VSL Sodba I Cp 1169/2021

Jedro

Za izpolnjenost pogodbe o preužitku ni potrebno, da bi bil preužitkar deležen popolne in intenzivne nege po standardih negovalnih bolnišnic, temveč zadošča, da mu preživljalec nudi tisto pomoč in nego, ki jo preužitkar glede na svoje stanje potrebuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in IV. točka) potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Tožnica je bila napotena na pravdo iz zapuščinskega postopka, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v ... po ... 2017 umrli A. A., materi pravdnih strank.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da je A. A. razdedinila toženko (I. točka izreka, ni izpodbijano); ugotovilo, da je darilna pogodba, ki sta jo 25. 1. 1993 sklenili A. A. in tožnica, pogodba o preužitku (II. točka izreka); zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) na ugotovitev, da premoženje, ki je predmet darilne pogodbe z dne 25. 1. 1993, ni predmet zapuščine po pokojni A. A. (III. točka izreka, ni izpodbijano) in odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

3. Zoper zanjo neugodni del (II. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe) se pritožuje toženka in med drugim navaja, da odločitev sodišča temelji izključno na izpovedi tožnice, čemur pa ni mogoče slediti. Kavza listine z dne 25. 1. 1993 je darilo stanovanja, ustanovitev služnosti in dedna odpoved tožnice. Za presojo, kakšen je bil resničen namen pogodbenih strank je pomembno, ali je bila ocena koristi in obveznosti določljiva ob sklenitvi pogodbe in če je bila določljiva, ali je šlo ob sklenitvi te pogodbe za očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo. Sodišče se ni opredelilo glede oporoke z dne 28. 12. 2012, iz katere ne izhaja, da bi bila s strani tožnice nudena kakršnakoli pomoč. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi in izjav prič, zlasti B. B., ki je izpovedala, da je pokojna mati pravdnih strank vse do konca vozila osebni avto, da je bila samostojna in je skrbela za svoje vsakodnevne potrebe, kar sta potrdili tudi C. C. in D. D. Pokojni materi je pomagal tudi E. E., kot je prepričljivo izpovedal in tožnica tega ni prerekala, da je mati pravdnih strank do zadnjega živela v K. in vozila osebni avto ter da je bila pri njej sestra njegove žene F. F. Zdravstveno stanje matere pravdnih strank ne glede na diagnozo še zdaleč ni bilo takšno, kot skuša prikazati tožnica. Tožnica je materi pomagala v obsegu, ki je običajen med otroki in starši.

4. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Predmet pritožbene presoje je zgolj vprašanje, kakšna je pravna narava pogodbe iz leta 1993, ki nosi naslov darilna pogodba in s katero naj bi mati pravdnih strank A. A. tožnici podarila stanovanje, si izgovorila zase in za svojega moža (tožničinega očima) dosmrtno služnost bivanja v tem stanovanju, hkrati pa se je tožnica s to pogodbo tudi odpovedala neuvedenemu dedovanju po materi. Tožnica trdi, da je po imenu darilna pogodba že ves čas dejansko pogodba o preužitku, medtem ko toženka vztraja, da gre za darilno pogodbo.

7. Sodišče prve stopnje je pritrdilo tožničini tezi in po oceni pritožbenega sodišča je dokazna ocena skrbna, preverljiva in življenjsko logična. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prepričljiva in razumna dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, ki verjame tožničinim izpovedbam, kaj je mati povedala ob sklepanju pogodbe: da sta se z možem dogovorila, da bosta nanjo "prepisala" stanovanje, ker vesta, da "jih bo imela do konca in bo za njiju skrbela" (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Res je, kar izpostavlja pritožba, da je o tem izpovedala le tožnica, vendar je treba upoštevati, da je bila zaradi narave stvari prisotna dokazna stiska. Oba preužitkarja (mati pravdnih strank in njen mož, tožničin očim) sta že pokojna, neposrednih prič sklenitve pogodbe pa ni bilo (vsaj stranki jih ne navajata). Sodišče prve stopnje je zaslišalo večje število prič, vendar nobena ni vedela povedati nič konkretnega o motivih za sklenitev pogodbe iz leta 1993, temveč so le na splošno izpovedovale o odnosih med pokojno A. A. in hčerkama – pravdnima strankama, o zdravstvenem stanju A. A. in tem, kdo, kako in kdaj je zanjo skrbel. Poleg tega pa tudi o okoliščinah in dogodkih, ki naj bi bili podlaga za razdedinjenje, kar pa ni predmet pritožbene presoje. V novejši sodni praksi je sprejeto stališče, da za dokaz dejstev zadošča tudi standard pretežne verjetnosti, še posebej, kadar je stranka (brez svoje krivde) v dokazni stiski, tako kot v tem primeru.

