VSL Sodba I Cp 1118/2021

Jedro

Toženka v tej pravdi ni dokazala, da ima brez soglasja tožnice oziroma njenega pravnega prednika pravico do nadaljnje posesti objektov in zemljišča v lasti tožnice.

Morebitna terjatev pritožnice na povrnitev vlaganj v nepremičnino ni pravno upošteven razlog, ko se presoja njeno upravičenje do posesti nepremičnine. Prav tako se pritožba neutemeljeno sklicuje na prekratek rok za izpraznitev nepremičnine. Odpovedni rok, ki ne sme biti krajši od 60 dni, velja pri odpovedi najemne pogodbe najemniku in ne v primeru uporabe stanovanja brez pravnega naslova.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 746,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna izročiti nepremičnini parc. št. 000/0 in 000/4, oboje k. o. ..., v neposredno posest tožnici ter iz njih odstraniti vse svoje osebne stvari in se iz njih tudi sama odstraniti. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti 2.645,94 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlaga razveljavitev sodbe ter ponovno sojenje pred prvostopenjskim sodiščem. Navaja, da ima pravico do posesti spornih nepremičnin na podlagi 93. člena SPZ. Meni, da bi morala tožnica izrecno predlagati subjektivno spremembo tožbe po smrti prvotnega tožnika A. A. Poudarja, da je tudi sama oporočna dedinja po pokojnem, ne glede na dejstvo, da je s pogodbo o dosmrtnem preživljanju sporne nepremičnine prepustil tožnici. Tudi rok za izselitev ni v skladu s Stanovanjskim zakonom, ta bi moral znašati najmanj 60 dni. Sodišče ni upoštevalo drugega odstavka 98. člena SZ, ki je v konkretni pravdi upošteven poleg SPZ, ne glede na dejstvo, da toženka ni imela sklenjene pogodbe. To je samoumevno, saj je s pravnim prednikom tožnice živela v zakonski zvezi in takšne pogodbe ni potrebovala. Tožnica je molče dovolila toženki, da v spornih nepremičninah biva. Toženka je poravnavala vse dajatve za sporne nepremičnine in je tudi zato njen ugovor v smislu 93. člena SPZ utemeljen. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in ni v zadostni meri obrazložena.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o storjeni absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, češ da bi morala tožnica predlagati subjektivno spremembo tožbe (187. člen ZPP), ni utemeljen. Po smrti A. A. je tožnica po samem zakonu kot univerzalna pravna naslednica prvotnega tožnika vstopila na njegovo mesto v pravdi.

6. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica lastnica spornih nepremičnin parc. št. 000/0 in 000/4, oboje k. o. ... (v naravi bivalni montažni objekt in nestanovanjska stavba ter zemljišče), ki jih v celoti koristi in uživa toženka. Za bivanje v teh nepremičninah nima dovoljenja tožnice niti sklenjene nobene pogodbe. Nadalje je ugotovilo, da se nobeden od toženkinih ugovorov, s katerimi se je branila zoper tožbeni zahtevek na izselitev in izpraznitev nepremičnine, ni izkazal za utemeljenega oziroma pravno upoštevnega. Toženka je namreč zoper pravnega prednika tožnice A. A., ki je bil njen zakonec in oče tožnice, vložila tožbo za ugotovitev obsega skupnega premoženja in določitev deležev na njem. Okrožno sodišče v Krškem je s pravnomočno sodbo I P 000/2016 z dne 10. 1. 2020 zavrnilo njen zahtevek za ugotovitev, da sporni parceli sodita v skupno premoženje nje in pokojnega zakonca. Nepremičnine, zaradi sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju s tožnico, niso bile predmet dedovanja po pokojnem A. A., domnevna vlaganja v nepremičnino in skrb za A. A. pa toženki tudi ne dajejo pravice do bivanja v nepremičnini.

7. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča toženka v tej pravdi ni dokazala, da ima brez soglasja tožnice oziroma njenega pravnega prednika pravico do nadaljnje posesti objektov in zemljišča v lasti tožnice (93. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Da naj bi ji tožnica molče dovolila bivanje v nepremičninah in s tem priznavala njeno pravico do posesti spornih nepremičnin v tem postopku, ne drži. Tožnica je izrecno vztrajala pri tožbenem zahtevku na izpraznitev, kot izhaja iz njenih pripravljalnih vlog z dne 1. 10. 2020 in 28. 11. 2020 ter navedb na glavni obravnavi 26. 3. 2021. Ker sporni nepremičnini nista bili predmet dedovanja po pokojnem A. A., je brez pomena sklicevanje toženke na dejstvo, da je bila tudi sama oporočna dedinja po njem. Trditev, da je poravnavala vse dajatve, odpadajoče na koriščenje spornih nepremičnin, prav tako v tej zadevi ni pravno pomembno dejstvo pri ugotavljanju toženkinega upravičenja do posesti nepremičnin.

8. Sklicevanje pritožbe na neupoštevanje določbe drugega odstavka 98. člena SZ ni razumljivo. Po določbi 98. člena SZ-1 (ki ne vsebuje drugega odstavka), ima najemnik ob izselitvi iz stanovanja pravico do povrnitve neamortiziranega dela koristnih in potrebnih vlaganj v stanovanje, ki jih je opravil v soglasju z lastnikom, če se z njim ne dogovori drugače. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno poudarilo, tudi morebitna terjatev pritožnice na povrnitev vlaganj v nepremičnino ni pravno upošteven razlog, ko se presoja njeno upravičenje do posesti nepremičnine. Prav tako se pritožba neutemeljeno sklicuje na prekratek rok za izpraznitev nepremičnine. Odpovedni rok, ki ne sme biti krajši od 60 dni, velja pri odpovedi najemne pogodbe najemniku in ne v primeru uporabe stanovanja brez pravnega naslova.

9. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani pritožbeni razlogi, prav tako ni ugotovilo tistih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa mora povrniti potrebne stroške za vložitev odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP). Priglašeni stroški iz stroškovnika toženke v tej vlogi so skladni z določili Odvetniške tarife in znašajo 746,60 EUR. Toženka mora tožnici plačati te stroške v petnajstih dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena v zvezi s 332. členom ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep I Cp 20/2020
• VSM sodba I Cp 437/2010
• VSL sodba in sklep I Cp 1545/2001