VSL Sklep I Cp 849/2021

Jedro

Če 14. člen ZST-1 ne bi veljal tudi za enotne sospornike, bi to pomenilo, da je slabo premoženjsko stanje enega od sospornikov (ki doseže oprostitev plačila sodnih taks) v korist ostalih sospornikov, kar bi izničilo namen plačila sodnih taks, to pa je delno plačilo stroškov, ki nastanejo z delom sodišča. Do zaključka, da gre glede odmere sodne takse pri enotnem sosoporništvu za samostojno procesno dejanje osebe, pripelje tudi jezikovna razlaga, ki za edino izjemo od osnovnega pravila določa formalno sosporništvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklepi potrdijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanimi sklepi:

1) zavrnilo predlog prvo tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek in podredni predlog prvo tožeče stranke za obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek ter razveljavilo plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek I P 000/2020 z dne 3. 9. 2020 (sklep P 000/2020-I z dne 26. 3. 2021, red. št. 312);

2) zavrglo predlog drugo tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek in zavrglo podredni predlog druge tožeče stranke za obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek (sklep P 000/2020-I z dne 26. 3. 2021, red. št. 313);

3) peto tožečo stranko delno oprostilo plačila sodne takse za pritožbeni postopek, in sicer za znesek 969,00 EUR, v preostanku je predlog zavrnilo in ji naložilo, da mora preostali del sodne takse za pritožbeni postopek v višini 480,00 EUR plačati v 24 zaporednih mesečnih obrokih po 20,00 EUR (sklep P 000/2020-I z dne 26. 3. 2021, red. št. 316),

2. Proti navedenim sklepom se v skupni pritožbi pravočasno pritožujejo prvo, drugo in peto tožeča stranka. Najprej pojasnjujejo, da je sodišče prve stopnje tretjo in četrto tožečo stranko, ki nista pritožnika, oprostilo plačila sodne takse. Pritožniki pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani skupaj s tretjo in četrto tožečo stranko nastopajo na aktivni strani kot zakoniti dediči v sporu o neveljavnosti (neobstoju) oporoke A. A. V sporu o veljavnosti oporoke so vsi zakoniti dediči nujni sosporniki. Subjekti dediščine so vsi dediči kot enota, vsem gredo pravice in obveznosti, ki zapuščino sestavljajo. Spora o tem, ali je veljavna oporoka, namreč ni mogoče rešiti različno za posameznega zakonitega dediča. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanih sklepih na podlagi pravilnega materialnopravnega stališča, da so tožeče stranke (tudi pritožniki) materialni sosporniki, napačno zaključilo, da se sodne takse (lahko) oprostijo le nekateri dolžniki, drugi pa so dolžni plačati sodno takso v celoti ali delno po obrokih. Sodišče prve stopnje je nepravilno in pretirano formalistično sledilo logiki iz 14. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), da se samo v primeru formalnega sosporništva taksna oprostitev enega sospornika razširi na ostale, ki so skupaj z njim opravili taksirano procesno dejanje. Vrhovno sodišče RS je v zadevi II DoR 55/2018 pojasnilo, da kadar je treba stranke obravnavati kot eno(tno) pravdno stranko, ni mogoče slediti logiki 14. člena ZST-1. Pojasnilo je, da to lahko velja za navadne sospornike, za katere Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 195. členu izrecno določa, da v pravdi veljajo za samostojne stranke, pri čemer njihova dejanja ali opustitve ne koristijo ali ne škodujejo drugim sospornikom. Nasprotno se učinki pravdnih dejanj enotnega sospornika širijo na vse ostale. Vrhovno sodišče se je postavilo na stališče, da citirana določba 14. člena ZST-1 ne velja za primere, ko skupno vlogo vložijo enotni sosporniki, saj jih štejejo za enotno pravdno stranko (kot da bi vlogo vložila samo ena stranka) in jih ni mogoče za potrebe odmere sodne takse obravnavati ločeno, saj bi se v nasprotnem primeru v praksi odprla možnost, da bi bila sodna taksa odmerjena tudi neaktivnemu enotnemu sosporniku iz razloga, da bo v postopku deležen uspeha procesnih dejanj drugega (aktivnega) sospornika. Za takšen primer gre v obravnavani situaciji, ko pritožniki skupaj s tretjo in četrto tožečo stranko, ki sta bili v celoti oproščeni plačila sodne takse za pritožbeni postopek, vlagajo pritožbo zoper končno meritorno odločitev v sporu P 000/2020-I. Ni dvoma, da bodo tudi pritožniki nujno uživali morebiten uspeh odločitve o njihovi pritožbi. Nerazumno je, da morajo samo nekateri od njih ločeno plačati sodno takso za odločitev o pritožbi. Tudi sicer ni jasno, kako si je sodišče prve stopnje zamislilo plačevanje sodne takse za pritožbeni postopek. Glede na to, da je peto tožeča stranka delno oproščena plačila sodne takse in ji je naloženo obročno plačilo, bi bila lahko sodna taksa celo preplačana. Tako bi jo npr. v celotnem znesku plačali prva in druga tožeča stranka, peta tožeča stranka pa bi hkrati in poleg njiju v štiriindvajsetih obrokih plačala dolžni znesek 480,00 EUR, zaradi česar bi bilo sodišče na račun pritožnikov neupravičeno obogateno, s čimer bi se popolnoma izvotlil namen sodnih taks, ki je (v glavnem) v tem, da stranke krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišča.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožniki so zakoniti dediči po dne X. X. 2013 umrlem A. A., ki v tej pravdi zahtevajo, da se pisna oporoka pred pričami, ki jo je dne 6. 4. 2012 v D. napravil oporočitelj A. A., razveljavi¹ oziroma, da se ugotovi, da je pravno neveljavna. Slednji (podrejeni) tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo s sodbo P 000/2020-I z dne 21. 7. 2020. Tožniki so v pritožbi zoper omenjeno sodbo predlagali, da se jih oprosti plačila sodne takse za pritožbo. Sodišče prve stopnje je tretje in četrto tožečo stranko oprostilo plačila sodne takse, glede prvo, drugo in peto tožeče stranke pa odločilo, kot je navedeno v 1. točki obrazložitve tega sklepa.

