VSL Sklep I Cp 1461/2021

Jedro

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča pravilno upoštevalo in ocenilo vse kriterije iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v delu, ki se izpodbija s pritožbo, ugotovilo, da so parcele št. 552/38, 557/62 in 557/60, vse k. o. X, pripadajoče zemljišče stavbe na naslovu T. 12 in T. 14, L., z ID znakom ..., stoječe na parcelah št. 557/17 in 557/41 (I. tč. izreka), in sklenilo, da se v zemljiško knjigo vpišejo kot splošni skupni deli stavbe ter so v solastnini vsakokratnih lastnikov (II. tč. izreka).

2. Zoper I. in II. tč. sklepa se pritožuje prva nasprotna udeleženka ter predlaga njegovo spremembo ali pa razveljavitev. Ponavlja svoje navedbe, da njena pravna prednica na investitorje ni prenašala zemljišč, ker so bila ta že tedaj namenjena za javne površine, torej dostopne vsem, ne le stanovalcem oz. zdaj lastnikom stanovanj. Tudi po novelaciji zazidalnega načrta l. 1978 so bile kot javne površine opredeljene prav sporne zemljiške parcele, namenjene celi soseski. Nasprotuje mnenju izvedenke za urbanizem, da so bila v soseskah določena zemljišča „praviloma“ namenjena posamezni stavbi. Glede na prostorske akte torej ta zemljišča niso pripadala stavbi predlagateljev. V času družbene lastnine je bilo bistveno, kakšen namen je določala občina. Namenska opredelitev načrtovane rabe se je vedno realizirala s parcelacijo, kot je tedaj veljalo po urbanističnih standardih. Ker torej prostorski akti niso opredeljevali, da bi bile sporne parcele namenjene izključno posameznemu objektu, kar ugotavlja že sama izvedenka, bi bilo treba pravilno uporabljati kriterije iz 2. tč. 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1, in sicer bi morala biti zemljišča kot taka določena v zasebnem ali javnem aktu, kar se ni izkazalo. pritožnica trdi, da zgolj dejanska raba ne zadošča, sicer bi se kriterija po 2. in 3. tč. popolnoma izenačila, kar pa ni smiselno. Kriterije iz 1. tč. je treba razumeti v povezavi s 4. Pritožnica očita, da se do teh argumentov sodišče ni opredelilo. Nadalje očita, da je neutemeljeno odreklo težo argumentu, da so sporne površine po elaboratu L. predvidene kot javna parkirišča oz. javne zelene površine, češ da gre za enostranski dokaz. Očita, da se sodišče ni opredelilo do teh njenih pripomb na izvedensko mnenje. Večkrat ponavlja in poudarja, da gre za javne zelene površine in javne dovozne poti. Navaja, da se parkirišča nikoli niso gradila le za določeno stavbo, pač pa na obodih sosesk, namenjena vsem, na ta način pa se sedaj probleme le poglablja.

3. Niti predlagateljica niti udeleženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo pravno podlago za odločitev o obravnavanem predlogu, ki jo predstavljajo določbe ZVEtL-1¹. Ta v 43. čl. določa merila, po katerih sodišče ugotavlja tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, in sicer predpisov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, pravil o posledicah gradnje na tujem svetu, pravil etažne lastnine in pravil o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi (42. čl. ZVEtL-1). Ugotovitev funkcionalne vezanosti zemljišča na stavbo po kriterijih, ki jih določa zakon, glede na takratno pravno ureditev praviloma zadostuje za sklep, da je tako zemljišče postalo last lastnika stavbe (44. čl. ZVEtL-1).

6. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča upoštevalo vsa v zakonu našteta merila. Pri tem je pravilno ugotovilo, da odločbe, torej prostorskega akta za funkcionalno zemljišče ali gradbeno parcelo ni bilo izdane (12. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa). Novelacija zazidalnega načrta nima enake teže. Tudi strokovni elaborat L. ne. Pravilno se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenke urbanistične stroke, ki je v pisnem mnenju jasno in popolno predstavila dejstva, na podlagi katerih je opredelila oz. predlagala obseg pripadajočega zemljišča k stavbi predlagateljev. Izvedensko mnenje je sodišče ocenilo v povezavi z vso predloženo listinsko dokumentacijo ter lastnimi ugotovitvami na ogledu na kraju samem. Nestrinjanje pritožnice z mnenjem izvedenke, ki je izčrpno in prepričljivo obrazloženo, zaključka sodišča, da zemljišče na spornih parcelah št. 552/38, 557/62 in 557/60 služi izključno stavbi predlagateljev, ne omaje. Sodišče prve stopnje pripomb pritožnice ni prezrlo (glej 13. tč. obrazložitev izpodbijanega sklepa) in je za izpodbijano odločitev navedlo izčrpne, jasne, nenasprotujoče si in popolne razloge (glej zlasti tč. 12, 13 in 14), zato nasprotni očitek o storjeni procesni kršitvi ni utemeljen.

7. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča pravilno upoštevalo in ocenilo vse kriterije iz 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1, ki jih je pravilno povzelo v 6. tč. obrazložitve na str. 4. Tudi vso relevantno sodno prakso je korektno povzelo (glej 9. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa na str. 7) in uporabilo, zakonskih kriterijev pa ta ne spreminja. Predmetna zakonska merila niso več opredeljena po načelu izključevanja, kot je to pred ZVEtL-1 določal prejšnji zakon, ZVEtL², zato je očitek o napačni uporabi kriterijev po alinejah navedenega zakonskega določila neutemeljen.

8. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je na podlagi celovite presoje vseh relevantnih kriterijev določilo obseg pripadajočega zemljišča. Glede ključnega in večkrat ponovljenega pritožbenega očitka, da gre za javno dobro oz. da so parkirni prostori, zelene površine in dovozne poti namenjene celotni soseski, pritožbeno sodišče sprejema argumente sodišča prve stopnje, da gre glede na lego zgradbe in spornih nepremičnin, ki jo dobro kažejo fotografije obeh izvedencev ter skice, po naravi zadeve za zemljišča, ki tesno obdajajo zgradbo, od drugih pa so ločena tako, da ni dvoma, da služijo izključno predlagateljem (glej več tč. 14 na str. 12 obrazložitve).

9. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po 2. odst. 350. čl. ZPP³ pazi po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 42. čl. ZNP-1⁴).

-------------------------------
¹ Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Uradni list RS, št. 34/2017 s spremembami, v nadaljevanju ZVEtL-1.
² Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, Uradni list RS, št. 45/2008 s spremembami.
³ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP.
⁴ Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 16/2019.

Datum zadnje spremembe:

13.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 250/2021
• VSL Sklep I Cp 1939/2020
• VSL Sklep I Cp 2469/2017