VSL Sklep I Cp 109/2021

Jedro

Sporni dvigi so bili opravljeni v času, ko sta pravdni stranki še živeli v zakonski zvezi. S posebnim premoženjem zakonec razpolaga samostojno. Zakonca pa smeta glede svojega posebnega premoženja med seboj sklepati vse pravne posle, ki jih lahko sklepata z drugimi osebami. Pri tem morajo biti vsi premoženjski posli med zakoncema sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Sankcija za pomanjkljivo obličnost je ničnost pravnega posla.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati 18.463,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2018 dalje. Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti njene pravdne stroške z obrestmi.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve drugemu sodniku sodišča prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je toženka zlorabila njegovo zaupanje ter prekršila njun dogovor, da brez tožnikovega soglasja ne sme dvigovati sredstev z njegovega nemškega bančnega računa. Pooblastilo je imela le za primer, če bi se tožniku kaj zgodilo in bi nujno potreboval denar. Ni res, da je smela s temi sredstvi razpolagati brez omejitev in da je tožnik z vsemi opravljenimi dvigi soglašal. Za kritje življenjskih stroškov pravdnih strank je imel tožnik v Sloveniji odprt poseben račun, na katerega je bila vsak mesec prenakazana tožnikova pokojnina, medtem ko je na nemškem računu imel shranjene svoje prihranke. Toženka ni dokazala višine življenjskih stroškov. Za sporno obdobje ni predložila niti enega računa. Svoje trditve in izpoved o tem je med pravdo spreminjala in prilagajala. Sodišče ji zato ne bi smelo verjeti. Nelogičen je zaključek izpodbijane sodbe, da so življenjski stroški pravdnih strank znašali kar 3.000,00 do 4.000,00 EUR. Ni res, da sta živela razkošno življenje. Neresna je toženkina trditev, da sta samo za rože letno porabila približno 1.000,00 EUR. Sicer pa je tožnik imel 900,00 EUR pokojnine, toženka pa 1.500,00 EUR mesečne plače, kar je gotovo zadoščalo za kritje njunih življenjskih stroškov. Tožnik se s toženko ni dogovoril, da sme z njegovimi sredstvi z nemškega računa kriti tudi sinove preživninske potrebe. Toženka si je dolgovani znesek očitno namenoma prisvojila, zato ga tožnik utemeljeno zahteva nazaj. Razlogi izpodbijane sodbe so pomanjkljivi, nejasni in nelogični. V postopku so bile kršene tudi tožnikove ustavne pravice.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe. Vztraja, da je toženec vedel za sporne dvige denarnih sredstev in z njimi tudi soglašal vse do razveze zakonske zveze pravdnih strank.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik očita toženki, da si je v času njune zakonske zveze mimo tožnikovega pooblastila prilastila denarna sredstva s tožnikovega nemškega bančnega računa, ki so predstavljala tožnikovo posebno premoženje. Sodišče prve stopnje je tožniku odreklo zahtevano povračilo teh sredstev, ker je ugotovilo, da je tožnik soglašal s tem, da sme toženka prosto razpolagati z njegovim posebnim premoženjem; tega ni porabila le za svoje osebne potrebe, ampak tudi za kritje skupnih življenjskih stroškov.

6. Navedena ugotovitev ne zadošča za odločitev v sporu med pravdnima strankama, za povrh pa je v pritožbenem postopku ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč pri pisanju izpodbijane sodbe zanemarilo metodološki napotek iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki sodišču nalaga, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje je v sodbi ocenilo samo toženkino izpoved, ne pa tudi tožnikove izpovedi in izpovedi zaslišanih prič, ki naj bi potrdile toženkino izpoved. Katere priče so to bile in zakaj jim verjame, ni navedlo. Zakaj naj bi bila toženkina izpoved verodostojnejša od tožnikove, čeprav je toženka, kot utemeljeno izpostavlja pritožba, med pravdo prilagajala svoje trditve, tudi ni ustrezno pojasnilo. Sicer pa očitek tožniku, da je toženko pooblastil za razpolaganje s svojimi denarnimi sredstvi pri dveh bankah in da zahteva povračilo le za zadnjih šest mesecev pred razpadom življenjske skupnosti pravdnih strank, nima nobene dokazne teže. Iz teh dejstev namreč ni mogoče sklepati o tem, ali je tožnik ob zaslišanju pred sodiščem govoril resnico ali ne.

8. Naštete pomanjkljivosti v dokazni oceni onemogočajo celovit pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe, hkrati pa je vprašljivo, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

9. Sporni dvigi so bili opravljeni v času, ko sta pravdni stranki še živeli v zakonski zvezi. S posebnim premoženjem zakonec razpolaga samostojno (prvi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), enako 78. člen Družinskega zakonika (DZ)). Zakonca pa smeta glede svojega posebnega premoženja med seboj sklepati vse pravne posle, ki jih lahko sklepata z drugimi osebami (62. člen ZZZDR, enako 64. člen DZ). Pri tem morajo biti vsi premoženjski posli med zakoncema sklenjeni v obliki notarskega zapisa (1. točka 47. člena Zakona o notariatu (ZN), enako drugi odstavek 64 člena DZ).¹ Sankcija za pomanjkljivo obličnost je ničnost pravnega posla.