5. Drugi odstavek 14. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določa, da v primeru, če izroči vlogo skupaj več oseb ali če skupaj opravijo procesno dejanje, pa je za eno ali več oseb izdan sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks, mora tista stranka, za katero ta sklep ne velja, plačati takso tako, kakor da ta sklep ne bi bil izdan, razen v primerih formalnega sosporništva.

6. Pritožniki trdijo, da je sodišče prve stopnje nepravilno in pretirano formalistično sledilo logiki 14. člena ZST-1, čeprav se je Vrhovno sodišče RS v zadevi II DoR 55/2018 z dne 12. 4. 2018 izreklo, da citirana določba velja samo za navadne sospornike², ne pa tudi za primer, ko skupno vlogo vložijo enotni sosporniki.

7. Pritožbena kritika ni utemeljena. Najprej je treba pritožnikom odgovoriti, da ni res, da bi bila sodna praksa, da gre glede odmere sodne takse tudi pri enotnem sosporništvu za samostojno procesno dejanje in da se taksna oprostitev enega enotnega sospornika ne razteza na drugega oziroma ostale (stališče, ki ga je v zadevi II DoR 155/2016 zavzelo Vrhovno sodišče RS dne 30. 6. 2016), že „zdavnaj presežena“. Zadeva II DoR 55/2018 ne predstavlja ustaljene³ enotne sodne prakse, poleg tega pa v njej ni pojasnjen odstop od stališča, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi II DoR 155/2016. Sodna praksa je torej najmanj neenotna.

