VSL Sodba II Cp 1191/2020

Jedro

Glede na ugotovitve, da je bila tožnica iz registra stalnega prebivalstva izbrisana 95 mesecev, da je bila v tem obdobju ves čas zaposlena, da je prejemala osebni dohodek, da le del obdobja (to je 45 mesecev) ni imela prijavljenega začasnega prebivališča, da je imela urejeno zdravstveno zavarovanje in zaradi izbrisa ni bila ločena od družine, po presoji pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi izbrisa znaša 6.750,00 EUR, kar v času sojenja predstavlja 5,5 neto plač.

Izrek

◦ Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se odškodnina zniža na 2.000 EUR, kar je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v dveh enakih obrokih, in sicer:

- prvi obrok 1.000,00 EUR v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe,

- drugi obrok 1.000,00 EUR v enem letu po zapadlosti prvega obroka,

v primeru zamude s plačilom posameznega obroka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila;

še nezavrnjeni tožbeni zahtevek na plačilo 4.250 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa se zavrne.

◦ V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

◦ Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 6.250 EUR v petih enakih obrokih, kot je to razvidno iz I. točke izpodbijane sodbe. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) se pritožuje zoper II. in III. točko izpodbijane sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica je predlagala postavitev izvedenca medicinske stroke zaradi ugotavljanja duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strahu in duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostnih pravic. Izvedenec psihiatrične stroke bi moral podati mnenje o osebnosti tožnice, o tem, kako je razumsko in čustveno dojela in zaznala izbris in na kakšen način se je na to odzvala. Do duševnih bolečin, ki so zaradi izbrisa nastale pri tožnici, se sodišče ni opredelilo, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče bi moralo ugotavljati obstoj duševnih bolečin v času trajanja izbrisa tožnice z izvedencem medicinske stroke, saj je to strokovno dejansko vprašanje, na katerega sodišče ne more samo odgovoriti. Prav tako sodišče ni vpogledalo v zdravstveni karton tožnice in se ni vsebinsko opredelilo do posameznih postavk zahtevane nepremoženjske škode.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) se pritožuje zoper I. in III. točko sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 11.000 EUR je previsoka. Toženka uveljavlja tudi bistvene kršitve določb postopka in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Za ugotovitev, da tožnica na banki ni mogla brez osebnega dokumenta dvigovati svojega osebnega dohodka in je morala za to pooblastiti tretjo osebo, ni trditvene podlage. Sodišče je v 25. točki ugotovilo več dejstev, ki jih tožnica ni zatrjevala, in sicer da v letu 1992 in dalje osebnega dohodka ni bilo več mogoče prejemati v gotovini, ampak le na hranilno knjižico ali na tekoči račun, in da je bilo mogoče v obeh primerih gotovino dvigniti le z osebnim dokumentom ter da je tožnica za dvig z računa pooblastila tretjo osebo. S tem je sodišče prve stopnje prekršilo 7. člen ZPP in zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se toženka o navedenih dejstvih ni mogla izjaviti. Poleg tega je sodišče v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je dokazna ocena teh dejstev napačna. Razčiščeno ni niti to, ali je imela tožnica račun pri banki. Izpoved tožnice je neskladna z izpovedjo A. A., ki je izpovedal, da je tožnica morala preko druge osebe odpreti račun. Sodišče je verjelo tožnici, da ji je bilo na javnih površinah neprijetno zaradi možnosti, da jo ustavijo policisti, a se ne bo mogla identificirati ter da jo je policija večkrat legitimirala. Toženka meni, da to ne drži, saj je splošno znano, da policija ni hodila po ulicah in legitimirala ljudi. Prav tako v trditveni podlagi ni zatrjevala, da je bil njen sedaj že pokojni mož B. A., ki je bil prav tako izbrisan, večkrat zaprt ter da je bil njegov brat C. A. izgnan iz RS, zaradi česar se je tega bala tudi ona. Ni verjeti njeni izpovedi, da se je bala, da bi jo izgnali iz RS. Tudi glede osebnih dokumentov toženka ne verjame, da je bila tožnica ves čas izbrisa brez njih, saj je bila v izbrisnem obdobju tujka z urejenim statusom v RS. Glede na to, da tožnica na več mestih ni govorila resnice, ji sodišče tudi v preostalem delu ne bi smelo verjeti. Sodišče je v 37. točki obrazložitve navedlo. da je bilo tožnici z nezakonitim izbrisom onemogočeno delovanje in njen razvoj osebnosti za nedopustno relativno dolgo obdobje (95 mesecev), česar ni obrazložilo. Prav tako ni ustrezno obrazložilo višine odškodnine, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnici priznana odškodnina preračunano na mesec izbrisa znaša 115 EUR, kar pa ni v skladu z načelom individualizacije odškodnine (zadeve VSC Cp 360/2017, VS RS II Ips 130/2016, VS RS II Ips 34/2017). Okoliščine, da tožnica ni imela osebne izkaznice, da bi jo policisti lahko legitimirali ter težave z dvigovanjem denarja na banki), so pokrite že s pavšalno odškodnino v višini 50 EUR na mesec. Prav tako je napačna stroškovna odločitev, saj sodišče ni navedlo okoliščin, ki upravičujejo to odločitev. Zato se sodbe v stroškovnem delu ne da preiskusiti. Sodišče je prekršilo 154. člen ZPP, saj je tožnica v pravdi po višini uspela zgolj s 16,45% zahtevka, temelj pa v postopku sploh ni bil sporen.

4. Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista podali odgovora.

5. Pritožba tožnice ni utemeljena. Pritožba toženke je delno utemeljena.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da:

- je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva od 26. 2. 1992 do 27. 1. 2000, torej 95 mesecev,

- je tožnica ves čas, razen v obdobju od 19. 2. 1993 do 8. 11. 1996, prijavljala in odjavljala začasno prebivališče na naslovu D.,

- je bilo tožnici v obdobju izbrisa izdanih več dovoljenj za začasno prebivanje in več začasnih delovnih vizumov, ki so tožnici omogočala prijavo začasnega prebivališča,

- je bilo tožnici po izbrisu 23. 9. 1992 izdano začasno delovno dovoljenje za nedoločen čas, ki je veljalo od 24. 8. 1992,

- je bila tožnica ves čas izbrisa (že od --. --. 1978 dalje) zaposlena kot bolniška strežnica v ... in je ves čas prejemala osebni dohodek,

- je bila tožnica ves čas izbrisa zdravstveno zavarovana,

- je bilo tožnico celotno obdobje izbrisa strah deportacije,

- tožnica, ki je bila brez osebnih dokumentov, osebnega dohodka na banki ni mogla dvigniti, zaradi česar je pooblastila pooblaščenca, ki je dvigoval njen osebni dohodek;

O pritožbi tožnice

7. Pritožbeni očitki tožnice, da je sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, psihiatra, zagrešilo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno ugotovilo dejansko stanje, niso utemeljeni. Pritožbeni očitek tožnice, da sodišče neutemeljeno ni postavilo izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je predlagala v dokaz obstoja in intenzitete pretrpljenih bolečin, ni utemeljen, saj tožnica ni konkretizirano navedla dejstev o naravi nepremoženjske škode, ki bi jo bilo treba ugotavljati s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke. Zatrjevala je (le), da je zaradi izbrisa trpela duševne bolečine in jo je bilo strah, o čemer pa se je lahko sodišče prve stopnje prepričalo že na podlagi zaslišanja tožnice, pri čemer ji je v tem delu tudi v celoti verjelo. Tožnica v pritožbi tudi sicer ni navedla konkretno, katere zatrjevane okoliščine o obsegu nepremoženjske škode sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma jo je ugotovilo napačno, zato ker ni postavilo izvedenca. Prav tako je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog z vpogledom v njen zdravstveni karton, saj tožnica konkretnih trditev o zdravstvenem stanju ni podala.

8. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožnica uveljavlja zgolj pavšalno, zato ga pritožbeno sodišče kot nekonkretiziranega zavrača.

9. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje vsebinsko ni opredelilo do posameznih postavk vtoževane nepremoženjske škode (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, duševne bolečine zaradi izbrisa predstavljajo enotno obliko škode. Ker morebitno razmejevanje in ločeno ocenjevanje posameznih oblik nepremoženjske škode v veliki meri otežuje podobnost, medsebojna prepletenost in pogojenost negativnih posledic, se je Vrhovno sodišče RS (glej odločbe VS RS II Ips 173/2015, II Ips 170/2016) izreklo za prisojo enotne odškodnine. Zato pritožba tožnice, ki se zavzema za ločeno prisojo odškodnine za nepremoženjske škode po posameznih postavkah, ni utemeljena.

