znesku 63.000 EUR, ki je bil plačan dne 18. 2. 2016, na dan izdaje sodbe (8. 3. 2021) znaša 66.591 EUR, in ne 78.689,16 EUR, kot je to zmotno na podlagi podatkov o povprečni plači za mesec januar 2016 in za mesec januar 2011 izračunalo prvostopenjsko sodišče. Pritožba meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, ob upoštevanju navedenega delnega plačila za nepremoženjsko škodo v valoriziranem znesku 66.591 EUR, dosoditi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od dosojene odškodnine za nematerialno škodo v višini 103.000 EUR plačati še razliko v višini 36.409 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odločilo, da je bil tožnik s svojim zahtevkom uspešen v 39 %. Po plačilu nespornega dela odškodnine, je pritožnik zahteval še plačilo 59.326,91 EUR. Upoštevajoč prisojeni znesek 26.576,70 EUR, je pritožnik s svojim zahtevkom uspel v 45 % in ne v 39 %, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo tožniku dosodilo znesek 103.000 EUR ter iz naslova materialne škode znesek 3.596,60 EUR. Toženka je dne 19. 2. 2016 tožniku že izplačala nesporni del odškodnine v višini 64.330,74 EUR, in sicer 63.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in 1.330,74 EUR odškodnine za premoženjsko škodo.

5. Valorizacija je metoda, s katero se ohranja kupna moč denarja in pomeni izjemo od načela monetarnega nominalizma, ki je uzakonjen v 371. členu Obligacijskega zakonika.² Zato je v primeru delnega plačila odškodnine za nematerialno škodo treba to delno plačilo valorizirati (2.odstavek 168. člena OZ).

6. Sodišče prve stopnje je valorizirani znesek plačane odškodnine izračunalo na podlagi podatkov o povprečni neto plači. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je povprečna neto plača za mesec januar 2016 znašala 1.015,85 EUR, kar pomeni, da že plačani nesporni del odškodnine v januarju 2016 predstavlja 62 povprečnih mesečnih plač. Na podlagi podatka o povprečni mesečni plači za mesec januar 2021, ki je znašala 1.269,18 EUR, je sodišče prve stopnje izračunalo, da valorizirani znesek že plačane odškodnine na dan izdaje sodbe znaša 78.689,16 EUR.

7. V konkretnem primeru je sporno vprašanje ustrezne izbire metode valorizacije. Kot se je že izreklo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 79/2007, ni mogoče odreči pravilnosti nobeni metodi valorizacije, ki kupno moč plačanega zneska ustrezno objektivizira.

8. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da ustrezno metodo, po kateri se opravi valorizacija, izbereta stranki sami, in le če je med njima spor, metodo izbere sodišče. Toženka je v odgovoru na tožbo predlagala, da se nesporni del odškodnine valorizira na podlagi indeksiranja rasti drobno prodajnih cen, ki predstavlja enega izmed v praksi uveljavljenih načinov izračunavanja valorizacijskih vrednosti, takšnemu načinu pa tožnik ni nasprotoval. Pravdni stranki sta torej sami izbrali način oziroma metodo valorizacije. Z upoštevanjem metode, ki sta jo izbrali pravdni stranki pa se izkaže pritožba tožnika za utemeljeno, saj po tej metodi znaša valorizirani znesek 66.591 EUR.³ Revalorizirana vrednost zneska 63.000 EUR z dne 18. 2. 2016 na dan 8. 3. 2021 znaša 66.591 EUR. Tudi sicer je po mnenju pritožbenega sodišča uporabljena metoda izračuna povprečja mesečnih stopenj rasti cen življenjskih potrebščin, v primerjavi z ugotavljanjem povprečne neto plače, realnejši pokazatelj vrednotenja akontacije odškodnine. Toženka je tako tožniku dolžna plačati še 12.098,16 EUR odškodnine, skupaj torej 38.674,86 EUR.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je odškodnino, ki jo je toženka dolžna plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi zvišalo za 12.098,16 EUR (druga in peta alineja 358. člena ZPP).

10. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Po spremembi sodbe je uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje 65,19 % (od uveljavljenih 59.326,91 EUR, je uspel z 38.674,86 EUR). Pravdne stroške je odmerilo že sodišče prve stopnje. Tožniku je priznalo 7.614,66 EUR, toženi stranki pa 26,29 EUR. Ker njihove odmere pritožba ne izpodbija, se je pritožbeno sodišče na prvostopno odmero oprlo. Upoštevajoč ugotovljen uspeh pravdnih strank je tožnica upravičena do povračila 4.964,00 EUR, toženka pa do 9,15 EUR (2. odstavek 154. člena ZPP). Po medsebojnem delnem pobotanju je toženka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v višini 4.954,85 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka. S pritožbo je tožnik v celoti uspel, zato mu je toženka dolžna povrnit stroške pritožbenega postopka v višini 1.693,72 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Gre za nagrado po tar. št. 21/1 v zvezi s tar. št. 18/1 Odvetniške tarife za sestavo pritožbe (625 točk), pavšalni znesek za poštne, telefonske storitve, fotokopiranje listin in dokumentacije po 11. členu OT v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, z 22 % DDV ter sodna taksa v višini 1.227 EUR. Stroškovna odločitev ne zajema priglašenih stroškov posveta s stranko, pregleda spisa, listin in druge dokumentacije, saj so te odvetniške storitve že zajete v priznani odvetniški storitvi za sestavo pritožbe, prav tako pa tudi ni upravičen za zastopanje več strank po 7. členu OT, saj je na strani tožeče stranke le ena oseba, ki jo je odvetnik zastopal.

-------------------------------
¹ V nadaljevanju ZPP.
² V nadaljevanju OZ.
³ Pritožbeno sodišče je valorizacijo opravilo s pomočjo aplikacije na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

22.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1551/2013
• VSL sodba II Cp 3385/2011
• VSL sodba II Cp 2216/2009