8. Tudi argumentacija zadeve II DoR 55/2018 pritožbenega sodišča ne prepriča. Vrhovno sodišče RS je med drugim⁴ zapisalo, da bi se v primeru, če bi se enotni sosporniki, ki vložijo skupno vlogo, za potrebe sodne takse obravnavali ločeno, odprla možnost, da bi bila sodna taksa odmerjena tudi neaktivnemu enotnemu sosporniku iz razloga, da bo v postopku deležen uspeha procesnih dejanj drugega (neaktivnega) sospornika. Pritožbeno sodišče meni, da te nevarnosti ni, ker v ZST-1 ni podlage za naložitev plačila sodne takse osebi, ki vloge ni izročila, tudi če gre za enotnega sospornika. Plačilo takse je namreč za stranko breme, medtem ko 196. in 197. člen ZPP vzpostavljata sistem beneficij⁵ za tistega enotnega sospornika, ki je zamudil opravo pravdnega dejanja, pri čemer se pravdno dejanje enega sospornika razteza na druge sospornike le če je to dejanje koristno za vse enotne sospornike, upoštevajoč končni cilj pravde.⁶ Če 14. člen ZST-1 ne bi veljal tudi za enotne sospornike, bi to pomenilo, da je slabo premoženjsko stanje enega od sospornikov (ki doseže oprostitev plačila sodnih taks) v korist ostalih sospornikov, kar bi izničilo namen plačila sodnih taks, to pa je delno plačilo stroškov, ki nastanejo z delom sodišča.

9. Nenazadnje pa do zaključka, da gre glede odmere sodne takse pri enotnem sosoporništvu za samostojno procesno dejanje osebe, pripelje tudi jezikovna razlaga 14. člena ZST-1, ki za edino izjemo od osnovnega pravila določa formalno sosporništvo.⁷

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi prišlo s poplačevanjem takse, „kot si ga je zamislilo sodišče“, do preplačila oziroma bi bilo sodišče obogateno. V skladu z devetim odstavkom 3. člena ZST-1 je v primeru, če morata dve ali več oseb skupaj plačati takso, njihova obveznost nerazdelna; v zapuščinskem postopku pa so dediči dolžni plačati takso v sorazmerju s podedovanim premoženjem. Pritožniki so dolžni plačati sodno takso v skladu z izpodbijanimi sklepi, v rokih in na način, kot je v njih določeno. Ko bo taksna obveznost v višini 1.449,00 EUR izpolnjena v celoti, bodo pritožniki prosti obveznosti. V kakšnem obsegu bo (eno) taksno obveznost izpolnil vsak izmed pritožnikov, pa je stvar njihovega notranjega razmerja. Povedano še drugače, (eno) taksno obveznost je dolžna poravnati vsak od pritožnikov, za izpolnjeno se pa šteje že, ko jo poravna eden izmed njih, na kar je sodišče prve stopnje v izpodbijanih sklepih izrecno opozorilo (2. točka izrekov izpodbijanih sklepov).

11. Dejanskih ugotovitev v izpodbijanih sklepih (o premoženjskem stanju prvo in peto tožeče stranke in zamudi roka za dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks drugo tožeče stranke) pa pritožba ne izpodbija.

12. Zaradi navedenega in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijane sklepe potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Primarni zahtevek.
² Za katere ZPP v 195. členu izrecno določa, da v pravdi veljajo za samostojne stranke, pri čemer njihova dejanja ali opustitve ne koristijo ne škodujejo drugim sospornikom.
³ Glej na primer sklep VSL II Cp 485/2019 z dne 20. 3. 2019.
⁴ V zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Dor 55/2018, so trije toženci vložili predlog za dopustitev revizije. Prva toženka je bila oproščena plačila sodnih taks. Iz obrazložitve: „Nasprotno se učinki pravdnih dejanj enotnega sospornika širijo na vse ostale. To velja tudi za vložen predlog za dopustitev revizije s strani prve toženke (ki je oproščena plačila sodnih taks za postopek). Ker bosta preostala toženca nujno uživala morebiten uspeh odločitve o njenem predlogu, je nerazumno, da bi morala za odločitev o tem istem predlogu sama plačati ločeno sodno takso.“
⁵ Glej N. Betetto, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 260.
⁶ Plačilo sodne takse ni pravdno dejanje v smislu 196. člena ZPP, ampak procesna predpostavka za obravnavo vlog, za katere zakon tako določa.
⁷ Enako sklep VSL I Cp 667/2013 z dne 3. 4. 2013.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 2215/2023
• VSL Sklep II Cp 485/2019
• VSC Sklep I Cp 118/2021