10. Razlogi sodbe so jasni, med njimi ni nasprotij, sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev. Očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.

O pritožbi toženke

11. Pritožbeni očitek toženke, da tožnica ni podala trditev, da sama ni mogla dvigovati osebnega dohodka z računa in je za to morala pooblastiti tretjo osebo, ni utemeljen. Tožnica je namreč pravočasno na prvem naroku za glavno obravnavo dne 8. 10. 2019 trdila, da „si plače ni mogla vzeti“, s čimer je podala ustrezno trditveno podlago glede nemožnosti dviga osebnega dohodka. Pritožbeni očitek, da se toženka o navedeni trditvi tožnice ni mogla izreči (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zato ni utemeljen. Ugotovitev, da je tožnica za dvig plače morala pooblastiti pooblaščenca, je potrdila s svojo izpovedjo. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje za utemeljenost tega, ali je imela tožnica račun pri banki, še dodatno razčiščevati dejansko stanje, sicer pa toženka dokaznih predlogov, s katerimi bi navedeno izpodbijala, ni podala. Pritožbene navedbe, ki navedeno ugotovitev izpodbijajo, so zato neutemeljene. Pritožbena navedba, ki izpodbija ugotovitev sodišča, da od leta 1992 dalje osebnega dohodka ni bilo moč prejemati v gotovini, je nerelevantna, saj je bilo v postopku, kot že prej rečeno, na podlagi izpovedbe tožnice ugotovljeno, da tožnica osebnega dohodka ni prejemala v gotovini.

12. Pritožbeni očitek, ki izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo tožnico na javnih površinah strah legitimacije s strani policije, ker ni imela osebne izkaznice, ni utemeljen. Te okoliščine namreč sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri prisoji odškodnine saj je na podlagi izpovedbe tožnice ugotovilo, da zaradi legitimacije s strani policije tožnica ni imela nobenih težav.

13. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekršilo razpravno načelo (7. člen ZPP), s čimer je posledično zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožnica v trditveni podlagi ni navedla, da je bil brat njenega moža C. A. izgnan iz RS, ker ni imel slovenskih dokumentov, ni utemeljen. Tožnica je namreč že v tožbi trdila, da se je bala deportacije iz RS (trditve tožnice v pripravljalni vlogi z dne 15. 4. 2019 na list. št. 42: »Tožnico je bilo strah, da jo bodo državni organi enostavno prijeli in transportirali oziroma izgnali iz Republike Slovenije«). Pritožbeni očitek, da za zaključek o strahu pred deportacijo sodišče ni imelo podlage, ni utemeljen, saj temelji na tožničini izpovedbi, s katero je zgolj še podrobneje pojasnila, zakaj se je bala izgona iz države (ker se je to zgodilo moževemu bratu).

14. Toženka neutemeljeno graja dokazno oceno tožničine izpovedbe, saj jo je sodišče prve stopnje opravilo zelo skrbno in natančno. Pritožbena graja, da je bila tožničina izpovedba povsem neverodostojna, zato ni utemeljena. Kljub temu, da je bila tožničina izpovedba v določenih delih izpodbita, slednje ne pomeni, da to velja tudi za preostali del tožničine izpovedbe.

15. Zakon o tujcih iz leta 1991 je v 7. in 8. členu določal, da delovni in poslovni vizum tujcu dovoljujeta začasno prebivanje. Glede na to, da tožnica delovnega vizuma v obdobju od 19. 2. 1993 do 8. 11. 1996 ni imela, ne drži pritožbena navedba toženke, da bi si tožnica, ki je imela osebno delovno dovoljenje, tudi v tem obdobju lahko povsem brez težav uredila dovoljenje za začasno prebivanje.