10. Potemtakem ustni dogovor med pravdnima strankama, da sme toženka prosto razpolagati s sredstvi na tožnikovem bančnem računu, tudi če bi toženki tak dogovor uspelo dokazati, ne bi bil veljaven. To pomeni, da so bili sporni toženkini denarni dvigi s tega računa opravljeni brez veljavne pravne podlage. Tožnik bi smel zato po splošnem pravilu iz 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) od toženke zahtevati vračilo neupravičeno pridobljenih denarnih sredstev.

11. Toženka bi se tožnikovemu zahtevku lahko uspešno uprla, če bi dokazala, da so bila sporna sredstva po dogovoru med pravdnima strankama namenjena in porabljena za kritje tožnikovega deleža njunih skupnih življenjskih stroškov.² Če je sporna sredstva porabila za svoje osebne potrebe, pa bi morala dokazati, da je tožnik privolil v njeno okoriščenje in v svoje prikrajšanje. Za sklepanje o tem seveda ne zadošča le dejstvo, da je tožnik vedel za toženkine dolgove in za njeno preživninsko obveznost do sina iz prejšnje zakonske zveze. Bistveno je, kaj sta se pravdni stranki dogovorili, ko je tožnik pooblastil toženko za razpolaganje s sredstvi na njegovem računu. Če je bilo toženkino pooblastilo omejeno, kot trdi tožnik, in je lahko toženka kot pooblaščenka nastopala samo v imenu in za račun tožnika, potem teh denarnih sredstev ne bi smela porabiti za svoje osebne potrebe.

12. Vprašljivo je namreč, ali je tožnik, kot trdi toženka, njene sporne dvige res toleriral. Tožnik trdi, da zanje ni vedel, ker je banka izpiske o prometu in stanju na njegovem računu pošiljala na njegov nemški naslov, vendar se sodišče prve stopnje o tem dejstvu v izpodbijani sodbi ni izreklo. Prenagljen in v nasprotju z dokaznim gradivom je zato zaključek izpodbijane sodbe, da je tožnik za sporne dvige izvedel šele potem, ko ga je toženka zapustila. Brez pomena je tudi očitek izpodbijane sodbe tožniku, da bi moral pričakovati, da bo toženka del njegovih sredstev porabila za vračanje svojih kreditov in da je s pooblastilom toženki sprejel riziko takšne porabe. Ta okoliščina bi lahko bila relevantna le pri presoji morebitne toženkine odškodninske odgovornosti, ne pa v tej pravdi.

13. Po navedenem izpodbijane sodbe zaradi njene pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti, zato je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker te kršitve ni mogoče odpraviti v pritožbenem postopku, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Takšna odločitev ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, upoštevaje dosedanje trajanje postopka. Poleg tega je sodišče prve stopnje v prvem sojenju že izvedlo vse relevantne dokaze, le ocenilo jih ni celovito. Ker bi moralo pritožbeno sodišče zaradi spoštovanja načela neposrednosti vse dokaze izvesti ponovno, razpis pritožbene obravnave očitno ne bi bil smotrn. Ugotovljene pomanjkljivosti bo lahko, z izdelavo nove sodbe in brez ponovne glavne obravnave, hitreje in ekonomičneje odpravilo sodišče prve stopnje.

14. Tožnik svojega pritožbenega predloga, naj v ponovljenem postopku zadevo obravnava drug sodnik, ni obrazložil. Takšen ukrep je sicer dopusten (356. člen ZPP), vendar za izdajo pravilne in zakonite nove sodbe po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru ni potreben, sploh ker se sodišče prve stopnje doslej do večine dokaznega gradiva še ni obrazloženo opredelilo.

15. Sodišče prve stopnje bo moralo v novi sodbi skrbneje oceniti vse izvedene dokaze in se nato, ob upoštevanju navedene materialnopravne podlage, znova izreči o obstoju vseh pravnorelevantnih dejstev, od katerih sta odvisni podlaga in višina tožnikove terjatve.

16. Razveljavitev izpodbijane sodbe vključuje tudi njen stroškovni izrek. Ker je pravica do povračila pritožbenih stroškov odvisna od končnega izida pravde, bo o njih odločalo sodišče prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se v petnajstih dneh od prejema pisnega odpravka sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo tožnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso podani za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Izjema so običajna manjša darila, ki so sorazmerna s premoženjskim stanjem darovalca.
² Pritožba utemeljeno opozarja, da je v sodbi ocenjeni znesek teh stroškov (3.000,00 do 4.000,00 EUR mesečno) očitno pretiran. Toženka za sporno obdobje ni predložila nobenega računa ali drugega listinskega dokaza, medtem ko izpovedi prič o skupnih stroških pravdnih strank oziroma njuni potrošnji sodišče prve stopnje ni ocenilo.

Datum zadnje spremembe:

13.09.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 162/2019
• VSM Sodba I Cp 135/2022
• VSM Sodba I Cp 1048/2018