VSL Sklep Cst 89/2021

Jedro

Za odločanje o začetku postopka prisilne poravnave na podlagi upniškega predloga se smiselno uporabljajo 153. do 155. člen ZFPPIPP.

Sodišče o predlogu za začetek postopka odloča zunaj naroka, pri tem pa preizkuša (le) upravičenost predlagatelja, obstoj procesnih ovir iz 140. člena ZFPPIPP ter opravi (formalni) preizkus predloga s prilogami; tako kot v primeru, ko o začetku postopka odloča na dolžnikov predlog, tudi pri odločanju o začetku postopka prisilne poravnave na upniški predlog presoja, ali so izpolnjene vse predpostavke za začetek postopka (aktivna, pasivna legitimacija ter neobstoj procesnih ovir).

Izrek

Pritožbi upnika in dolžnika se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za začetek postopka prisilne poravnave.

2. Zoper navedeni sklep sta se pritožila upnik in dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala sta razveljavitev, podrejeno spremembo izpodbijanega sklepa.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da sta upnik (predlagatelj upniške prisilne poravnave) in dolžnik vložila vsebinsko povsem enaki pritožbi. V nadaljevanju bo zato na posamezne pritožbene navedbe odgovarjalo obema pritožnikoma skupaj.

5. V tej zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločalo in pritožnikovemu predlogu za začetek prisilne poravnave nad dolžnikom ugodilo (sklep St 0000/19-8 z dne 29. 1. 2020). Zoper sklep o začetku prisilne poravnave se je pritožil upnik A., d. o. o., med drugim iz razloga, ker obstajajo ovire za vodenje upniške prisilne poravnave iz 140. člena ZFPPIPP. Višje sodišče je njegovi pritožbi ugodilo, sklep o začetku postopka prisilne poravnave razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

6. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje pritožnikov predlog za začetek upniške prisilne poravnave zavrglo z nosilnim razlogom, da ni izpolnjena predpostavka iz 140. člena ZFPPIPP (predlog za prisilno poravnavo ni dovoljen, če je vložen pred potekom treh let od dneva, ko je dolžnik izpolnil vse obveznosti iz prejšnje potrjene prisilne poravnave). Ugotovilo je namreč, da je bila zoper dolžnika s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 0000/2014 z dne 20. 1. 2015 potrjena poenostavljena prisilna poravnava, upnik A., d. o. o., pa je zatrjeval, da dolžnik svoje obveznosti iz navedene potrjene prisilne poravnave ni izpolnil, saj upnik od 12. 9. 2014 do vložitve pritožbe iz potrjene prisilne poravnave ni prejel nobenega plačila. Navedena trditev v postopku na prvi stopnji ni bila prerekana (prim. 214. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), zaradi česar je sodišče prve stopnje zaključilo, da pogoji za vodenje upniške prisilne poravnave niso izpolnjeni. Navedlo je še, da v kolikor obveznosti iz prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave niso izpolnjene, lahko upniki predlagajo prisilno poravnavo le pod pogoji iz 221.v člena ZFPPIPP (ponovna prisilna poravnava), za kar pa po zaključku sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru ne gre, saj je upnik predlagal upniško prisilno poravnavo v skladu s 221.j členom ZFPPIPP.

7. ZFPPIPP vsebuje posebna pravila o upniškem predlogu za začetek postopka prisilne poravnave („upniški prisilni poravnavi“). Skupna posebna pravila za prisilno poravnavo nad majhno, srednjo in veliko družbo so vsebovana v pododdelku 4.8.1. (člena 221.h in 221.i). Med drugim tretji odstavek 221.h člena določa, da ne glede na 1. točko prvega odstavka 140. člena tega zakona (ki se pri upniški prisilni poravnavi glede na določbo osmega odstavka 221.j člena ZFPPIPP uporablja smiselno), obstaja ovira za vodenje postopka prisilne poravnave, če je predlog za prisilno poravnavo vložen, preden dolžnik izpolni vse obveznosti iz prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave. V kolikor obveznosti iz prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave še niso izpolnjene, lahko upniki predlagajo prisilno poravnavo le pod pogoji iz 221.v člena ZFPPIPP (ponovna prisilna poravnava).

8. Pritožnika zatrjujeta, da iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-222/18 z dne 14. 5. 2020 (v pritožbi upnika napačno navedeno U-I-222/12) ne izhaja, da se za odločanje o začetku prisilne poravnave na podlagi upniškega predloga za začetek prisilne poravnave smiselno uporabljajo določbe 153. do 155. člena ZFPPIPP ter 140. člen ZFPPIPP, posledično pa naj bi bilo napačno stališče izpodbijanega sklepa, ki je svojo odločitev (med drugim) oprlo na smiselno uporabo navedenih določb. Čeprav ta pritožbena navedba za odločitev ni bistvenega pomena, višje sodišče pojasnjuje: za odločanje o začetku postopka prisilne poravnave na podlagi upniškega predloga se smiselno uporabljajo 153. do 155. člen ZFPPIPP (osmi odstavek 221.j člena ZFPPIPP). To izrecno izhaja (tudi) iz citirane odločbe Ustavnega sodišča (konkretno: stran 7, 13. točka obrazložitve odločbe U-I-222/18). Sodišče o predlogu za začetek postopka odloča zunaj naroka, pri tem pa preizkuša (le) upravičenost predlagatelja, obstoj procesnih ovir iz 140. člena ZFPPIPP ter opravi (formalni) preizkus predloga s prilogami; tako kot v primeru, ko o začetku postopka odloča na dolžnikov predlog, tudi pri odločanju o začetku postopka prisilne poravnave na upniški predlog presoja, ali so izpolnjene vse predpostavke za začetek postopka (aktivna, pasivna legitimacija ter neobstoj procesnih ovir). Navedeno izhaja iz zakona, zato za odločitev ne more biti relevantno vprašanje, ali ustavna odločba (izrecno) določa smiselno uporabo določb 140. ter 153. do 155. člena ZFPPIPP.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva pritožnika ni poučilo, da bo pri odločanju uporabilo določbo 221.v člena ZFPPIPP. Ker tega ni storilo, pritožnika zatrjujeta, da nista mogla navesti relevantnih dejstev ter predlagati relevantnih dokazov. Katerih konkretno, pritožnika v pritožbi nista pojasnila, prav tako ne, zakaj bi bila odločitev sodišča drugačna, če bi "relevantna" dejstva navedla oziroma predložila "relevantne" dokaze.

10. Kot izhaja iz podatkov v spisu, pritožnika niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi nista zatrjevala, še manj dokazovala, da bi bile obveznosti iz prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave izpolnjene, prav tako pa pritožbi nista predložila dokazov o izpolnjenem pogoju z 2. točke prvega odstavka 221.v člena ZFPPIPP. Iz podatkov v spisu nadalje izhaja, da sta na pritožbo upnika A., d. o. o., proti (kasneje razveljavljenem) sklepu o začetku postopka prisilne poravnave, v kateri je slednji izrecno zatrjeval, da obstajajo procesne ovire iz 140. člena ZFPPIPP ter da od 12. 9. 2014 do vložitve pritožbe ni prejel nobenega poplačila, odgovorila oba pritožnika, vendar noben od njiju teh navedb ni izpodbijal, še manj dokazoval nasprotno. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ni obstajala dolžnost sodišča prve stopnje, da pritožnika še posebej opozarja na obstoj procesnih ovir oziroma ju poučuje, katera dejstva naj zatrjujeta in katere dokaze naj predlagata. Materialno procesno vodstvo ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo (prim. sodba in sklep Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 46/2010 z dne 15. 10. 2013, sodba in sklep Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 111/2011 z dne 25. 2. 2014). Sodišču prve stopnje zato ni bilo treba postopati po določbi 285. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP. Še več: takšna pomoč, kakršno pritožnika pričakujeta v tej zadevi, bi bila pretirana in presega dolžnost sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva. Prav tako pa pritožnikove očitno napačne razlage zakonskih določb ni mogoče sanirati z očitkom sodišču prve stopnje v zvezi z neizvajanjem materialnega procesnega vodstva.

11.Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP ), je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

07.09.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 473/2014
• VSL Sklep Cst 374/2017
• VSL Sklep Cst 209/2022