16. Sodišče prve stopnje je v 37. točki obrazložitve navedlo vsa odločilna dejstva, ki jih je upoštevalo pri prisoji odškodnine, vendar pa je pri tem zmotno uporabilo materialno pravno določilo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), na kar je toženka v pritožbi utemeljeno opozorila. Sodišče mora znotraj enotne odmere v vsakem posameznem primeru pravni standard pravična denarna odškodnina vsebinsko napolniti, upoštevajoč okoliščine posameznega primera. Pri tem si pomaga z napotki iz 200. člena ZOR. Ti na eni strani poudarjajo, da je vsakdo neponovljiv in specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo, na drugi strani pa višino denarne odškodnine omejujejo z materialnimi možnostmi družbe in s sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod ter s tem preprečujejo, da bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Glede na ugotovitve, da je bila tožnica iz registra stalnega prebivalstva izbrisana 95 mesecev, da je bila v tem obdobju ves čas zaposlena, da je prejemala osebni dohodek, da le del obdobja (19. 2. 1993 do 8. 11. 1996, to je 45 mesecev) ni imela prijavljenega začasnega prebivališča, da je imela urejeno zdravstveno zavarovanje in zaradi izbrisa ni bila ločena od družine, po presoji pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi izbrisa znaša 6.750,00 EUR, kar v času sojenja predstavlja 5,5 neto plač (povprečna neto plača je decembra 2019 znašala 1.214,93 EUR). Po presoji pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina v tej višini, upoštevaje načelo objektivne pogojenosti odškodnine, tudi ustrezno umeščena v sodno prakso, zlasti upoštevaje primer VSL II Cp 374/2020, kjer je oškodovanec trpel hujše posledice izbrisa od tožnice in mu je bila za nepremoženjsko škodo prisojena odškodnina v višini 9 povprečnih plač. Tožnik v tej zadevi je bil izbrisan 76 mesecev, trpel je strah pred deportacijo, njegovo gibanje je bilo omejeno oziroma ni mogel potovati iz Slovenije v obdobju od 26. 2. 1992 do 8. 3. 1993, zaradi omejitve gibanja ni imel stikov z družino, trpel je duševne bolečine zaradi nezaposlenosti v obdobju od 26. 2. 1992 do 8. 3. 1993, imel je občutek sramu ter zmanjšano interakcijo s člani družbe.

17. Po določilu drugega odstavka 5. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) se pri odmeri višine denarne odškodnine, ki se določi v sodnem postopku, denarna odškodnina zmanjša za denarno odškodnino, ki je bila upravičencu predhodno pravnomočno prisojena v upravnem ali katerem koli drugem postopku. Z odločbo Republike Slovenije, Upravne enote ... z dne ..., je bila tožnici določena odškodnina v znesku 4.750 EUR. Tožnici je bila po spremembi sodbe prisojena odškodnina v višini 6.750 EUR, upoštevaje že plačani del odškodnine, je toženka dolžna tožnici plačati le še razliko, torej 2.000 EUR.

18. Prisojeni znesek 2.000 EUR je, v skladu z določilom šestega odstavka 13. člena ZPŠOIRSP, toženka dolžna tožnici plačati v dveh enakih obrokih, to je v znesku 1.000 EUR. Prvi obrok mora toženka plačati v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe, preostali obrok v roku 1 leta po zapadlosti prvega obroka. V primeru zamude s plačilom je toženka dolžna za čas zamude plačati tudi zakonske zamudne obresti (324. člen ZOR).

Sklepno

19. Ker je pritožba toženke delno utemeljena, ji je višje sodišče delno ugodilo in na podlagi 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo (iz 11.000 EUR na znesek 6.750 EUR). Upoštevaje delno plačilo, ki ga je tožnica prejela s strani Upravne enote ..., je toženka dolžna tožnici plačati še odškodnino v višini 2.000 EUR in sicer v dveh enakih obrokih. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo in v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Kljub delni spremembi sodbe po presoji pritožbenega sodišča stroškovna odločitev sodišča prve stopnje ostaja pravilna. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, upoštevaje vse okoliščine primera, zlasti okoliščine, da je toženka povzročila potrebnost pravde in da se postopek nanaša na plačilo odškodnine zaradi kršitve osebnostnih pravic, odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

21. Tožnica s pritožbo ni uspela, toženka pa je s pritožbo uspela delno. Upoštevaje v 20. točki obrazložitve navedene okoliščine, je tudi pritožbeno sodišče na podlagi določila drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

27.07.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 324/2021
• VSC Sodba Cp 417/2020
• VSL sodba III Cp 1006/2015