<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 1013/2021

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2021:I.CP.1013.2021
Evidenčna številka:VSL00048246
Datum odločbe:25.08.2021
Senat, sodnik posameznik:Karmen Ceranja (preds.), Barbara Žužek Javornik (poroč.), Martina Erzin
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:vmesna sodba - temelj odškodninskega zahtevka - deljena odgovornost - padec na stopnicah - odškodninska odgovornost hotelirja - predvidljivost škodnega dogodka - delna razbremenitev odškodninske odgovornosti - zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu - delodajalec - spolzka tla - izdano uporabno dovoljenje - dokaz s sodnim izvedencem - obrnjeno dokazno breme - povrnitev povzročene škode - procesno dokazno breme

Jedro

Dejanske ugotovitve zadoščajo za zaključek, da toženki ni uspelo izkazati take skrbnosti njenega zavarovanca, da bi se razbremenil odškodninske odgovornosti. Ugotovljeno je, da ni poskrbel za protizdrsnost stopnic (z ustreznim materialom ali vsaj protizdrsnimi trakovi ter pogostejšim čiščenjem), niti niso imele stopnice ustreznega naklona, ki bi omogočal varno hojo. Tla, kjer je padla tožnica, niso postala zdrsna naključno. Glede na proces, kakršen se opravlja v delovnih prostorih restavracije, ne gre za nepredvidljiv in neodvrnljiv dogodek.

Zahtevana skrbnost toženkinega zavarovanca je v konkretnem primeru terjala preprečitev nastale situacije, ki je sicer lahko nastala hipno, vendar pa vnaprej predvidljivo in v nastalem rizičnem trenutku tudi odvrnljivo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen do 80 odstotkov.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče ni kritično presojalo vseh izvedenih dokazov, pričanja je povzelo v korist tožnice, ki je svoje trditve prilagajala glede na ugovore toženke. Izpostavlja določene neskladnosti v njeni izpovedbi. Glede ugotovitve, da se stopnice niso pogosto čistile, opozarja na napačno povzemanje in navedbo priče, pri kateri je sodišče zanemarilo, da je le enkrat opazila, da je bilo nekaj polito. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo mesto padca tožnice in stanje čistoče stopnišča. Poudarja, da so stopnice grajene v skladu z gradbeno stroko, saj je bilo za prizidek, v katerem se nahaja konkretno stopnišče, izdano uporabno dovoljenje. Izvedenec v dopolnitvi mnenja ni odpravil vseh nejasnosti in pomanjkljivosti. Opozarja, da se izvedensko mnenje sklicuje na Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stavb in stanovanj iz leta 2010, ki v času izgradnje stopnic še ni veljal, sicer pa predmetni objekt ne predstavlja stanovanjskega objekta. Ker zavezujoče regulative na področju drstnosti tal v Sloveniji ni, temveč obstaja le veliko različnih tujih smernic in načinov merjenja drsnosti tal, naj bi bila ugotovitev o protipravnosti ravnanja napačna. Graja ravnanje sodišča, ko ni izvedlo dokaza z novim izvedencem gradbene stroke glede ustreznosti stopnišča v skladu s standardi, ki so veljali ob izgradnji stopnišča, in glede spremembe drsnosti po škodnem dogodku. Ker stopnice nimajo višinskih odstopanj, kar sodišče napačno enači z naklonskim odstopanjem, gre po njenem mnenju za normalno pohodno površino. Uveljavlja prekluzijo glede trditev o neenakomernem naklonu stopnic in očita sodišču, da je prekoračilo trditveno podlago. Meni, da je razlog za tožničino poškodbo v njeni nepazljivosti pri hoji. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno naj ugotovi, da je toženka po temelju odgovorna največ v višini 15 odstotkov, ali pa naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Zavzema se za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Do obravnavanega škodnega dogodka je prišlo 25. 3. 2015, ko je tožnica med delom pri toženkinemu zavarovancu padla na stopnicah Hotela. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnica padla, ko se je spuščala po stopnicah, ki so vodile iz restavracije v kletne prostore. Utrpela je različne poškodbe. Toženka ugovarja odgovornosti njenega zavarovanca za škodni dogodek, sporen je potek nesreče (predvsem mesto padca) kot tudi vzroki zanjo.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica je prepričljivo izpovedala, da je padla na spodnjem, zavitem delu stopnic. Tudi življenjsko in izkustveno logično je bolj verjetno, da ji je spodrsnilo na zavitem delu, kjer je hoja po stopnicah zahtevnejša (še posebno ob ugotovitvah izvedenca o različnih širinah pohodne površine in spreminjajočem se naklonu). Povsem razumljivo je tudi, da točnega mesta padca glede na hipnost dogodka ne more opredeliti.

7. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (v nadaljevanju Pravilnik) v tretjem odstavku 56. člena določa, da mora biti pohodna površina stopnic ravna in izdelana iz materiala, ki ne drsi. Če delodajalec tega ne more zagotoviti, mora stopnice obložiti s trakovi, ki preprečijo drsenje. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da toženka navedenim zahtevam ni zadostila, saj pohodna površina ni izdelana iz materiala, ki ne drsi. Čeprav je res, da zavezujoče regulative na področju drstnosti tal v Sloveniji ni, pa iz izvedenskega mnenja, ki ga tudi pritožbeno sodišče sprejema kot strokovnega in prepričljivega, izhaja, da imajo predmetne, s keramiko obložene, stopnice zelo visoko drsnost (kljub protizdrsni nagubanosti na robovih). Meritvam kot takim toženka ni oporekala. Če toženkin zavarovanec ni mogel zagotoviti, da bi bile stopnice izdelane iz materiala, ki ne drsi, bi jih moral skladno s tretjim odstavkom Pravilnika (dodatno) obložiti s trakovi, ki bi drsenje preprečili. Dejstvo, da je bilo za celoten objekt s prizidki izdano uporabno dovoljenje, na te ugotovitve ne vpliva, saj se v postopku pridobitve uporabnega dovoljenja preverja le, ali je objekt izveden v skladu z gradbenim dovoljenjem, ali sta dokumentacija za pridobitev uporabnega dovoljenja in dokazilo o zanesljivosti objekta izdelana v skladu s predpisi, ali so bili upoštevani pogoji in ukrepi, določeni v gradbenem dovoljenju, in ali je izvedena minimalna komunalna oskrba objekta (četrti odstavek 71. člena Gradbenega zakona). Ne preverja pa se izpolnjevanje (vseh) zahtev za varnost in zdravje pri delu, katerim mora zadostiti delodajalec.

8. Čeprav sodišče prve stopnje v obrazložitvi nepravilno naklon enači z višino stopnic, je na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da na nevarnost stopnic vpliva tudi njihov neenakomeren naklon (zaradi spreminjajoče se širine pohodnih ploskev stopnic). Pri tem izvedenčevo sklicevanje na Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj ni bistveno, saj se je nanj skliceval v povezavi z največjim dopustnim naklonom, sodišče pa (dodatne) neprimernosti stopnic ni utemeljilo na prevelikemu naklonu, temveč (zgolj) na njegovi neenakomernosti. Izvedenec je pojasnil, da stopnišče, ki ne omogoča enakomernega vzpenjanja oziroma spuščanja, ni primerno za hojo in za prenašanje stvari. Na varnost hoje tako ne vpliva zgolj višina stopnic, temveč tudi njihov naklon. Toženka se pri izpodbijanju ugotovitev sodišča o nevarnosti stopnišča v zvezi z normalno pohodno površino neutemeljeno sklicuje na sodbo VSRS II Ips 52/2020 z dne 18. 9. 2020, saj je šlo v tisti zadevi za padec na cestišču in zadevi nista primerljivi.

9. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica z navedbami o neprimernemu naklonu ni bila prepozna, saj je že v tožbi navedla, da je nastopna ploskev stopnic premajhna (preozka) in da višine niso ustrezne, v povezavi z nastopno ploskvijo pa je naklon lahko izračunal šele izvedenec. Nasprotno stališče, ki bi od tožnice zahtevalo, da v tožbi podrobno opiše prav vse nepravilnosti, tudi takšne, ki jih lahko ugotovi le strokovnjak ustrezne stroke, bi bilo prestrogo ter v nasprotju z namenom in cilji, zaradi katerih je sistem prekluzij vključen v pravdni postopek.1

10. Glede ugotovitve, da se stopnice niso pogosto čistile, je sodišče prve stopnje napravilo le pisno pomoto pri navedbi priče, kar na pravilnost dokazne ocene ne vpliva in je dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Iz toženkinega odgovora na tožbo izhaja, da se je čiščenje izvajalo (vsaj) enkrat dnevno oziroma po potrebi. Tudi vodja hotela A. A. je izpovedal, da naj bi se po njegovem naročilu čistile vsak večer. Povedal je tudi, da je bila zraven kuhinja in da so bile zato stopnice lahko mastne, niso pa bile zanemarjene. Glede na izvedenčeve izmere je bila drsnost neočiščenih stopnic še slabša kot sicer. Tožnica toženkinemu zavarovancu ne očita, da bi bilo na stopnicah kaj polito. Iz tožničinih navedb in iz izvedenih dokazov (zaslišanj tožnice in drugih zaposlenih v hotelu) izhaja, da so bile stopnice zelo obremenjene in da se je po njih prenašala tudi hrana, iz tega pa nujno sledi, da se je na njih nabirala umazanija, ki se je s čevlji tudi prenašala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da bi lahko toženkin zavarovanec njihovo varnost povečal tako, da bi poskrbel za bolj pogosto čiščenje.

11. Toženka neutemeljeno izpodbija ravnanje sodišča, ki ni izvedlo dokaza z novim izvedencem gradbene stroke glede ustreznosti stopnišča v skladu s standardi, ki so veljali ob izgradnji stopnišča, in glede spremembe drsnosti po škodnem dogodku. Izvedenec je v dopolnitvi mnenja podal odgovore na vse toženkine pripombe, svoje mnenje je nadgradil oziroma toženki izrecno odgovoril na njena vprašanja tudi glede spremembe drsnosti po škodnem dogodku in standardih o minimalnih tehničnih zahtevah. Mnenje je tudi v tem delu strokovno obrazloženo in zato prepričljivo. Toženka s ponavljanjem svojih pripomb, brez dokazno podprtih navedb, ni vzbudila dvoma v pravilnost mnenja, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljenega razloga za angažiranje novega izvedenca. Toženka v podporo svojih trditev ni ponudila nobenega strokovno utemeljenega nasprotnega dokaza.

12. Prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Zakon torej uveljavlja obrnjeno dokazno breme glede krivde. Da bi mu zadostil, mora domnevni povzročitelj škode navesti dejstva in predlagati dokaze (procesno dokazno breme po 212. členu Zakonu o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Dejanske ugotovitve zadoščajo za zaključek, da toženki ni uspelo izkazati take skrbnosti njenega zavarovanca, da bi se razbremenil odškodninske odgovornosti. Ugotovljeno je, da ni poskrbel za protizdrsnost stopnic (z ustreznim materialom ali vsaj protizdrsnimi trakovi ter pogostejšim čiščenjem), niti niso imele stopnice ustreznega (enakomernega) naklona, ki bi omogočal varno hojo. Tla, kjer je padla tožnica, niso postala zdrsna naključno. Glede na proces, kakršen se opravlja v delovnih prostorih restavracije, ne gre za nepredvidljiv in neodvrnljiv dogodek. Toženka niti ni navajala nasprotno. Zahtevana skrbnost toženkinega zavarovanca je v konkretnem primeru terjala preprečitev nastale situacije, ki je sicer lahko nastala hipno, vendar pa vnaprej predvidljivo in v nastalem rizičnem trenutku tudi odvrnljivo.

13. Izpodbijana odločitev je po obrazloženem pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo (353. člen ZPP).

14. Ker gre za vmesno sodbo in z njeno pravnomočnostjo postopek še ne bo končan, je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena, v zvezi s prvim odstavkom 151. člena ZPP in smiselno uporabo 164. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------
1 Prim. VSL sklep I Cp 3052/2016 z dne 20. 4. 2017.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 212
Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 71, 71/4

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (2011) - člen 1
Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) - člen 56, 56/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUwNTEw