VSL Sklep I Cp 1393/2021

Jedro

Določene stične točke s konkretno zadevo je moč najti v sklepu I Cp 444/2019, vendar se bistvene lastnosti iz tega sklepa, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, ki so bile vrednostno merilo za sklepanje o obstoju subjektivne nevarnosti, ne ujemajo, zato primera nista vrednostno istovetna. Ne gre torej za tipologično enaka primera, iz katerih bi izhajale enake posledice. V zadevi, ki jo navaja pritožba, je tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval, da je subjektivna nevarnost izkazana že s tem, ker je toženec naklepno kršil predkupno pravico, v obravnavanem primeru pa je prvo toženec že nedovoljeno razpolagal s premoženjem družbe, ker je na ta način želel preprečiti, da bi tožnica uveljavila svojo terjatev. Podobnost enakega postopanja prvo toženca z nepremičninami, ki so predmet sodnega varstva z začasno odredbo, ne zahteva pretiranega analognega sklepanja, da se ugotovi obstoj subjektivne nevarnosti glede nepremičnin, ki so predmet zavarovanja. Z odločitvijo torej ni prišlo do odstopa sodne prakse, zato še vedno velja, da navedbe upnika, ki predlaga izdajo začasne odredbe, ki se nanašajo na presojo verjetnosti terjatve, same po sebi ne zadoščajo za ugotovitev konkretne nevarnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom P 47/2021 z dne 25. 5. 2021 ugodilo predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe. Odločilo je, da se prvo tožencu prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnin, kot so navedene v I. točki izreka sklepa, da se prepoved odtujitve in obremenitve teh nepremičnin po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi pri vseh nepremičninah (II), da morebitni ugovor zoper sklep ne zadrži izvršitve začasne odredbe (III), da začasna odredba velja trideset dni po pravnomočnosti sodne odločbe, s katero sodišče odloči o glavni stvari v tem pravdnem postopku (IV) in da bo sodišče o stroških te začasne odredbe odločalo po zaključenem pravdnem postopku v sodbi (V).

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor prvo toženca zoper sklep o začasni odredbi P 47/2021 z dne 25. 5. 2021 (I), hkrati je še odločilo, da se odločitev o stroških postopka zavarovanja z začasno odredbo pridrži do končne odločitve o glavni stvari (II). Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na podlagi drugega odstavka 270. člena ZIZ in tudi na podlagi tretjega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

3. Prvo toženec v pritožbi navaja, da izpodbija sklepa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker niso izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da želi prvo toženec obremeniti ali odsvojiti nepremičnine. Pretekla dejanja prvo toženca ne kažejo, da bi ravnal v tej smeri in na ta način želel zaščititi svojo solastnino na nepremičninah. Če bi toženec želel ravnati na ta načini, bi to storil že ob vložitvi tožbe. Zgolj dejstvo, da sta toženca nezaposlena in brez premoženja ter da je družba v stečaju, ni pravna podlaga za izdajo začasne odredbe. Višje sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju VSL) je v sklepu I Cpg 700/2014 pojasnilo, da mora biti za obstoj nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, izkazana konkretna nevarnost, torej aktivno ravnanje toženca. Tožnica ni zatrjevala in dokazala konkretnih ravnanj, s katerimi bi prvo toženec želel odtujiti ali obremeniti nepremičnine. Navedla je le, da prvo toženec s predlagano začasno odredbo ne bo v ničemer omejen pri uporabi nepremičnin in da mu ne bo povzročena škoda oziroma bo ta neznatna. Pri prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin ni mogoče govoriti o neznatni škodi, ker gre za poseg v ustavno zavarovano dobrino – zasebno lastnino oziroma lastninsko pravico. Razpolagalna pravica je njen bistveni element, zato prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnine presega vsebino pravnega standarda neznatne škode. Pritožba se sklicuje na sklepe VSL - II Cp 1044/2020, II Cp 1716/2020, I Cpg 485/2020, I Cpg 468/2019 in I Cp 444/2019.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 365. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, hkrati je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bo dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je verjetnost terjatve izkazana, kar pritožba opredeljeno ne izpodbija, in da so izkazane predpostavke za izdajo začasne odredbe že na podlagi drugega odstavka 270. člena ZIZ, zato se pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve ne bo opredeljevalo do pritožbenih navedb, s katerimi prvo toženec zatrjuje, da niso izkazane predpostavke za izdajo začasne odredbo po tretjem odstavku 270. člena ZIZ.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica zatrjevala in izkazala verjetnost subjektivne nevarnosti, da bo zaradi odtujevanja, obremenjevanja ali kakšnega drugega razpolaganja prvo toženca z nepremičninami uveljavitev denarne terjatve tožnice onemogočena ali precej otežena. Pretekla ravnanja prvo toženca, ki jih navaja tožnica, posebej v zvezi z njegovimi ravnanji povezanimi s premoženjem družbe B. d.o.o, potrjujejo obstoj subjektivne nevarnosti.