8. Pritožba te dokazne ocene ne more izpodbiti s posplošenim sklicevanjem, da tožnica svoje teze ni dokazala, in ponavljanjem, da naj bi šlo za darilno pogodbo ipd. Dejstvo, da vsebine ustnega dogovora ni potrdila niti ena izmed zaslišanih prič, je pripisati temu, da priče niso bile prisotne pri teh dogovarjanjih in da pogodbeni stranki pričam tudi nista pripovedovali o svojih dogovorih. Ne drži, da sodišče prve stopnje izpovedb prič ni ocenilo; v 24. točki obrazložitve je (resda na kratko) ugotovilo, da so tudi priče potrdile, da je tožnica skrbela za mater (o obsegu te skrbi sledijo razlogi v nadaljevanju). Pritožba ne trdi, da bi katerakoli od prič vedela povedati kaj o ključnem vprašanju – vsebini dogovora med tožnico in materjo, zato okoliščina, da sodišče prve stopnje ni zelo podrobno analiziralo izpovedb vseh prič, ne pomeni kršitve določb postopka.

9. Sodišče prve stopnje se pri odločitvi ni oprlo le na izpovedbo tožnice, kot neutemeljeno navaja pritožba, temveč je upoštevalo tudi posredne, indične okoliščine. Najprej dejstvo, da je bil zapustničin mož (tožničin očim) že od leta 1992 hudo bolan, torej je v času sklepanja sporne pogodbe že obstajala potreba po njegovi oskrbi in negi, četudi je bila A. A. takrat še zdrava in pri močeh (takrat je bila stara okoli 51 let). Nadalje je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo, da zapustnica s toženko (drugo hčerjo) ni imela stikov že od leta 1982, torej več kot 10 let pred sklenitvijo sporne pogodbe, in da je bil razlog za prekinitev stikov ta, da sta toženkin bivši mož in njegov oče (toženkin tast) leta 1982 A. A. pretepla in telesno poškodovala. V opisanih okoliščinah (stiki zgolj z eno hčerko, popolno pretrganje stikov z drugo, hkrati pa bolezen moža) je tudi po oceni pritožbenega sodišča življenjsko logično in razumljivo, da si je zapustnica želela zagotoviti varnost tako za moža kot tudi zase v času bolezni in starosti (primerjaj 24. in 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. Ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do listin – sporne darilne pogodbe. Sodišče prve stopnje se je v 26. do 28. točki obrazložitve opredelilo do te listine, prave pogodbene volje strank in nagiba, ki resda ni bil zapisan, vendar je bil prepričljivo izkazan z indičnimi okoliščinami. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je skupen nagib, ki je bil med pogodbenima strankama tudi ustno potrjen (da bo tožnica v zameno za stanovanje [tudi] skrbela za zapustnico in njenega moža), postal del pogodbene kavze (27. točka obrazložitve). V zvezi z okoliščino, da v pogodbi ni zapisanega nič o negi in pomoči v bolezni in starosti, je v 26. točki obrazložitve prepričljivo in logično pojasnilo, da je pogodbo sestavila in vse v zvezi z njo urejala mati sama (te dejanske ugotovitve pritožba ne izpodbija), zato je pač v pogodbi bilo zapisano le tisto, kar se je materi zdelo potrebno in tožnica ni imela vpliva na pogodbeno vsebino, saj je pogodbo samo podpisala.

11. Prav tako se je prvostopenjsko sodišče posredno opredelilo do oporoke z dne 28. 12. 2012, ko je ugotovilo pogodbeni namen tožnice in zapustnice glede pogodbe iz leta 1993. Četudi iz oporoke iz leta 2012 ne izhaja, da bi bila s strani tožnice zapustnici nudena kakršnakoli pomoč, to po oceni pritožbenega sodišča ni odločilno, saj ni nujno niti običajno, da bi oporoke vsebovale takšne zapise. Tudi okoliščina, da je tožnica v pogodbi iz leta 1993 izjavila, da se odpoveduje dediščini po svoji materi, v ničemer ne vpliva na vprašanje obstoja in veljavnosti pogodbe o preužitku. Presoja veljavnosti oporoke iz leta 2012 pa ni predmet te pravde in pritožbenega preizkusa.

12. Ne drži, da bi sodišče prve stopnje spregledalo, da si je A. A. v sporni pogodbi zagotovila služnost stanovanja. Sodišče prve stopnje se je do te okoliščine opredelilo posredno, ko je pojasnilo pogodbeni namen in nagib pogodbenih strank (zagotovitev varnosti in oskrbe v bolezni in/ali starosti); evidentno je, da možnost brezplačnega bivanja v stanovanju bolnemu, onemoglemu še ne nudi celovite varnosti, saj so potrebna tudi aktivna dejanja nekoga, ki za takega človeka skrbi. Zato je jasno, da si zgolj z ustanovitvijo služnosti A. A. (še) ni zagotovila varnosti za primer starosti ali bolezni.

