VSL Sodba I Cp 775/2021

Jedro

Skladno s prvim odstavkom 156. člena ZASP se tarifa določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo SAP. Če namreč po štirih mesecih od začetka pogajanj kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov ne skleneta skupnega sporazuma, lahko kolektivna organizacija ali reprezentativno združenje uporabnikov zahteva, da SAP določi primerno tarifo.

Z odločbo SAP z dne 18. 6. 2008, je bila tarifa za uporabo glasbe oziroma višina avtorskega nadomestila v gostinskih lokalih članov Obrtno podjetniške zbornice Slovenije določena v deležu od izkazanega prihodka uporabnika (za lokale tipa bife, bar, višina avtorskega nadomestila znaša 0,80 % od prihodka uporabnika). Takšna tarifa pa ne velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del iz repertoarja SAZAS. Odločba SAP namreč s pravnomočnostjo ni postala pravna podlaga za določitev višine avtorskega nadomestila za uporabo avtorskih glasbenih del v vseh gostinskih lokalih (ni nadomestila tarife Pravilnika 1998 kot skupnega sporazuma za vse istovrstne uporabnike - za vse uporabnike, ki se ukvarjajo z gostinsko dejavnostjo), temveč zgolj v gostinskih lokalih članov Obrtno podjetniške zbornice Slovenije.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 428,49 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti, zavrneta, in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 208,59 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska 12,27 EUR oziroma 24,54 EUR (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek (plačilo glavnice 1.430,64 EUR in zakonskih zamudnih obresti, ki presegajo obresti iz I. točke izreka) zavrnilo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje (III. točka izreka).

2. Sodbo izpodbijata obe pravdni stranki, tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP¹, tožena stranka pa zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, oziroma podredno, razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka sodišču očita, da utemeljenosti vtoževane terjatve ni presojalo na podlagi odločbe Sveta za avtorsko pravo (SAP) z dne 18. 6. 2008. Zakonitost odločitve SAP sme presojati le Vrhovno sodišče. Redno sodišče ne more odločati o zadevah iz pristojnosti SAP. S tem, ko je poseglo v pristojnost SAP, je kršilo ustavno načelo delitve oblasti. Zaradi načela odplačnosti lahko sodišče odloča o višini tarife kot o predhodnem vprašanju le v primeru neobstoječe tarife. Z odločitvijo, da SAP ni imel pristojnosti izdati odločbe z dne 18. 6. 2008, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in prekoračilo svojo stvarno oziroma sodno pristojnost. Odločba SAP temelji na kriterijih ZASP², tarifa Pravilnika 1998³ pa ne. Nepravilna je tudi odločitev o stroških, njihovo plačilo bi moralo bremeniti toženo stranko.

4. Tožena stranka meni, da tožeča stranka tožbenega zahtevka ni pravilno modificirala in da ni jasno, o katerem zahtevku je sodišče sploh odločalo. Tožeča stranka je sprožila izvršilni postopek zaradi plačila 460,22 EUR. Po odstopu zadeve v pravdo je v dopolnitvi tožbe uveljavljala primarni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala, da sklep o izvršbi ostane v veljavi. Podredno je zahtevala plačilo 1.639,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški. Če je sodišče odločalo o podrednem tožbenem zahtevku, bi moralo primarnega predhodno zavrniti. Le če sodišče ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, o podrednem ni dolžno odločati. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev, saj uspeh tožeče stranke ni bil polovičen, temveč zgolj 15 %. Avtorsko nadomestilo se lahko odmeri le gostinskim lokalom z radijskim ali TV sprejemnikom. Tožena stranka pa takšnega sprejemnika v svojem poslovnem prostoru nima. Glasbe torej ne predvaja. Skozi nameščena zvočnika se sliši glasba, ki se predvaja po celotnem poslovnem centru. Za predvajanje glasbe, ki se sliši iz zvočnikov, tožeča stranka prejema nadomestilo od upravnika stavbe.

5. Pravdni stranki na pritožbo nasprotnice v pravdi nista odgovorili.

6. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena (utemeljena je glede odločitve o pravdnih stroških, sicer pa ne), pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

7. Kot kolektivna organizacija, ki na podlagi določb ZASP in ZKUASP⁴ upravlja z avtorskimi pravicami, tožeča stranka v tem postopku uveljavlja plačilo avtorskega nadomestila za male avtorske pravice od tožene stranke, ki je v obdobju od aprila 2018 do avgusta 2019 (skupaj 17 mesecev), brez dovoljenja tožeče stranke za uporabo glasbenih del iz njenega zaščitenega repertoarja, v svojem poslovnem prostoru (bar A.) javnosti priobčevala glasbo.

8. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka se je sodišče prve stopnje oprlo na določbe ZASP⁵ in določbo o neupravičeni obogatitvi iz 198. člena OZ.⁶ Pri določitvi višine avtorskega nadomestila pa je uporabilo tarifo Pravilnika 1998, konkretno tarifno postavko III-A točka 4 „Gostinski obrati z radijskim ali televizijskim sprejemnikom“, ter izračunalo, da znaša obveznost iz naslova avtorskega nadomestila za 17-mesečno obdobje 208,59 EUR (17 x 12,27 EUR). Tožena stranka dolguje tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti, in sicer od zapadlosti vsakega posameznega računa, ki ji ga je tožeča stranka izstavila za posamezni mesec (193. člen OZ).

9. Neutemeljeno je pritožbeno stališče tožene stranke, da ni dolžnica iz naslova avtorskega nadomestila, saj v svojem poslovnem prostoru nima nameščenega radijskega oziroma TV sprejemnika. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da je imela tožena stranka v vtoževanem obdobju v stropu svojega poslovnega prostora vgrajena dva zvočnika, tehnično povezana s predvajalnikom glasbe v drugem prostoru poslovnega centra, preko katerih je priobčevala glasbo. Tožeča stranka torej zoper toženo stranko utemeljeno uveljavlja plačilo nadomestila za pravico sekundarnega radiodifuznega oddajanja. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, predložena listinska dokumentacija razkriva, da se nadomestilo, ki ga tožeča stranka zaračunava upravniku poslovnega centra (ta pa strošek prevali na lastnike oziroma najemnike posameznih poslovnih prostorov), nanaša izključno na predvajanje glasbe v skupnih prostorih poslovnega centra.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o prekoračitvi tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je prvotno zahtevala plačilo avtorskega nadomestila v višini 460,22 EUR, ki ga je obračunala na podlagi tarife Pravilnika⁷ iz leta 2006. V dopolnitvi tožbe je postavila podredni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala plačilo avtorskega nadomestila v višini 1.639,23 EUR, ki ga je obračunala na podlagi tarife, določene z odločbo SAP z dne 18. 6. 2008⁸. Sodišča prve stopnje je pravilno odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka po spremenjeni tožbi (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), oziroma je tožbena zahtevka, ki ju tožeča stranka označuje kot primarnega oziroma podrednega, pravilno obravnavalo kot en (združen) zahtevek, ne pa kot dva samostojna, ločena zahtevka (ne gre za eventualno kumulacijo, saj imata zahtevka isto dejansko in pravno podlago).

11. Pravna podlaga, na katero se je v utemeljitev višine tožbenega zahtevka sklicevala tožeča stranka (tarifa Pravilnika 2006, odločba SAP z dne 18. 6. 2008), za sodišče prve stopnje ni bila zavezujoča. Sodišče namreč na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti. S presojo, da v konkretnem sporu odločba SAP z dne 18. 6. 2008 ne more biti pravna podlaga za določitev višine avtorskega nadomestila (kar ni presoja o zakonitosti oziroma primernosti tarife), sodišče prve stopnje ni preseglo svoje stvarne/sodne pristojnosti, niti poseglo v pristojnost SAP iz prvega odstavka 157.e člena ZASP⁹.

12. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo uporabo obeh ponujenih pravnih podlag, ter se oprlo na tarifo Pravilnika 1998. Z uveljavitvijo novele ZASP-B je naravo skupnega sporazuma pridobila tarifa Pravilnika 1998, kasnejša tarifa iz Pravilnika 2006 pa ni bila sprejeta na način, predviden z zakonom (novelo ZASP-D¹⁰), zato ne predstavlja tarife v smislu 156. člena ZASP (nima pravne veljave).¹¹ Skladno s prvim odstavkom 156. člena ZASP se tarifa določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo SAP. Če namreč po štirih mesecih od začetka pogajanj kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov ne skleneta skupnega sporazuma, lahko kolektivna organizacija ali reprezentativno združenje uporabnikov zahteva, da SAP določi primerno tarifo (prvi odstavek 157.a člena ZASP). SAP z odločbo določi primerno tarifo (ali odloči o drugem spornem vprašanju), pri čemer lahko v delu ali celoti potrdi, spremeni ali razveljavi izpodbijani skupni sporazum (prvi odstavek 157.b člena ZASP). Z odločbo SAP z dne 18. 6. 2008, ki je s sodbo Vrhovnega sodišča U 3/2008 z dne 13. 1. 2010 postala pravnomočna¹², je bila tarifa za uporabo glasbe oziroma višina avtorskega nadomestila v gostinskih lokalih članov Obrtno podjetniške zbornice Slovenije določena v deležu od izkazanega prihodka uporabnika (za lokale tipa bife, bar, višina avtorskega nadomestila znaša 0,80 % od prihodka uporabnika). Takšna tarifa pa ne velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del iz repertoarja SAZAS. Odločba SAP namreč s pravnomočnostjo ni postala pravna podlaga za določitev višine avtorskega nadomestila za uporabo avtorskih glasbenih del v vseh gostinskih lokalih (ni nadomestila tarife Pravilnika 1998 kot skupnega sporazuma za vse istovrstne uporabnike - za vse uporabnike, ki se ukvarjajo z gostinsko dejavnostjo), temveč zgolj v gostinskih lokalih članov Obrtno podjetniške zbornice Slovenije.¹³ Članstvo v Obrtno podjetniški zbornici Slovenije je prostovoljno, ne obvezno (31. člen ObrZ¹⁴), tožeča stranka pa v tožbeno podlago ni zajela trditve, da je tožena stranka, kateri je pred pravdo račune izstavljala na podlagi tarife Pravilnika, članica Obrtno podjetniške zbornice Slovenije (torej trditve, da v tej pravdi vtožuje nadomestilo za uporabo glasbe v gostinskem lokalu člana Obrtno podjetniške zbornice Slovenije).

13. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi morala odločitev o pravdnih stroških temeljiti na doseženem uspehu strank v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP). Glede na uspeh v pravdi, izračunan ob upoštevanju vtoževanega in dosojenega zneska, je tožeča stranka upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v višini 33,61 EUR (50 točk za pripravljalni narok 15. 10. 2020 po tar. št. 20/3 OT¹⁵, 200 točk za prvi narok za glavno obravnavo po tar. št. 20/1 OT, povečano za 2 % materialne stroške, 22 % DDV in sodno takso 78 EUR, skupaj 264,66 EUR x 12,7 %), tožena stranka pa do povrnitve pravdnih stroškov v višini 462,10 EUR (200 točk za ugovor zoper sklep o izvršbi po tar. št. 27/6 OT, 200 točk za vlogo z dne 16. 1. 2010 po tar. št. 19/1 OT, 50 točk za pripravljalni narok 15. 10. 2020 in 200 točk za prvi narok za glavno obravnavo, povečano za 2 % materialne stroške, 22 % DDV in sodno takso 44 EUR, skupaj 529,32 EUR x 87,3 %). Tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za posvet s stranko in pregled listin (skupaj 100 točk), saj ne gre za samostojni storitvi, temveč za storitvi, vključeni v druge odvetniške storitve (sestava ugovora, vloge). Prav tako ni upravičena do povrnitve stroškov za vlogo (dokazni predlog) z dne 17. 1. 2020 (50 točk), saj ni pojasnila, zakaj dokaznega predloga ni podala že v vlogi, vloženi dan prej (155. člen ZPP). Ker je narok 22. 10. 2020 trajal le 35 minut, je neutemeljen tudi njen zahtevek za povrnitev stroška urnine (prvi odstavek 6. člena OT). Po pobotu obeh navedenih zneskov je tožeča stranka dolžna toženi stranki iz naslova stroškov postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, povrniti 428,49 EUR.

14. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu (III. točka izreka) spremenilo tako, da je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 428,49 EUR (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke, ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljeni niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa je uspela le glede odločitve o stroških, zato obe nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku , Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami
² Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Ur. l. RS, št. 21/1995, s spremembami in dopolnitvami
³ Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del, Ur. l. RS, št. 29/1998
⁴ Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic, Ur. l. RS, št. 63/2016
⁵ Po 147. členu ZASP se male avtorske pravice, med katere sodi tudi javna priobčitev neodrskih glasbenih del, uveljavljajo kolektivno, med ostalim to velja tudi za pobiranje in izterjavo avtorskih honorarjev in nadomestil od uporabe avtorskih del. Primerjaj tudi 1. točko prvega odstavka 9. člena ZKUASP. Sporna je pravica sekundarnega radiodifuznega oddajanja, ki je izključna pravica, da se priobči javnosti neko radiodifuzno oddajano delo po zvočniku, zaslonu ali podobni napravi (32. člen ZASP).
⁶ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvamiTožena stranka je avtorska dela uporabljala brez ustrezne pogodbe, oziroma brez dovoljenja tožeče stranke. Avtorsko nadomestilo predstavlja nadomestilo koristi, ki jo je imela tožena stranka od nezakonite uporabe avtorskih del.
⁷ Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del, Ur. l. RS, št. 138/2006
⁸ Tožeča stranka je modifikacijo tožbenega zahtevka obrazložila na način, da naj sodišče, v primeru, da pri določitvi višine avtorskega nadomestila ne bo upoštevalo tarife Pravilnika, upošteva odločbo SAP.
⁹ Zdaj prvega odstavka 49. člena ZKUASP.
¹⁰ Ur. l. RS št. 139/2006
¹¹ Glej II Ips 160/2011.
¹² Skladno s četrtim odstavkom 157.b člena ZASP je bila tudi objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 19/2010).
¹³ Kot izhaja iz 14. točke obrazložitve sodbe U 3/2008 z dne 13. 1. 2010, je predlagatelj (SAZAS) zahteval določitev tarife oziroma avtorskega nadomestila za uporabo glasbe v gostinskih lokalih članov Obrtno podjetniške zbornice Slovenije, in SAP je v tem okviru tudi odločal.
¹⁴ Obrtni zakon, Ur. l. RS, št. 50/94, s spremembami in dopolnitvami
¹⁵ Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015

Datum zadnje spremembe:

24.09.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 230/2019-22
• VSL sklep II Cp 1569/2009
• VSL sklep II Cp 4400/2009