9. S stopnjo verjetnosti je izkazano, da je prvo toženec v povezavi z drugo tožencem po opravljenem davčno inšpekcijskem nadzoru pospešeno deloval z odtujevanjem in skrivanjem premoženja družbe, da je na knjigovodskemu servisu prevzel vso relevantno dokumentacijo družbe, do katere še vedno nimata dostopa tožnica in stečajni upravitelj družbe in da je naredil številne registracijske spremembe pri družbi (npr. vstopil je kot direktor bosanski državljan A. L. Ta ravnanja prvo toženca, ki so bila storjena v povezavi z drugo tožencem, potrjujejo sklepanje sodišča prve stopnje, da je izkazana subjektivna nevarnost, da bo toženec na enak način, kot je to storil s premoženjem družbe, postopal z lastnim premoženjem, vse z namenom, da prepreči tožnici uveljavitev denarne terjatve. Notorično dejstvo je, da je družba v stečaju, kar dodatno potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta toženca že od uvedbe davčnega postopka delovala v smeri, da bi otežila oziroma preprečila tožnici, da bi uveljavila vtoževano terjatev.¹

10. Pritožbeno sodišče iz teh razlogov sprejema argumentacijo sodišča prve stopnje, da je subjektivna nevarnost izkazana na podlagi ravnanj tožencev, predvsem prvo toženca, ki je kot direktor in poslovodja gospodarske družbe, namenoma povzročil, da je družba ostala brez premoženja, zato tožnici ni (bilo) treba še dodatno izkazati, da je prvo toženec (tudi) glede konkretnih nepremičnin že ravnal v smeri odtujevanja ali obremenjevanja ali kako drugače razpolagal z njimi z namenom tožnici onemogočiti ali otežiti uveljavitev terjatve.

11. Sodna praksa, ki jo navaja pritožba, se nanaša na primere, povezane z izdajo začasne odredbe iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Tudi sodna praksa, ki jo navaja pritožba, v zvezi z izdajo začasne odredbe po predpostavkah iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, glede okoliščine konkretnega primera ni primerljiva. Določene stične točke s konkretno zadevo je moč najti v sklepu I Cp 444/2019, vendar se bistvene lastnosti iz tega sklepa, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, ki so bile vrednostno merilo za sklepanje o obstoju subjektivne nevarnosti, ne ujemajo, zato primera nista vrednostno istovetna. Ne gre torej za tipologično enaka primera, iz katerih bi izhajale enake posledice.

12. Ali povedano bolj konkretno. V zadevi, ki jo navaja pritožba,² je tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval, da je subjektivna nevarnost izkazana že s tem, ker je toženec naklepno kršil predkupno pravico, v obravnavanem primeru pa je prvo toženec že nedovoljeno razpolagal s premoženjem družbe, ker je na ta način želel preprečiti, da bi tožnica uveljavila svojo terjatev. Podobnost enakega postopanja prvo toženca z nepremičninami, ki so predmet sodnega varstva z začasno odredbo, ne zahteva pretiranega analognega sklepanja, da se ugotovi obstoj subjektivne nevarnosti glede nepremičnin, ki so predmet zavarovanja. Z odločitvijo torej ni prišlo do odstopa od sodne prakse, zato še vedno velja, da navedbe upnika, ki predlaga izdajo začasne odredbe, ki se nanašajo na presojo verjetnosti terjatve, same po sebi ne zadoščajo za ugotovitev konkretne nevarnosti.

13. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (šesti odstavek 163. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Postopek osebnega stečaja drugo tožnika je že zaključen, 14. 10. 2020 pa je bil uveden stečajno postopek nad družbo B. d.o.o., B. (glej sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu C2 in C3).
² Gre tudi za zavarovanje nedenarne terjatve.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cpg 499/2023
• VSM Sklep I Cp 870/2019
• VSL Sklep II Cp 1075/2022