13. Pritožba s sklicevanjem na izpovedbe in pisne izjave več prič izpostavlja dejstvo, da je bila zapustnica še do smrti razmeroma samostojna, da je sama vozila avto, da torej pomoči dejansko ni potrebovala, in po drugi strani, da so ji poleg tožnice pomagali tudi drugi ljudje (G. G. in H. G.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi dejstva, ki izhajajo iz izpovedi teh prič, ne morejo vplivati na dokazno oceno in pravne zaključke prvostopenjskega sodišča. Prvič, tožnica ni niti zatrjevala niti ni sodišče ugotavljalo, da bi bila mati povsem nebogljena in odvisna od pomoči drugih, da bi torej potrebovala nego ves čas in pri vseh opravilih. In drugič, vprašanje, ali je bila mati do smrti še vsaj delno sposobna samostojnega življenja ali ne, za presojo pogodbenega namena, ki sta ga stranki zasledovali leta 1993 (ko je bila A. A. še zdrava) niti ni odločilno. Dejstvo (relativne) samostojnosti A. A. ni v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v 24. točki obrazložitve, da si je zapustnica želela zagotoviti varnost tako za moža kot tudi zase v času bolezni in starosti (poudarilo višje sodišče). Razumljivo je, da je zapustnica, četudi tedaj še pri močeh, toda soočena z boleznijo svojega moža, pomislila tudi na morebitno svojo starost, bolezen in nemoč in si je zato želela zagotoviti varnost, se torej zavarovati za prihodnost. Občutek varnosti, da človek na stara leta, v bolezni in nemoči ne bo zapuščen, je izredno pomemben za duševni mir vsakega posameznika, zato je razumljivo in verjetno, da si je tudi mati pravdnih strank želela zagotoviti tako varnost in s tem duševni mir.

14. Ne glede na to, kar izpostavlja pritožba, da je bila pokojna A. A. vse do smrti do neke mere samostojna (da se je še sama vozila z avtom ipd.), pa pritožba obrazloženo ne izpodbija ugotovitev (zadnji stavki 24. in 29. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), da je tožnica mater vozila na terapije, ji pomagala pri domačih opravilih, kadar je bilo to potrebno, jo vsaj enkrat dnevno obiskovala na domu in jo bodrila, od jeseni 2015, ko se je stanje bolezni zelo poslabšalo (zapustnica je potrebovala kisik), pa jo je vzela k sebi na dom – skratka, da ji je pomoč nudila, kadar in kakršno je mati potrebovala.

15. Za izpolnjenost pogodbe o preužitku ni potrebno, da bi bil preužitkar deležen popolne in intenzivne nege po standardih negovalnih bolnišnic, temveč zadošča, da mu preživljalec nudi tisto pomoč in nego, ki jo preužitkar glede na svoje stanje potrebuje. In to je tožnica v obravnavanem primeru glede na ugotovitve sodišča prve stopnje tudi izpolnila. Drugače povedano: sam obseg in intenziteta dejanske skrbi za zapustnico nista odločilna za presojo kavze pogodbe, temveč je bistven namen pogodbenih strank ob sklepanju pogodbe; ker je bila zapustnica v času sklepanja pogodbe še pri močeh, je bilo v tem trenutku še negotovo, kdaj, kakšno, kako dolgo in ali sploh bo zapustnica potrebovala pomoč.

16. Pravno zmotne so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo ugotavljati, ali je bila ocena koristi in obveznosti določljiva ob sklenitvi predmetne pogodbe in ali je obstajalo sorazmerje dajatev; toženka zatrjuje, da naj bi šlo za darilno pogodbo, pri kateri je seveda korist le na strani ene pogodbene stranke, obveznost pa na strani druge, zato ni jasno, kako naj bi se ocenjevalo "koristi in obveznosti" ob sklenitvi darilne pogodbe. Po drugi strani je tožnica zatrjevala in tudi uspela dokazati, da je (po imenu) darilna pogodba dejansko prikrivala pogodbo o preužitku, ki pa je aleatorna (tvegana) pogodba, pri takih pogodbah pa tehtanje med obveznostmi ene in druge stranke niti ne pride v poštev.

17. Tudi pritožbene navedbe, da je tožnica svoji materi pomagala v obsegu, kot je to običajno med otroki in starši, ne morejo omajati ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Dejstvo, da bi tožnica morda bila dolžna materi nuditi tako pomoč v okviru svojih moralnih in/ali zakonskih obveznosti, še ne izključuje možnosti, da je bila za zagotovitev take pomoči sklenjena pogodba o preužitku.

18. Pritožba zgolj navrže, da so razlogi sodbe nejasni in v nasprotju sami s seboj ter da napadena sodba "sploh" nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), teh kršitev pa ne konkretizira. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane niti izrecno (in konkretizirano) zatrjevane kršitve niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

19. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

20.09.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba III Cp 2598/2014
• Sodba II Ips 1205/2008
• VSL sodba II Cp 3876/2008